Eva Markun, pisateljica

Lani si je kot zmagovalka Festivala mlade literature »prislužila« izid kratkoproznega prvenca Menažerija, zares pa je zvezda Eve Markun (letnik 1990) zažarela šele letos, pred kratkim je namreč dobila nagrado na festivalu Novo mesto short za najboljšo zbirko kratke proze, izdano v preteklem letu, z njo pa tudi precej medijske pozornosti. Nad nagrado je navdušena, priznava, hkrati pa jo je zdaj malo strah pritiska. »Bojim se, da ne bi več presegla prve knjige. Pa da bi se definirala kot nekdo, ki piše o naravi, in ne bi več znala ven – v druge teme, na druga področja, ki pa me tudi zanimajo. Imam že nekaj idej za roman, čeprav še ne vem, kdaj se ga bom lotila. Vem pa, da bo nekaj popolnoma drugačnega kot prva knjiga.«

Motivi iz narave so v Menažeriji res močni, Eva pa med njimi krmari suvereno, kot bi zakonitosti življenja v naravi in razmerja med ljudmi ter živalmi poznala iz prve roke. Najbrž zato, ker je z naravo v resnici povezana bolj kot večina med nami – z možem in hčerko živi v starem vikendu »zunaj civilizacije«, kot pravi sama. Tja se je, sicer rojena na Bledu, preselila po poroki. »Hišo, ki stoji na vrhu hriba, so pred štiridesetimi leti moževi sorodniki sami pripravili za bivanje, uredili tudi vodovod in elektriko, do tja pelje celo cesta, ki pa je sicer obupna, tako da si, kadar je sneg, odrezan od sveta. A če pogledaš z druge strani, si v bistvu le pol ure oddaljen od Ljubljane.« Čeprav ni mesta nikoli marala – v času študija francoščine in filozofije na Filozofski fakulteti ji je to, da je morala bivati v Ljubljani, pomenilo največjo muko, iskreno pove, da življenje sredi gozdne idile v resnici ni tako krasno, kot si predstavljajo ljudje, ki pravijo, da bi radi pobegnili iz mestnega vrveža. »Vidiš neko oazo v naravi, hkrati pa misliš, da boš še vedno deležen vsega luksuza, ki ti je na voljo v predmestju. Recimo tekoča voda in ogrevanje. (Smeh) Ampak v resnici potrebuješ kar nekaj časa, da se navadiš na takšen način življenja.«

Eva in njen mož se poklicno ukvarjata s čebelarstvom, zato ji ni treba razmišljati o tem, ali bo s pisanjem zaslužila dovolj za preživetje. »Vem, da bi bilo, če bi želela živeti samo od pisanja, nemogoče imeti družino. Že pri čebelarstvu ni prave finančne stabilnosti, pri pisanju pa je je še manj.« Pisanje pač jemljemo kot hobi, nekaj »za zraven«. Ni to nepošteno? Gotovo, se strinja, krivično pa se ji zdi tudi, da se moramo ženske v bolj svobodnih poklicih slej ko prej vprašati, kaj bomo žrtvovale, otroke ali kariero. »To je res dilema, o kateri bi se morale veliko pogovarjati,« meni.

Ženska vprašanja obravnava tudi v svoji prozi, denimo v kratki zgodbi Brez milosti, v kateri portretira Lidijo, mamo petih deklic, spet nosečo in spet nosi deklico. Otroci so na kmetiji delovna sila, deklice pa v tem pogledu precej neuporabne – in tako ženska kot »stroj za rojevanje« kljub velikemu številu potomcev ni izpolnila svoje naloge. Hkrati pa je Lidija, ker ima pač toliko otrok, deležna tudi očitkov, kar se zdi Evi družbena stigma, o kateri premalo govorimo. »Vse, kar je več kot pet, je preveč – druge ženske gledajo na tako žensko kot na gospodinjo, ki samo rojeva. Sledijo vprašanja – kaj ti ni jasno, da jih imaš toliko, ali ne znata uporabljati kontracepcije ... ženska si lahko želi veliko družino, pa jo še vedno gledajo strašno postrani. Premalo se poudarja to, da si vsaka ženska lahko sama izbere, v kakšnem položaju bi rada živela.« Pa naj bo gospodinja ali karieristka – primer karieristke pa je Sonja iz zgodbe Lažnivec, ki je, da je stereotipizacija še toliko bolj očitna, prikazana skozi moževe oči. Gre za klasičen stereotip uspešne, a hkrati hladne ženske, ki jo mož zaradi tega vara – vendar je to le pogled nanjo iz zornega kota nekoga, ki se vanjo ni nikoli poglobil dovolj, da bi poznal njena resnična čustva. Še ena ženska tema v Evini zbirki je rojevanje, ki se pojavi kar v treh zgodbah, Brez milosti, Rojenje in Zapletanje. »Želela sem izpostaviti tri trenutke nosečnosti. V prvi zgodbi se ukvarjam s trenutki po spočetju – dilema, kakšen bo otrokov spol, je sploh smiselno imeti še enega in tako dalje. Druga izpostavlja strahove, ki jih ima ženska med nosečnostjo, tretja pa se osredotoča na sam porod, ki se mi tudi še vedno zdi ogromen tabu. Vsi te strašijo, kako grozno bo ... dejansko pa gre samo za naraven proces, ki ga v bistvu ne razumemo zares.«

Kot čebelarka za pisanje nima na voljo vsega časa, ki si bi ga želela, ima pa srečo, da gre za posel, ki te zahteva vse poletje, pozimi pa si, če si poleti opravil bistveno, kolikor toliko prost. »Poleti sem torej izbrisana z obličja zemlje, pozimi pa nadoknadim,« v smehu pravi. Piše v intervalih: če jo »zagrabi« neka zgodba in ima to možnost, jo bo pisala ves čas, ima pa tudi obdobja, ko ne bo napisala popolnoma nič. »Vendar v takih obdobjih ves čas razmišljam o pisanju. In po enem letu je zadeva že dovolj oblikovana, da jo lahko prelijem na papir.«