Slavimo teater

Mineva leto dni, odkar je Borut Pahor postal predsednik. Ob tej priložnosti je gostoval v oddaji Fokus na Pop TV, kjer ga je gostil Miha Drozg. Miha Drozg je dobro opravil voditeljsko in novinarsko delo, postavljal je prava vprašanja, pri katerih ni popuščal, a hkrati tudi ni bil vsiljiv ali grob. Žal pa na drugi strani ni imel sogovornika, od katerega bi lahko karkoli dobil: Pahor se je mojstrsko izogibal odgovorom na vprašanja in puhlo pleteničil svoje najljubše izraze. Odgovoril ni na eno samo vprašanje, pa naj je šlo za njegova spodletela poskusa pri imenovanju ustavne sodnice in guvernerja Banke Slovenije ali odnos do beguncev. Da bi se izognil vprašanju, kaj misli o tem, da se bliža zima in v Bosni brez vsakršne zaščite ljudje čakajo pred zaprtimi vrati Evrope, je skušal gledalce še dodatno ustrahovati in jim povedal, da nas v bližnji prihodnosti lahko čakajo tudi gospodarski problemi in »manj homogena varnostna situacija«. Postavil se je tudi na stališče svobode govora za vsako ceno, pa če je ta svoboda še tako žaljiva, sovražna in nestrpna; po njegovem jo moramo »skrbno varovati tudi v teh okoliščinah«. Torej v okoliščinah, ko politična glasila razpisujejo pravljice za rasistične otroške pravljice in odkrito žalijo vse, ki ne ustrezajo njihovim predstavam o pravih Slovencih. Po mnenju predsednika sovražnega govora ni več kot nekoč, se je pa spremenila tehnologija, ki ga omogoča. Mimogrede, v Sloveniji obstajajo vsaj trije klasični mediji, sofinancirani tudi z državnim denarjem, ki redno objavljajo rasistične, ksenofobne in homofobne vsebine. Bo kot glavni pokrovitelj svobode govora napisal predgovor rasistični pravljici? Vse skupaj je bil slab teater.

V istem vikendu pa se je teater zgodil tudi drugje, v Mariboru, kjer se je končal festival Borštnikovo srečanje. Prvič je potekal pod direktorstvom Aleša Novaka. Na prireditvi, ki jo je prenašala nacionalka, je imel uvodni govor, ki je zvenel kot prijava na razpis, našteval je sodelujoče, prizorišča, povezovanja, mreženja in mlade; na prazniku, ki slavi ustvarjalne presežke, je nastopil z birokratsko dolgočasnim govorom, v katerem je na koncu zbranim politikom (Miru Cerarju, Marjanu Šarcu in Dejanu Prešičku) namignil, da bi morala neodvisna scena, pa tudi festival sam, dobiti več denarja. Res je, da se z drobižem, ki ga država namenja kulturi, ne da preživeti, hkrati pa se zdi izraba slavnostnega odra za tovrstne latentne zahteve povsem nedostojna; predvsem do nagrajenk in nagrajencev. To se v slovenski kulturi nenehno dogaja, a ni še nikoli ničesar spremenilo, zato bi bil morda čas, da se ta jalova praksa ukine in poskusi z drugimi načini boja, ki bi morda celo delovali. Zdaj se namreč zdi le prazna floskula ljudi na položaju moči, ki bi svojim utrujenim in podplačanim kolegom radi pokazali, da jim je mar, in si s tem umili roke do naslednjega leta, naslednjega slavnostnega odra.