Haiku Garden, bend

Dobili smo se v vadbenem prostoru nad klubom Gala hala na ljubljanski Metelkovi, v katerem so nekaj dni pozneje razprodali promocijski koncert ob izidu svojega dolgometražnega prvenca Where If Not Now, kandidata za letošnjo domačo ploščo leta. Dodelanost in atraktivnost plošče pravzaprav nista presenečenje, kajti to, da je Haiku Garden eden najbolj vročih mladih bendov, je bilo poznavalcem domače glasbene scene jasno že jeseni leta 2015, ko je alternativni rockovski kvartet nastopil na turneji Klubskega maratona Radia Študent, ki po slovenskih klubih vsako leto pošlje najobetavnejše domače glasbene ustvarjalce.

Kitarist in vokalist Luka Flegar (24), kitarist, vokalist in klaviaturist Klemen Tehovnik (25), bobnar Anže Knez (24) ter bas kitarist in vokalist Matevž Bitenc (24), vsi iz okolice Ljubljane, so izvrsten vtis s koncertnih odrov pred dvema letoma in pol nato upravičili tudi s prvo malo ploščo Waver. Tine Kolenik, ki je takrat vodil založbo KAPA Records, je v promocijskem tekstu ob izidu plošče med drugim zapisal, da je Haiku Garden prvi slovenski shoegaze bend. Flegar pripomni, da je šlo tudi za rahlo provokacijo, toda oznaka se jih je prijela. Do neke mere upravičeno. Njihova kombinacija distorziranih kitar in sanjave pop senzibilnosti že na prvo poslušanje spomni na izraze britanskih bendov, ki so pod narekom kultnega My Bloody Valentine konec osemdesetih let na noge postavili to vplivno rockovsko podzvrst. Podobnost ni naključna. Z izjemo Kneza, za katerega se – kot z nasmeškom pritrdijo vsi štirje – glasba začne in konča s skupino The Beatles, ostali trije poslušajo veliko shoegaza, dream in noise popa in njim sorodnih podžanrov. V zadnjem času jih med drugim denimo navdihujejo bendi, kot so A Place To Bury Strangers, King Gizzard & the Lizard Wizard in WU LYF, ti različni okusi pa so zdaj botrovali tudi stilski raznolikosti skladb z nove plošče.

Posneli so jo pod producentsko taktirko Vitje Balžalorskega, člana kolektiva Laibach, zasedb Carnaval in Litošt, ter enega vidnejših kreativcev na sodobni jazzovski in impro sceni. O izkušnji sodelovanja z njim vsi štirje govorijo v presežnikih. Predvsem skozi prizmo raziskovanja studijskih tehnik, ki so eden ključnih elementov vsakega resnega shoegaze benda. Bitenca je celoten proces snemanja plošče tako navdušil, da že razmišlja o snemanju nove male plošče, na kateri bi lahko še bolj neobremenjeno izkoristili številne studijske potenciale. Tehovnik pa doda, da so sicer veliko eksperimentirali že na aktualni plošči, pri kateri pa so vseeno pazili na to, da bo delovala kot zaokrožena celota.

Zanimivo je, da skladbe vsak posebej pišeta Tehovnik in Flegar, ki sta, v nasprotju z Bitencem in Knezom, ki sta si znanje pridobivala v glasbenih šolah, glasbena samouka. Kitaro sta oba začela igrati ob koncu osnovne šole, Tehovnik pa se je nato izpopolnjeval tudi na drugih inštrumentih. Za novo ploščo sta oba večjo pozornost namenila tudi besedilom, za katera Flegar pravi, da slonijo na osebnih izkušnjah, občutkih in želji po osebnih spremembah. Bitenc na pol v šali pripomni, da je sporočila njunih besedil dojel šele po tem, ko jih je prebral na papirju, kar je morda razlog, da so se jih zdaj odločili priložiti k plošči.

Kot je za tovrstno glasbo v navadi, se vokali pogosto znajdejo predvsem v vlogi dodatnega inštrumenta, potopljeni v bogate plasti zvoka. Končno podobo skladb nato sooblikujeta Bitenc in Knez, ki sta po Tehovnikovih besedah tudi izvrstna katalizatorja. »Če z Luko na skupne vaje prineseva dvomljiv komad, z njim ne prideva prav daleč.« Se pa vsi strinjajo, da je ta način ustvarjanja, vsaj trenutno, optimalen.

Flegar, Tehovnik in Knez, ki so si izkušnje nabirali že v različnih šolskih bendih, so skupaj začeli igrati oktobra 2013, ko so se spoznali v prvem letniku študija muzikologije. Leto pozneje pa se jim je pridružil še Bitenc, ki je imel takrat za sabo že nekaj koncertne kilometrine s precej odmevnimi indie rockerji zasedbe Arhibald Arhibaldovich. Na začetku so jih pogosto metali v isti koš še z enimi takratnimi zanimivimi novinci, Persons from porlock, v zadnjem letu pa so se največ družili s skupinama Carnaval in Futurski. S slednjo so letos oddelali tudi krajšo evropsko turnejo, kjer so skupaj s svojo stalno vidžejko Kristino Kokalj imeli že nekaj deset koncertov. Dobršen del v okviru mreže showcase festivalov, kamor jim je vrata odprl festival Ment. V tujini so največ nastopali v vzhodnoevropskih državah, za sabo pa imajo tudi koncert v Liverpoolu, kjer je na stopnicah muzeja The Beatles Story padla ideja za naslov plošče. Zakaj Where If Not Now? »Kot poklon Ringu Starru oziroma njegovim ringoizmom,« v smehu izstrelijo vsi štirje.