Dr. Anja Zalta

»Na hrbtu ženske je potekal in še vedno poteka politični boj«

Dr. Anja Zalta je sociologinja religije, predava na Oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti. V prihajajoči številki revije Javnost – The Public bo objavila članek o ne-vidnosti pokritih žensk v slovenski javnosti, o tem, kaj pomeni ruta na glavi katoliške nune in zakaj ima podobno pokrivalo na glavi muslimanke v slovenski družbi drugačen pomen. Kaj torej narediti s konceptom vidnosti, kako biti enakopraven in hkrati izkazovati versko pripadnost?

Opravili ste raziskavo, v kateri ste proučevali fenomen zakrivanja obraza, lasišča, telesa s stališča muslimank in krščanskih nun. Tudi pogovarjali ste se z njimi. Kaj ste ugotovili?

Kar hitro mi je postalo jasno, da ni težava v ruti, v pokrivalu, temveč v dejanskem simbolu, njegovem pomenu, kaj torej predstavlja in kdo ruto nosi. Če jo nosi kristjanka, lahko v slovenski javnosti požanje odobravanje, šlo naj bi za slovensko tradicijo, če jo nosi muslimanka, pa ni tako. Ni torej težava nošenje rute, temveč to, kaj takšna ruta simbolizira.

Bom vskočil. Gre za pomembno razliko, nune naj bi bile posvečene osebe, vstop v nunski stan razumejo kot odgovor na božji klic, muslimanke pa so navadne »civilistke«, vernice, ki počno tudi kaj drugega.

Ni tako preprosto, vprašanje je, kaj pomeni ta klic, kaj pomeni klic k veri. Pri muslimankah je javna prezentacija lastnega verovanja, torej tudi prekrivanje in zakrivanje, razumljena zelo različno. Vse ženske se ne pokrivajo iz istih nagibov, nekatere iz religioznih razlogov, druge iz kulturnih, spet tretje iz političnih, včasih je pokrivanje tudi znak uporništva, znak osvoboditve. To zadnje se je dobro videlo v Turčiji, ko so se mlade muslimanke začele pokrivati predvsem zato, da so kljubovale generaciji staršev in sekularnim kemalističnim elitam, ki so vero izrivale na obrobje družbe. Hkrati pri njih ni šlo zgolj za vero, temveč za iskanje identitete nove, prihajajoče generacije. V slovenskem prostoru je zgodba spet drugačna. Pri muslimankah, ki sem jih intervjuvala, je zelo očitno, da gre za osebni klic, za zasebno odločitev, ki jo je večina sprejela nekje po 20. letu starosti. Ruta torej ni stvar, ki je bila obvezna pri petih, šestih letih ali po prvi menstruaciji, kot je ponekod še zdaj v navadi. V Sloveniji je še vedno prevladujoča linija bosanske tradicije islama, ki ima do vprašanja zakrivanja žensk v javnosti odprt odnos. Obstajajo pa tudi izjeme. Pogovarjala sem se recimo z muslimanko, prosilko za status mednarodne zaščite, ki je izrazito pobožna in ki pokrivanje razume kot del obvezne, zapovedane prakse za ženske.

Saj se tudi slovenske muslimanke, katerih družine prihajajo iz Bosne, pokrivajo iz verskih razlogov.

Nikoli ne smemo in ne moremo generalizirati. Vsaka ženska ima svojo zgodbo. Seveda obstajajo skupine, usmeritve znotraj islamske tradicije, ki te prakse nošenja naglavnih pokrival zagovarjajo ali jih celo vsiljujejo, kot je bilo pri talibanskem režimu, tam je bila burka zapovedana v smislu popolne sekluzije – a praksa je v našem prostoru drugačna. Gre za individualne odločitve, nekatere ženske, ki se odločijo za pokrivanje, to storijo, čeprav se ženske v njihovi družini prej niso pokrivale, morda takrat, ko so obiskale mošejo, a drugače, v vsakdanjem življenju ne. To je razumljivo. Starši teh žensk so velik del življenja živeli v času socialistične Jugoslavije, kjer zakrivanje ni bilo zaželeno, v javni sferi ni bilo verskih simbolov.

Bilo je pravzaprav prepovedano, socialistična oblast je na začetku petdesetih let prepovedala zakrivanje v Bosni. A šlo je tudi za tradicionalna oblačila. Težko ločimo med versko zapovedjo in kulturno tradicijo.

Ravno zato moramo biti občutljivi, ravno zato moramo razumeti, da pri tem vprašanju ne gre za monolitno interpretacijo – če pa se ta pojavi, je vedno v funkciji neke politike. Z zakrivanjem žensk se je manipuliralo, vključila se je politična agenda. Zato se mi zdi poenostavljena razprava o muslimanskih rutah perverzna. Vsaj v Sloveniji je to nepomembna težava, saj je pri nas res zelo malo žensk pokritih, še manj si jih zakriva ves obraz. Težava zakrivanja je neposredno povezana s pojavom političnega islama, salafijskimi trendi, s pozicioniranjem politične ideologije znotraj religioznih svetov, zato bi bilo bolje, da razvijemo poznavanje raznolikosti te prakse. Pokrivanje žensk (pa tudi moških) je vendarle praksa, ki je razširjena v različnih verskih sistemih in kulturah, nekoč so se in se še vedno pokrivajo tudi kristjanke, na Bližnjem vzhodu se pokrivajo Judinje, pred tem so se Asirke, Babilonke … Pokrivanje torej ni izključno islamska tradicija, je pa seveda zelo uporabno, kadar želimo muslimanko in muslimana naslikati kot nevarna evropska tujca.

Evropsko sodišče za človekove pravice je v nekaterih svojih sodbah dopustilo omejevanje popolnega zakrivanja obraza.

Ne zatiskajmo si oči, ni vse čudovito, obstajajo tudi radikalne muslimanske skupine. Sama ne bi želela uporabiti izraza fundamentalizem, muslimani raje ločujejo med mehko in trdo linijo. Ta ima neki vpliv, prav je, da se zaradi širših razsežnosti, zaradi kršenja pravic žensk omeji njena moč, a hkrati je treba razumeti, da je ta zgodba v različnih državah, v različnih kulturah različna.

Ni ženska, če je prisiljena v to, kako naj se oblači, moževa lastnina?

Absolutno. Ko je maroška feministka in sociologinja Fatima Mernisi proučevala hermenevtiko Korana, je zelo jasno analizirala besedo hidžab. Hidžab pomeni zaveso v nomadskem šotoru, ki ločuje javni prostor od zasebnega. Seveda pa se je potem v interpretacijo vmešala patriarhalna družba, ki je obstajala že pred islamom, hidžab je pokril žensko, njene lase, njen obraz, začel je predstavljati lastnino, servilnost in ne verski standard.

Tudi Zahod ima do vprašanja zakrivanja v islamu neiskren odnos. Po eni strani naj bi bile zakrite haremske ženske neustavljivo privlačne, po drugi pa naj bi šlo pri enakem zakrivanju za kršenje človekovih pravic.

Zahod je imel pri vprašanjih islama vedno svojo agendo. V vseh primerih je bila ženska zgolj objekt političnih ali kakšnih drugih ciljev, objekt brez svojega glasu, ne glede na to, ali nastopa kot nekaj neustavljivo zapeljivega ali kot nekaj nemočnega in zatiranega. Na hrbtu ženske je potekal in še vedno poteka politični boj.

Kako razumete obujene pomene pokrivanja v muslimanskih skupnostih? Nekoč, pred 11. septembrom 2001, po evropskih mestih ni hodilo toliko zakritih žensk.

Razlag je več, gotovo gre tudi za krepitev islamizma kot politične ideologije. Gotovo je razlog iskanje novih identitet med mladimi, iskanje korenin tistih, ki so izključeni iz večinske, privilegirane skupnosti. Evropa do tujcev ni bila nikoli milostna, dejansko se pogosto odzove izključevalno, tudi drugi ali tretji generaciji tukaj rojenih muslimanov večina ne priznava, da so Evropejci. Kaj se potem zgodi? Evropa s svojo politiko izključevanja prispeva k radikalizaciji, ljudi potiskaš v geto, ne zaposluješ jih, za domačine so še vedno tujci. Ker so izločeni iz enega okolja, se vključijo v drugo, tisto, kjer čutijo pripadnost. Gre torej za iskanje nove identitete. Če se bo to nadaljevalo, se bodo vzpostavili vzporedni svetovi, živeli bomo vsak s svojimi vrednotami, vsak s svojo kulturo, svojimi šolskimi sistemi – če ženska v Franciji s hidžabom ne sme hoditi v javne šole, bo pač raje obiskovala medrese ...