Kantavtorstvo največjega kalibra

Koncert kultnega ameriškega kantavtorja Marka Kozelka, ki se je slovenskemu občinstvu prejšnjo sredo premierno predstavil s svojim aktualnim projektom Sun Kil Moon, se je začel z nepričakovanim soočenjem. Še preden je odrecitiral uvodno skladbo Daffodils, je fotografu pod odrom tečno zabrusil, naj »odjebe«. Pri tem je bil bolj zastrašujoč kot korejski boksar, od katerega si je sposodil ime, in vseh preostalih boksarjev, ki jih pogosto omenja v svojih pesmih. Ampak to je Kozelek, kot ga poznamo, tudi ko se je fotografu pozneje opravičil za svoj izbruh. Impulziven in racionalen, egocentričen in samokritičen, čuteč in ciničen, predvsem pa izvrsten pisec pesmi oziroma pripovedovalec. In – kot se je izkazalo – izjemen nastopač. Če bi anketirali obiskovalce, ki so vztrajali do konca napornega, skoraj tri ure dolgega nastopa, bi se mnogi verjetno strinjali, da smo bili priče enemu boljših koncertov v ljubljanskem Kinu Šiška.

Sloves enega najboljših kantavtorjev si je Kozelek pridelal že v devetdesetih, takrat še s svojo indie folk skupino s punkrockovskim značajem Red House Painters. To, da po skorajšnjih treh desetletjih ustvarjanja in (menda) več kot šestdesetih ploščah ostaja aktualen, pa zdaj potrjuje kot Sun Kil Moon. S pred štirimi leti objavljeno vsesplošno hvaljeno, izrazito intimno in morbidno ploščo Benji se je znašel celo na radarjih poznavalcev sodobnih trendov. Toda tisti, ki so na koncert prišli v upanju, da ga bodo slišali in videli v tipični kantavtorski podobi, sključenega ob pobrenkavanju na kitaro in zatopljenega v svoje pesmi, so se ušteli.

Nastopil je ob spremljavi akustičnega kitarista in klaviaturista, ki sta z minimalističnimi aranžmaji dajala izvrstno oporo njegovemu pripovedništvu in pesmim, najpogosteje zapakiranim v obliko nekakšnih zapisov iz osebnega dnevnika. To, da jih bere z listov na stojalu, je ob tem, da so nekatere dolge sedem strani, skoraj logično in ob njegovi impozantni odrski pojavnosti niti najmanj moteče. Z lucidnimi zgodbami, polnimi osebnih izkušenj, misli in opažanj, poslušalca preprosto odpelje v svoj svet. Ta je na račun tega, da Kozelek izvaja skoraj izključno le pesmi s svojih zadnjih plošč, tematsko pogosto oprt na aktualne dogodke. Po dveh urah se je sprva do približno polovice napolnjena velika dvorana resda začela redčiti, toda kakšnih tristo obiskovalcev je vztrajalo do konca. Tudi zaradi avtorjeve zabavne komunikacije s feni iz prvih vrst, ki jim je – kljub temu da tega sicer ne počne – izpolnil glasbeni želji in odrecitiral dve starejši pesmi.

Ja, morda je s to prijazno gesto dal vedeti, da je s tem, ko nas je večkrat pohvalil kot najboljše občinstvo in dodal, da je bil to najljubši koncert v vsej njegovi karieri, vendarle mislil resno. Kdo bi mu zameril – razpoloženje je bilo od začetka do konca izjemno. In brez nadležnega osvetljevanja s telefoni. No, razen ob koncu, ko so mu zato, da je lahko izpolnil tisti želji, poguglali besedili.