Thom Yorke: Suspiria

+ + + +

Suspiria je Yorkov prvi soundtrack za celovečerni igrani film. Na prvi pogled se zdi čudno, da je režiser Luca Guadagnino glasbo za predelavo Argentove kultne grozljivke zaupal prav njemu. Že vnaprej je bilo jasno, da se bodo feni izvirnika obregnili ob vsako najmanjšo podrobnost, kaj šele ob glasbo; to so za izvirnik posneli italijanski prog rockerji iz zasedbe Goblin in je obveljala za enega najbolj ikoničnih soundtrackov. Je pa prav tako jasno, da je Guadagnino zaradi razsežnosti projekta moral izkoristiti vsako priložnost za dodatno promocijo, zato vendarle ni težko razumeti, da je nalogo zaupal razvpitemu frontmanu zasedbe Radiohead – Čeprav Yorke s filmsko glasbo prej ni imel izkušenj.

Seveda mu je bilo jasno, da se bo težko izognil primerjavam z glasbeno opremo izvirnika, zato je navdih raje poiskal v Vangelisovi spremljavi za Iztrebljevalca in filmski glasbi Ennia Morriconeja. Verjetno je pričakoval tudi očitke, naj se raje osredotoči na pisanje skladb za Radiohead kot na pustolovščine, s katerimi se poskuša dokazovati na področjih, ki mu niso pisana na kožo. Ja, s Suspirio je ponovno odprl rane tistim, ki so pred nekaj leti raztrgali njegov poskus s plesno elektroniko, čeprav je jasno, da ima za pisanje filmske glasbe veliko več kompetenc. Ne zgolj zaradi cinematične senzibilnosti skupine Radiohead, ki je med drugim posnela tudi naslovno temo za zadnji Bondov film, temveč predvsem zaradi tesnega sodelovanja z Jonnyjem Greenwoodom, kitaristom zasedbe. Ta se je v zadnjih letih dokazal kot izvrsten skladatelj filmske glasbe in si letos z glasbo za film Fantomska nit pridelal celo nominacijo za oskarja.

Greenwood mu je svetoval, naj se čim manj ozira na filmske prizore in se osredotoči na preproste zamisli. Te je Yorke deloma udejanjil s klasičnim ansamblom London Contemporary Orchestra, deloma pa z vijačenjem modularnih sintov. »Bolj sem se posvečal zvočnemu slikanju kot pisanju klasičnih skladb,« je povedal v intervjuju. Na osemdesetminutnem izdelku je zato slišati le peščico skladb, ki bi mesto zlahka našle na Radioheadovih ploščah, veliko več je filmu podrejene atmosferične, suspenzivne glasbe. Tej resda manjka kakšna močna tema, ki bi se zataknila v uho, kljub temu pa se Yorke s prvim izletom v svet filmske glasbe predstavi v zelo suvereni podobi.

Verjetno si ne bo pridelal takšnih hvalospevov, kot sta jih bili deležni plošči z glasbo Mice Levi za film Under the Skin in dvojca Broadcast za film Berberian Sound Studio. Nedvomno pa je upravičil zaupanje filmarjev, ki zadnja leta vse pogosteje novačijo ustvarjalce popularne glasbe. Guadagninova odločitev za Yorka je bila vsekakor prava poteza: z enim zamahom je dobil izvrstno glasbeno spremljavo za film in za nameček veliko dodatne pozornosti.