Zloraba vere (in sodstva)

Pred dnevi je bila v ljubljanski stolnici tradicionalna Rdeča maša, pri kateri katoliški pravniki »prosijo Svetega duha za pomoč in razsvetljenje pri delu in študiju«. Mašo je vodil duhovnik in visoki cerkveni funkcionar Tadej Strehovec, ki se pred sodiščem zagovarja zaradi razpihovanja sovraštva zoper zagovornike pravice do splava. Pri tej maši je bil deležen podpore na najvišji mogoči ravni, udeležil se je je predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič.

Rdečo mašo pri nas poznamo od leta 2005, pripravlja pa jo društvo mladih katoliških pravnikov – Akademsko društvo Pravnik. Prav ta maša, ki je postala tradicionalna, je društvu prinesla prepoznavnost, saj sicer ni kdove kako dejavno – javno se oglaša redko, zgolj v primerih, ki so deležni največ pozornosti, kot je bila recimo zadeva Patria, v kateri je izreklo podporo Janezu Janši in soobtožencem. K prepoznavnosti prispeva tudi to, da to mašo vselej vodijo le najvišji cerkveni dostojanstveniki, škofje in tudi nadškofje, med njimi nekdanji ljubljanski nadškof Anton Stres in sedanji ljubljanski nadškof metropolit Stane Zore. To pa se je spremenilo letos, ko so se v Akademskem društvu Pravnik – samostojno ali na namig cerkve – odločili to nalogo zaupati duhovniku Tadeju Strehovcu.

Zakaj je bil izbran prav on, je jasno – šlo je za obliko pritiska na pravosodje, na sodišče. Strehovec je vodil Rdečo mašo prav na dan, ko se je začelo sojenje. Dopoldan se je pred kazenskim sodiščem zagovarjal, ker je obtožen »javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti«, popoldan pa je pravnikom, tudi tožilcem in sodnikom, položil na srce, naj ravnajo pravično, naj se zavedajo, da so oni »tisti, ki imate posebno odgovornost za svobodo izražanja, spoštovanje dostojanstva vseh ljudi in ki skrbite za versko svobodo in svobodo vesti kot temeljna postulata vsake demokratične družbe«. In jih še pozval, naj se »vsi skupaj – vi kot pravniki in mi vsi kot kristjani – še bolj povežemo ter se zoperstavimo formalnim in neformalnim skupinam zla, ki nas želijo osamiti v našem prizadevanju za resnico in pravico«.

Kaj sodnikom sporoča predsednik vrhovnega sodišča, če se udeleži maše, ki jo vodi obtoženi duhovnik?

To, da javno prepoznavno mašo za pravnike vodi Strehovec, se zdi rahlo sprevrženo in deluje kot provokacija. Cerkev bi se lahko odločila, da duhovnika za čas trajanja sodnih postopkov umakne iz javnega življenja, predvsem pa z najbolj izpostavljenih funkcij, a je izbrala diametralno nasprotno pot. Toda če se je slovenska rimskokatoliška cerkev odločila za frontalni spopad s sodstvom glede primera Strehovec, je to njena stvar. Povsem drugače pa je, če se takšne maše udeleži predsednik vrhovnega sodišča, prvi mož sodne veje oblasti. Ni sporna njegova udeležba pri maši kot taki, pač pa ravno pri tej maši, ki jo je cerkev izkoristila za pritisk na pravosodje pri odločanju v konkretni zadevi, pritisk pa je izvajal kar obtoženi duhovnik.

To, da se je maše udeležil Strehovčev pravni zastopnik Boštjan M. Zupančič, je povsem pričakovano. Da se je je udeležil prvi mož sodstva, torej institucije, ki odloča, ali je Strehovec storil kaznivo dejanje ali ne, pa ne. Ravnanja predsednika vrhovnega sodišča ni mogoče razumeti drugače kot pritisk na sodnika oziroma sodnico, ki odloča v zadevi. Pa tudi kot pritisk na sodnike, morebiti celo kolege vrhovne sodnike, ki bodo odločali v tej zadevi. Florjančičeva odločitev, da bo tako potihoma podprl Strehovca, v bistvu ni nič drugačna, kot če bi se predsednik vrhovnega sodišča v času sojenja v zadevi Patria udeležil protestov pred vrhovnim sodiščem. Primerjava ni pretirana, Strehovčeva pridiga ni bila nič manj politična od tistih, ki smo jih pred časom poslušali pred vrhovnim sodiščem.

No, Florjančič se je branil, kot je povedal za časnik Delo, da ni vedel, »da bo mašo vodil dr. Strehovec, in sem to videl šele, ko se je maša začela«. Na naša vprašanja je že pred tem odgovoril, da mu ni znano, da bi bilo predavanje pred Rdečo mašo, ki ga je pripravil na prošnjo Akademskega društva Pravnik, sestavni del dogodka »Rdeča maša« in da mu niti »ni znano, da bi bilo Akademsko društvo Pravnik sestavni del Rdeče maše«. In to čeprav se je za predavanje dogovoril »s predsednico tega društva«. Glede na odgovore in tudi nasploh je težko verjeti, da je bil predsednik vrhovnega sodišča v popolni nevednosti, kaj se dogaja in za kaj pri vsem skupaj gre. Morda pa je bilo tako. A ko je spoznal, da je bil zlorabljen za politične namene, bi lahko »montirano« mašo zapustil in s tem pokazal, da se mu to ne zdi prav. Vendar tega ni storil. Ko je pred dvema letoma predavanje pred Rdečo mašo pripravil tedaj novoizvoljeni ustavni sodnik Marko Šorli, ki je bil na ustavno sodišče izvoljen na željo SDS, se je mladim pravnikom zahvalil za povabilo, a drugače kot oni ni odšel k maši, ampak domov. Pa še zdaleč ni šlo za tako jasno političen dogodek kot letos.

Četudi je bil predsednik vrhovnega sodišča v tem primeru dejansko žrtev, ni bil edina. Žrtve, izigrani, zlorabljeni so bili vsi prisotni pri tej maši in verniki katoliške cerkve nasploh. Ni šlo za mašo, pri kateri bi molili za uspešno delo v pravniškem poklicu. Šlo je za politični dogodek, ne glede na to, da se je zgodil v cerkvi in da so bili cerkveni dostojanstveniki oblečeni v liturgična oblačila in izrekali (tudi) besede in stavke z liturgično vsebino.