Država, ki je spet na kolenih

V Argentini, ki je bila pred drugo svetovno vojno med najbogatejšimi državami na svetu, tretjina prebivalcev živi pod pragom revščine

Argentina je spet v krizi. Dolg države naglo raste, inflacija znaša 40 odstotkov, vrednost nacionalne valute peso je v primerjavi z ameriškim dolarjem od začetka letošnjega leta padla za več kot polovico, stopnja brezposelnosti se je povečala s 7 na 10 odstotkov. Povečuje se število revnih v državi. Mednarodni denarni sklad (IMF) je Argentini odobril nov kredit v višini 57 milijard dolarjev. V zameno zanj od vlade zahteva nove varčevalne ukrepe, katerim so se državljani uprli s protesti.

Andreas Freytag v kolumni v Wirtschafts Woche postavlja vprašanje, zakaj se Argentina, ki je bila do druge svetovne vojne med najbogatejšimi državami na svetu, nikakor ne more postaviti na noge. V hudo krizo namreč zabrede vsakih 10 do 15 let. Lahko bi celo rekli, da je v vsaki generaciji srednji razred vsaj enkrat razlaščen.

Henrik Müller v spletni izdaji Spiegla prav tako izpostavlja, da je bila Argentina ena najbogatejših držav na svetu. Še v petdesetih letih prejšnjega stoletja je bil njen povprečni prihodek na prebivalca bistveno višji kot v Nemčiji, Italiji ali na Japonskem. Danes pa ena tretjina Argentincev živi pod uradnim pragom revščine.

Oba nemška kolumnista vidita razloge za današnje težave Argentine v populistični politiki. Oba trdita, da je v dolžniško past zabredla takrat, ko je oblast prevzel Juan Peron, ki je predhodnik današnjih populistov. Po besedah Henrika Müllerja je poudarjal velik narod, preprostim ljudem se je predstavljal kot vodja boja proti elitam in vsem drugim nasprotnikom, politiko je vodil kot gledališko igro, pri tem je imela pomembno stransko vlogo njegova žena Evita.

Gospodarska politika Perona in njegovih naslednikov je bila neke vrste politika Najprej Argentina, država je šibko domačo industrijo podpirala z dvigom uvoznih carin, državljanom so politiki na oblasti obljubili visoke plače in socialno varnost. Kolikor je mogoče, je treba proizvesti doma. Pri tem peronisti pozabljajo na omejitve finančne politike, kajti, kdor porabi preveč denarja, se mora bolj zadolževati, kdor tiska veliko svežega denarja, se nekega dne mora soočiti z inflacijo, piše Henrik Müller.

Zakaj se Argentina ne more rešiti kriz? Ker mora zvezna država prevzeti dolgove 23 provinc in avtonomnega mesta Buenos Aires. Province dolgov ne morejo več odplačevati zato se močno zadolžujejo, njihovi politiki pa s tem denarjem plačujejo volilne obljube, zaposlujejo ljudi v državnih institucijah in podjetjih.

Zaradi takšne politike, se Argentina v zadnjih desetletjih sooča s hiperinflacijo, krizo lastne valute, bankrotom. Institucije ji ne zaupajo, oblast ni izvedla potrebnih reform. Peronistka Christina Kirchner je pred tremi leti izgubila na volitvah, kot tehnokrat je takrat prišel na oblast sedanji predsednik Mauricio Macri, ki je obljubil reforme, s katerimi je nameraval postopno dolgoročno ozdraviti gospodarstvo.

Ta račun se mu ni izšel. Henrik Müller prvi razlog za to vidi v suši, ki jer prizadela kmetijstvo kot enega najpomembnejših gospodarskih sektorjev v državi. Drugi razlog je dvig obrestne mere v ZDA. Ker se Argentina večinoma zadolžuje v dolarjih, se je zadolževanje zanjo podražilo in predsednik je bil prisiljen zaprositi za pomoč Mednarodni denarni sklad (IMF). Zaradi tega so vlagatelji vnovič izgubili zaupanje v državo.

Andreas Freytag kot pomemben razlog, zakaj se Argentina ne more rešiti kriz, vidi v tem, da mora zvezna država prevzeti dolgove 23 provinc in avtonomnega mesta Buenos Aires, ko jih ne morejo več odplačevati. Province se zato močno zadolžujejo, njihovi politiki s tem denarjem plačujejo volilne obljube, zaposlujejo ljudi v državnih institucijah in podjetjih.

Edward Glossop, ekonomist v družbi Capital Economics, za probleme v Argentini ne krivi politikov. Za Financial Times je dejal, da je IMF v Argentini v preteklosti naredil več napak. Napake v Grčiji so v IMF priznali sami, a kljub temu vztrajajo pri svoji politiki ostrih varčevalnih ukrepov in privatizacije državnega premoženja v kriznih državah.