Tiste, ki ostajajo

Konec oktobra je v slovenščini pet let po italijanskem izvirniku izšel tretji (predzadnji) del neapeljskega cikla Elene Ferrante O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo (prevod Anita Jadrič, Cankarjeva založba). Slovenski prevodi literarnih mojstrovin so seveda razlog za veselje, vendarle pa ob tem ne moremo mimo vprašanja, zakaj je v slovenščini tako malo prevodov del sodobnih kanonskih avtoric in zakaj, tudi če izidejo, zamujajo več let.

Eden od razlogov bi lahko bil, da je večina odločevalcev pri večjih (subvencioniranih) založbah moških – in znano je, da moški redko segajo po literaturi, ki jo pišejo ženske, sploh sodobne ženske tukaj in zdaj, preden bi bile kanonizirane pod pritiskom časa. O tem je v eni od kolumn za Guardian pisala tudi Elena Ferrante: zlepa ne boste srečali moškega, pa čeprav je intelektualec in tudi sam pisatelj, ki bi med svojimi zgledi našteval dela žensk. Švedski univerzitetni profesor Carl Cederström je za isti časopis nedavno pisal, kako je zadnje leto prvič prebral 13 temeljnih del, ki obravnavajo žensko vprašanje – z Drugim spolom na čelu. In točno v tem je težava: vsi ti intelektualci, ki se radi kitijo z liberalnimi nazori in dih jemajočimi referencami – le redko berejo ženske. Poznajo seveda citate in najbolj znane odlomke, vešče jih vpletajo v govore, članke in knjige; toda v resnici jih večina nikoli ni zares brala. Tako se ženske znajdemo v getu: med sabo se pogovarjamo o avtoricah, pišemo o njih, si prizadevamo, da bi izšle njihove knjige, a vedno, kakor bi bila med nami in moškimi nekakšna folija: prikimajo nam, dajo nam priznanje, vendarle so svetovljani, vendar v resnici stvar zadeva samo nas, drugi spol. Ženske smo že od prvih let šolanja prisiljene misliti moškega: avtorja, misleca, vladarja, po katerem je umerjen svet; tega se priučimo tako dobro, da se svojega védenja nikoli ne moremo znebiti; moški, nasprotno, nikoli ne mislijo ali ponotranjijo ženske. Švedski profesor je ob branju temeljnih del, ki so jih napisale ženske, ugotovil, da nič od tega, kar se dogaja okoli njega, ni novo. Tudi izpovedi žrtev gibanja #metoo so le posnetki pričevanj, ki jih je zapisala Simone de Beauvoir pred več kot pol stoletja. Koliko presenečenj bi si prihranili, če bi zares brali tisto, kar se pretvarjamo, da beremo.

Prelomna literatura

Ko sem pred petimi leti v angleškem prevodu prvič prebrala Genialno prijateljico, prvi del cikla Elene Ferrante, se je v meni nekaj prelomilo. Pred tem že nekaj let nisem več uživala v branju, imela sem ga za službeno in intelektualno dolžnost, kratkočasno opravilo, zabavo; ne pa za nekaj, kar bi me lahko scela prevzelo, posrkalo vase in mi dalo občutek, da se svet deli na tistega, ki sem ga poznala pred branjem knjige, in onega, ki je prišel po njem. Bila sem dovolj mlada, da sem razlog za to iskala v svoji zrelosti, odraslosti, češ, tako stara sem že, da se me zlepa nič več ne more zares dotakniti. Nato je prišla Elena Ferrante in dobila sem občutek, da sem po dolgem času spet prebrala nekaj, kar me resnično zadeva, kar upoveduje moj svet; ne samo moj, celotni ženski svet, človeštvo. Virginia Woolf je za literarno mojstrovino Middlemarch (izvirnik 1871, slovenski prevod Mete Osredkar pri založbi Miš 2015) George Eliot zapisala, da gre za enega redkih angleških romanov, ki so napisani za odrasle. Odrasle – s tem je mislila ljudi, ki se zavedajo, da onkraj moškega obstaja veliko več od le približka, ustvarjenega iz njegovega rebra.

Tretji del neapeljskega cikla Elene Ferrante je najboljši – in najbolj brezkompromisno pokaže, kako puhlo je prizadevanje založniške mašinerije, ki skuša to monumentalno delo prikazati kot zgodbo o turbolentnem ženskem prijateljstvu; kakor bi avtorice lahko pisale le o ženskah in odnosih in kakor bi le to najbolj zanimalo ženske, ki knjige kupujejo. V resnici je neapeljski cikel povsem politično delo; gre za besedilo o neenakosti; o tem, kako že drobne razlike v otroštvu, denimo v dostopu do osnovne izobrazbe, lahko povsem ločijo dve življenji. Thomas Piketty je v Kapitalu v XXI. stoletju zapisal, da moramo, če želimo razumeti kapitalizem, brati Balzaca. Njegovo misel bi lahko nadaljevali in rekli, da moramo, če želimo razumeti neenakost, brati neapeljski cikel Elene Ferrante.

Osebno je politično

V tretjem delu osebno sreča politično tudi v dobesednem smislu: začne se s študentskimi protesti leta 1968 in konča z Rdečimi brigadami in latentno državljansko vojno v Italiji. Pripovedovalka Elena in njena prijateljica Lila sta v različnih svetovih; prva se je na videz osvobodila nasilnega Neaplja in se v potu svojega obraza prebila do znanja italijanskega jezika, diplome, knjige in moža profesorja, druga je bila obsojena na nemogoče delovne razmere v tovarni salam. Ne glede na različnost svetov je v obeh vladal isti gospodar, patriarhat, s to razliko, da je Eleno spolno napadel znani intelektualec v hotelskem dvigalu, Lilo pa lastnik tovarne salam v zorilnici. Prav tako se nobena od njiju, čeprav sta imeli v sebi željo po prevratništvu, ni mogla vključiti v revolucijo. Preveč so ju zaznamovali revščina, soseska, primarni strah, ki je oblikoval njun svet. Elena kljub naklonjenosti do študentskih protestov ne zmore postati ena od lepo oblečenih, spolno osvobojenih mladih žensk, ki so veliko vedele o tuji glasbi, filmih in knjigah; Lila pa kljub naklonjenosti stavki ni zmogla postati vodja delavskih uporov – predvsem zato, ker so se ji upirali bogati, mladi in izobraženi marksisti, ki so verjeli, da se od delavstva lahko česa naučijo. Ona, ki je od jutra do večera delala v tovarni salam, je vedela, da so delavci ljudje, od katerih se nimaš česa naučiti, razen morda bede. »Jaz vem – je nemo tičalo v njeni glavi –, kaj pomeni udobno življenje, polno dobrih namenov, ti pa si še misliti ne moreš, kaj je prava revščina.« Prav tako nobena od revolucionarnih skupin žensk ni imela za enakopravne v boju. Elena bi odprtost in osvobojenost morala dokazati s tem, da bi spala z moškim, ki je ni privlačil, ko v to ni privolila, so jo svobodomiselni kolegi označili za tercijalko. Poleg tega se nobena od žensk nikoli ni mogla zares prebiti do besede – niti v zakajenih milanskih bohemskih stanovanjih niti na delavskih protestih v Neaplju.

Za vsem osebnim je Elena Ferrante mojstrska v niansiranju političnega – dosledno posredno, brez moraliziranja, brez nizanja podatkov in brez pompoznosti zmore prikazati, kako iz malih podjetnikov nastanejo mafijci, kako se iz frakcijskih bojev razvije terorizem ter kako sprega mafije in kapitala vodi v fašizem. Italija od združitve velja za laboratorij prihajajoče politike – in Elena Ferrante na primeru mikrookolja orisuje tiste politične strukture in vzvode moči, ki rodijo in ustoličijo salvinije.

Ženska, ki izgine

Roman se odpre z Eleninim in Lilinim sprehodom po neapeljski soseski; naletita na truplo ženske, ki jo poznata. Eleno smrt pretrese in vpraša se: »Koliko žensk, ki so odraščale z nama, ni več med živimi, izginile so z obličja zemlje zaradi bolezni, ker živčni sistem ni zdržal brusnega papirja tegob, ker je bila prelita njihova kri.« Vse te ženske nato srečamo v romanu: zaničevane in poniževane žene, matere, ki jih je ugonobila nosečnost, intelektualke, ki so se bile zaradi družine prisiljene odpovedati mišljenju, deklice, ki gledajo, kako očetje klofutajo mame, zaljubljene ženske, dekleta, ki so primorane skleniti zakon z grobjani ... Vse te ženske so bile le stranske igralke v filmih drugih, in če so se želele povzpeti, so morale zatreti svoj spol; se naučiti uprabljati orodja, ki so jih izpopolnili moški, ter utišati vse, kar so bile, da bi lahko nekaj postale. In tudi ko jim je to uspelo, je bil dovolj lahen piš, da jim je spodnesel tla pod nogami – in izgubile so vse, kar so imele.

V enem od redkih intervjujev je Elena Ferrante za The New York Times dejala, da so njeni ženski liki navdihnjeni z resničnimi ženskami, ki jih pozna. In na zadnje vprašanje, kaj se ji zdi najpomembnejše sporočilo njenih knjig, je odgovorila: »Čeprav nas nenehno mika, da bi nehale biti oprezne – iz ljubezni, naveličanosti ali preprosto iz prijaznosti –, tega nikoli ne smemo storiti. V enem samem trenutku lahko ženska izgubi vse, kar je dosegla.«

Po neapeljskem ciklu Elene Ferrante sem začutila neznansko slo po literaturi, ki bi me zmogla nagovoriti, kot me je nagovorila ona. Po literaturi, ob kateri bi (spet) kaj začutila. Planila sem po Rachel Cusk, Fleur Jeaggy, Hilary Mantel, Chris Kraus, Deborah Levy, Sophie Mackintosh, Sally Rooney in drugih, ki spadajo v različne žanre in pripovedujejo različne zgodbe, vse pa so mi prišle do živega kot leta poprej nič drugega. Težko bi rekla, da imajo kaj skupnega – razen tega, da čeprav sodijo v sam vrh sodobne literarne produkcije, v slovenščini ni mogoče brati niti enega njihovega dela. Morda so krivi založniki in njihova ignoranca. Morda je kriv sistem, ki založbe sili, da si na vsak način prizadevajo pridobiti sredstva na evropskih razpisih, zaradi katerih morajo izdajati drugorazredne avtorice in avtorje z obskurnimi nagradami, ki prinašajo dodatne točke. Ne vem. Vem pa, da je literatura, kakršna je neapeljska tetralogija Elene Ferrante, v slovenskem prevodu tako redka, da je vsak novi del, ki izide, pa četudi pozno, praznik.

S takšnimi dokončnimi napotki ne gre pretiravati, a vendarle: če obstaja eno samo delo 21. stoletja, ki ga morate prebrati, naj bo to neapeljska tetralogija. In ko jo boste prebrali, se nedvomno ne boste ustavili pri njej; vprašanje pa je, ali bodo slovenske založbe lahko dohajale vaše želje.

Knjiga:
Elena Ferrante: O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo
Prevod: Anita Jadrič
Založba: Cankarjeva založba, 2018
Cena: 29,99 €