Kako umik tujega kapitala države pahne v krizo

Večina hitrorastočih držav je odvisna od stalnega dotoka kapitala iz tujine. Če se ta dotok ustavi, države zabredejo v velike težave, kar se je v zadnjih mesecih zgodilo tudi Argentini in Turčiji.

Pred nekaj tedni so v nakupovalnem središču Metrocity v Istanbulu odmontirali tekoče stopnice. Ob tem je treba vedeti, da so nakupovalni centri v Turčiji tako veliki kot v ZDA. In so simbol turške gospodarske rasti. V zadnjih letih so jih dogradili celo v odmaknjenih mestih na vzhodu države. V Metrocityju v Istanbulu so po poročanju Wirtschatswoche tekoče stopnice odmontirali zaradi neplačevanja računov za električno energijo.

Maloprodajne cene v Turčiji so se septembra povišale za 25 odstotkov in številni najemniki prostorov v trgovskih centrih morajo najemnino plačevati v ameriških dolarjih. Njena višina se je zaradi padca tečaja lire v primerjavi z dolarjem skoraj podvojila.

Vabljivo je krivdo za gospodarsko krizo v Turčiji naprtiti predsedniku države Recepu Tayipu Erdoğanu. Dejstvo je, da njemu in njegovemu svaku finančnemu ministru Beratu Albayraku ni uspelo povrniti zaupanje tujih vlagateljev v Turčijo. Toda razlogi za krizo so globlji in zadevajo tako rekoč vse hitrorastoče države. Turška kriza in gospodarski vzpon pred njo sta posledici globalizacije kapitalskih tokov.

Turška kriza in gospodarski vzpon pred njo sta posledici globalizacije kapitalskih tokov.

Gospodarski čudež Turčije izvira iz krize. Leta 2001 je država zaradi bančne krize zabredla v eno največjih recesij v svoji zgodovini. Inflacija je znašala 90 odstotkov. V tem letu je nekdanji podpredsednik Svetovne banke Kemal Derviş postal minister za gospodarstvo. Zaprl je prezadolžene banke, v zameno za liberalistične reforme je najel kredit pri Mednarodnem denarnem skladu (IMF). Leta 2002 je na volitvah zmagala stranka Recepa Tayyipa Erdoğana, Derviş je odšel iz vlade, Erdoğan pa je nadaljeval gospodarske reforme. Tečaj lire se je umiril, javne finance je saniral po receptu IMF, gospodarstvo odprl za tuje naložbe.

Zlasti ZDA so pozdravile idejo, da Turčija postane islamsko-konservativna, a na gospodarskem področju liberalna država kot most med Vzhodom in Zahodom. Ta model bi Američani uporabili tudi za arabski svet. V Turčijo je tako začel pritekati poceni denar. Porabili so ga za naložbe, v glavnem v infrastrukturo. Tudi revnejši prebivalci so od njih imeli koristi, saj so dobili nove bolnišnice, letališča, ceste, šole, mošeje. Rast turškega gospodarstva je med letoma 2001 in 2015 znašala povprečno 6 odstotkov. Z gospodarsko rastjo so rasle naložbe in tudi kupna moč Turkov.

Dotok tujega kapitala v Turčijo se je še enkrat okrepil po finančni krizi leta 2008. Ker sta takrat ameriška centralna banka Federal Reserve in Evropska centralna banka (ECB) začeli izvajati politiko nizkih obrestnih mer, so institucionalni vlagatelji, kot so pokojninske skladi in skladi hedge, iskali bolj tvegane trge, kjer so lahko dosegli večje donose.

Zlasti ZDA so pozdravile idejo, da Turčija postane islamsko-konservativna, a na gospodarskem področju liberalna država kot most med Vzhodom in Zahodom.

Zlasti turška podjetja so z veseljem najemala ugodne kredite. Zadolženost Turčije je tako narasla na 250 milijard dolarjev, kolikor je dosegla v letošnjem letu. Ob tem problem, da je Turčija več uvažala kot izvažala, kar je tipično za hitrorastoča gospodarstva. Tako je v času gospodarske rasti rasel tudi njen zunanjetrgovinski primanjkljaj in odvisnost od globalnega kapitala.

Kdaj je Turčija izgubila zaupanje tujih vlagateljev, ni mogoče natančno določiti. Nekateri so prepričani, da so bili prelomnica protesti v parku Gezi spomladi 2013, ko je policija brutalno napadla miroljubne protestnike. Za druge je prelomnica leto 2011, ko je Erdogan odvzel oblast vojski, oziroma leto 2015, ko je spet izbruhnil konflikt s Kurdi.

Leta 2016 je bilo v Turčiji več terorističnih napadov, izveden je bil poskus državnega udara, Erdoganova oblast je postajala se bolj avtoritarna. Potem, ko je ameriška centralna banka Federal Reserve začela dvigovati obrestno mero, se je večal pritisk na znižanje tečaja lire. Namesto, da bi odgovorila z bistvenim povečanjem obrestne mere , je turška vlada odločila, da bo še naprej stavila na gospodarsko rast. Zaradi šibke lire se je za podjetja znesek za plačilo obresti skoraj podvojil, zaradi tega jih je vse več na robu stečaja.

Vprašanje je, ali in kdaj bi turška vlada in centralna banka lahko preprečili sedanjo krizo. V Argentini je centralna banka recimo avgusta dvignila temeljno obrestno mero s 45 na 60 odstotkov, a državi do zdaj to ni pomagalo. Tečaj pesa je glede na ameriški dolar od začetka leta padel za 54 odstotkov, kar je več od padca tečaja turške lire.

Recepta, kako se hitrorastoče države lahko izognejo krizam, ni. Njihov problem je zaupanje vlagateljev, to pa je psihološki problem.