Izbirajo, predlagajo in izvolijo jih politiki?

Pri postopku izbire ustavnih sodnikov se je te dni pokazala groba resničnost imenovanja najvišjih sodnikov, ki odločajo o najusodnejših družbenih vprašanjih

Kako poteka izbira ustavnih sodnikov – teh je le devet –, ki odločajo o najpomembnejših pravnih, družbenih in posredno političnih vprašanjih v državi in katerih beseda je zadnja in dokončna? V skladu s tradicijo parlamentarne demokracije naj bi se na razpis za prosto mesto prijavljali najbolj priznani in neoporečni pravni strokovnjaki, po možnosti v zrelih letih, da so si že nabrali ustrezno razsodnost, potrebno za ravnanje pri sprejemanju najusodnejših odločitev. Predsednik republike naj bi nato po posvetovanju s parlamentarnimi strankami izbral kandidata, glede katerega vlada najširše soglasje, in jim ga predlagal v izvolitev. Tako pravijo ustava in zakoni. V preteklosti pa smo že spoznali, kakšna je groba resničnost političnih imenovanj; ta je letos posta le še bolj groba.

Navkljub lepim besedam, ki jih glede imenovanja na najvišjo in najodgovornejšo (strokovno) funkcijo, ki poleg tega najusodneje vpliva na življenje ljudi in razpoloženje v družbi, izreka pravo, se ta usodna izbira vse pogosteje dogaja grdo in v nasprotju z lepimi pisanimi pravili. Zgolj malo zgodovinskega spomina je potrebnega, da se spomnimo, kako je bila imenovana večina ustavnih sodnikov, ki ravno zdaj – lani, letos in prihodnje leto – dobivajo naslednike. Šlo je za obdobje prve vlade Janeza Janše, med letoma 2004 in 2008. Na položaju predsednika republike, ki v skladu z zakonodajo kandidate za ustavne sodnike predlaga v izvolitev državnemu zboru, je bil tedaj dr. Danilo Türk. Šlo je za predsednika, ki ni prihajal z istega političnega pola kot tedaj vladajoča SDS z desno koalicijo. No, če zgodbo povzamemo brez nepotrebnih podrobnosti, je bil tedanji predsednik republike prisiljen državnemu zboru predlagati kandidate, ki jih je javno vnaprej podprla SDS. Kogarkoli drugega je predlagal – najsi je ravnal v želji po uravnoteženi zastopanosti svetovnih nazorov na ustavnem sodišču ali iz lastnih političnih vzgibov –, je na glasovanju pogorel ali umaknil kandidaturo, ko mu je postalo jasno, da nima možnosti za izvolitev.

Tedaj smo se prvič znašli v položaju, v katerem dejansko ni bilo prostora za razpravo o kandidatih, sploh pa ne o kandidatih za ustavne sodnike, neodvisnih od politike. Imenovani so bili zgolj štirje ustavni sodniki in ustavna sodnica, ki jih je SDS vnaprej podprla, ter ustavna sodnica, s katere imenovanjem se je stranka strinjala. To so bili dr. Ernest Petrič, dr. Mitja Deisinger, Jan Zobec, mag. Miroslav Mozetič, Marta Klampfer in Jasna Pogačar. Šesterica je potem z odločanjem, glasovanjem na ustavnem sodišču zaupanje stranke tako rekoč brez izjem upravičevala skoraj desetletje.

Potem je sledilo nekaj let zatišja pri menjavah na ustavnem sodišču. A devet let kasneje, na prehodu iz leta 2016 v 2017, je prišel čas, ko se je ustavnim sodnikom, ki so bili izvoljeni na zahtevo SDS in so ves ta čas na ustavnem sodišču sestavljali neomajno konservativno večino, iztekel mandat.

Tedaj je med šesterico novih ustavnih sodnikov SDS uspelo vriniti dva »svoja« kandidata, ddr. Klemna Jakliča in Marka Šorlija. Prvi nikoli ni skrival občudovanja Janeza Janše, drugi je bil njegov zaveznik na vrhovnem sodišču. Poleg tega je bila stranka nadvse zadovoljna tudi s predlogom predsednika Boruta Pahorja, da se za ustavnega sodnika izvoli dr. Marijan Pavčnik, konservativni profesor z ljubljanske pravne fakultete. Čeprav torej SDS v državnem zboru ni imela večine oziroma zagotovljenih vsaj 46 glasov za svoje kandidate, ji je (ob pomoči predsednika Pahorja) uspelo doseči svoje.

V prihodnjih dveh letih se mandat izteče še preostalim trem ustavnim sodnikom oziroma točneje sodnicam iz prejšnje sestave, dr. Jadranki Sovdat, dr. Etelki Korpič in dr. Dunji Jadek Pensa. Prva bo ustavno sodišče zapustila Sovdatova, zaradi česar je predsednik republike že pred časom objavil javni poziv, naj se prijavijo kandidati in kandidatke za ustavne sodnike. Prijavili so se trije, dr. Andraž Teršek, mag. Saša Sever in Boštjan Pintar. Prva dva kandidata sta pravnika z referencami za to delovno mesto. Teršek je profesor na Univerzi na Primorskem in na Evropski pravni fakulteti Nove univerze v Novi Gorici in trenutno verjetno najplodnejši pisec na področju ustavništva. Sever pa je član direktorata za raziskave in dokumentacijo pri Sodišču Evropske unije v Luksemburgu in ad hoc sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu.

Verica Trstenjak, kandidatka SDS za ustavno sodnico, je bila v preteklosti generalna sekretarka vlade. Ta funkcija pa je zaupana le najzvestejšim strankarskim kadrom.

Oba kandidata se sicer nekoliko oddaljujeta od zaželene izkušenosti, ki pride tudi z neko starostjo in s tem z daljšo kariero v pravniškem poklicu. A to ni nič nenavadnega, pred njima so bili za ustavne sodnike že imenovani tudi mlajši kandidati. Dr. Janez Čebulj je postal ustavni sodnik s 40 leti, ki jih kot pogoj za imenovanje postavlja zakonodaja. Enako tudi sodnica sedanje sestave Špelca Mežnar. Še en sodnik sedanje sestave ddr. Klemen Jaklič je ustavni sodnik postal pri 41 letih, prvič pa je za položaj kandidiral celo, preden je izpolnil ta pogoj, češ da bi ga izpolnil v času, ko bi bil imenovan. V tej sestavi je tudi dr. Matej Accetto, ki je le leto starejši.

Sever in Teršek sta kandidaturo umaknila, potem ko so se pri predsedniku republike začela posvetovanja, ki so očitno potekala, kakor že lani, izključno kot politična trgovina, tržnica, če hočete. Pravi kazalec, v kaj se je sprevrgel postopek imenovanja ustavnih sodnikov, smo videli prav v tem zadnjem postopku. Na posvetovanja k predsedniku Pahorju je SDS prišla kar s svojo kandidatko oziroma njenim imenom, čeprav se ta sploh ni prijavila na razpis. To je bila dr. Verica Trstenjak, sicer pravnica z zavidanja vrednim življenjepisom. Trstenjakova je predavateljica na več domačih in tujih pravnih fakultetah, bila pa je tudi generalna pravobranilka na Sodišču EU v Luksemburgu in sodnica na Splošnem sodišču Evropske unije. A navedenim strokovnim referencam navkljub gre za politično jasno profilirano kandidatko. Še več, gre za strankarsko jasno profilirano kandidatko. Trstenjakova je bila recimo pred leti, ko se je izbiral sodnik na Sodišču EU, kandidatka SDS. Manj znano pa je, da je v preteklosti poleg pravniške kariere naredila tudi politično, opravljala je povsem politične funkcije. V času tretje vlade dr. Janeza Drnovška je bila državna sekretarka na ministrstvu za znanost in tehnologijo, ki ga je vodil Alojzij Marinček, minister iz kvote SLS. Naslednjo vlado je sestavil dr. Andrej Bajuk iz predstavnikov izključno desnih strank SDS in SLS + SKD in Trstenjakovi zaupal položaj generalne sekretarke vlade. Torej položaj, ki se zaupa res najbolj preverjenim političnim, strankarskim kadrom. V preostalih dveh desnih vladah, ki so jih sestavljale »pomladne« stranke oziroma SDS, SLS, SKD ali NSi, je bila ta odgovorna funkcija recimo zaupana Božu Predaliču, sedanjemu sekretarju poslanske skupine SDS.

No, Trstenjakova je tokrat v boj za položaj ustavne sodnice vstopila z že zagotovljenimi vsaj 32 glasovi (SDS + NSi), potem pa je pričakovano »dobila« še štiri glasove SNS. Za izvolitev ji tako manjka le še deset glasov. Potem je predsednik Pahor na hitro – drugače kot pri kandidatih, prijavljenih na poziv – ugotovil, da gre za primerno kandidatko, kar je bil očitno trenutek streznitve za koalicijo. V nekaj urah se je na načelni ravni zedinila in našla »svojo« kandidatko za ustavno sodnico – profesorico na ljubljanski pravni fakulteti dr. Katjo Šugman Stubbs, ki se je lani že prijavila za to funkcijo, a je kandidaturo pozneje umaknila.

Pri tem velja na potezo SDS pogledati nekoliko širše od okvirov tega postopka izbire ustavnega sodnika oziroma sodnice. Z zavedanjem, da v prihodnjih dveh letih sledita še dve takšni menjavi. SDS torej bolj kot ne pripravlja teren za v prihodnje. Izvolitev Trstenjakove že letos bi bila nepričakovan bonus. Če ne bo izvoljena, pa bo v skladu s spretno izdelano strategijo SDS prihodnje leto ali leto za tem ponovno slišati očitek koaliciji – lani je bila izvoljena »vaša« kandidatka, zdaj je čas, da se izvoli še »naša«.

Šugmanovi bi težko očitali kakršnokoli politično ali celo strankarsko pripadnost. Vsa njena povezanost s politiko je v tem, da so jo podprle koalicijske stranke in jo predlagale za najvišje sodniško mesto. A to, da imajo apolitični kandidati vsaj minimalne možnosti za izvolitev zgolj, če jih na položaj predlagajo politične stranke, kaže, kako zelo je razvodenel postopek imenovanja ustavnih sodnikov. Ali je tako zgolj zaradi ravnanja SDS, ki je v času, ko je bila na oblasti, tja imenovala le preverjene lastne kadre, v času, ko je bila v opoziciji, pa ji je vedno uspelo doseči imenovanje tudi nekaj svojih kandidatov, ni mogoče trditi. Je pa res, da je s takšnim ravnanjem, političnim trgovanjem, v to prisilila tudi druge. Sedanjo koalicijo je recimo prisilila v iskanje kandidatke, da bi preprečila imenovanje kandidatke SDS.

Edini kandidatki za ustavno sodnico z resnimi možnostmi za izvolitev, sta kandidatki, ki ju predlagajo politične stranke.

Danes torej ni več tako, kot je zapisano v zakonodaji. Edini kandidatki za ustavno sodnico z resnimi možnostmi za izvolitev sta kandidatki, ki ju predlagajo politične stranke. Eno največja parlamentarna in hkrati opozicijska stranka, drugo pa koalicijske stranke.

Imenovanje Šugmanove sploh ne bi bilo slabo za stanje na ustavnem sodišču, saj je v preteklosti že pokazala občutljivost za nakopičena družbena vprašanja, ki jih ustavno sodišče že dlje zanemarja. Težava pa je v tem, da presoja političnih strank in s tem izbira kandidatov za posamezne funkcije pogosto ali po pravilu ni tako razsvetljena kot v tem primeru. Ni naklonjena strokovnosti, pač pa politični pripadnosti. Predlaganje Verice Trstenjak že kaže na to. Predlaganje Šugmanove pa tudi – le da kot izjema, ki potrjuje pravilo.