Pajdaški kapitalizem ni rezultat socialistične mentalitete

Pajdaški kapitalizem je rezultat nekritičnega prenosa teorij iz učbenikov ekonomije v družbeno stvarnost 

Na Hrvaškem sta razpravo o pajdaškem kapitalizmu v zadnjem času ogreli dve knjigi o Agrokorju. Nekdanja podpredsednica hrvaške vlade in ministrica za gospodarstvo Martina Dalić je napisala knjigo Agrokor: Slom ortačkog kapitalizma in filozof politike in novinar Željko Ivanković knjigo Slučaj Agrokor: Privatizacija i crony kapitalizam. 

Novinar hrvaškega portala H-Alter Marko Grdešić ugotavlja, da je Dalićeva napisala »svojo resnico« o Agrokorju, omejuje se predvsem na dodajanja v letu 2017. Ivanković je primer Agrokorja z uporabo znanstvene literature in razprav o privatizaciji umestil v širši okvir. Oba pristopa sta legitimna.

Čeprav v knjigi Martine Dalić ni veliko novega, omogoča boljše razumevanje notranjih motivov hrvaških liberalnih tehnokratov. Ivanković pa razvija zanimivo tezo o vplivu ekonomskih idej. Privatizacija je izvirni greh hrvaške politike, ker je na položaje postavila ljudi, ki so onemogočili konkurente tako na ekonomskem kot političnem področju. Nasprotniki sprememb niso tranzicijski poraženci, ampak zmagovalci iz zgodnjega obdobja.

Privatizacija je izvirni greh hrvaške politike, ker je na položaje postavila ljudi, ki so onemogočili konkurente tako na ekonomskem kot političnem področju.

Po Ivankovićevih besedah je treba razloge za to iskati v nekritičnem prevzemanju določenih ekonomskih dogem. Problem je v tem, da neoklasični učbeniki ekonomije rišejo sliko gospodarstva, ki je povsem ločeno od politike. Če oblikovalci gospodarske politike zaupajo tem učbenikom, ne ustvarijo mehanizmov za boj proti nastanku pajdaškega kapitalizma. Brez ustreznih javnih institucij ta nastane bolj ali manj spontano. Razni oportunistični podjetniki, ki jim ni mar za neodvisnost gospodarstva od politike, se zlahka preselijo iz gospodarstva v politiko in obratno. Pri tem jim ni problem preprečiti vzpostavitve močnih pravnih zaščit in »demokratičnih standardov«. Oni hočejo hitro priti do moči in bogastva. Nočejo tekme na urejenem trgu. Nekdanji prvi mož Agrokorja Ivica Todorić je tipičen primer takšnega podjetnika. Takšno obnašanje je racionalno, snovalci gospodarske politike pa so tisti, ki bi morali te poti blokirati in podjetnike preusmeriti na druge poti.

Ko Željko Ivanković govori o privatizaciji v 90. letih prejšnjega stoletja kot izvoru današnjega pajdaškega kapitalizma, izpostavlja Coasev teorem oziroma izkriljen način njegovega tolmačenja, ki ga uporabljajo neoliberalci. Cilj privatizacije je bil ukinitev družbene lastnine, ki so jo razlagali kot »od vseh in od nikogar«. Zaradi tega naj bi bilo treba lastninske pravice dati nekomu oziroma komurkoli, kasneje pa bi te lastninske pravice prek nevidne roke trga našle pot do »zainteresiranih lastnikov«, ki naj bi res imeli interes razvijati ta podjetja. Temu ni bilo tako, saj so novi lastniki izčrpavali podjetja in uničevali premoženje. Zaradi tega Ivanković kritizira tezo, da je vedno bolje, če je premoženje »od nekoga«, kot če je »od nikogar«.

Veriga kavzalnosti sega od pajdaškga kapitalizma prek privatizacije do domačih ekonomistov. Pajdaški kapitalizem ni rezultat socialistične mentalitete, ampak nekritičnega prenosa teorij iz učbenikov ekonomije v družbeno stvarnost. Če želimo iziti iz pajdaškega kapitalizma, moramo iziti iz neoliberalne ortodoksnosti. To hkrati pomeni, da nas iz pajdaškega kapitalizma ne bodo izvlekli ljudje, ki so bili intelektualno oblikovani v njegovi ortodoksnosti, kot Martina Dalić.

Cilj privatizacije je bil ukinitev družbene lastnine, ki so jo razlagali kot »od vseh in od nikogar«.

Kdo so nosilci boja za »demokratične standarde« in dobre »demokratične običaje«. Je to javnost, Evropska unija? Ivankovič glede tega ni optimist, ker meni, da »spremembe od zgoraj in spodaj v glavnem niso stvarne«. So to strokovnjaki? Grdešić meni, da bi Ivanković rekel, da niso, če niso sposobni kritično predelati učbeniških modelov. So to levičarska gibanja, sindikati? To bi bilo smiselno, a tega Ivanković ne omenja. Najbolj smešen odgovor na to vprašanje ponuja Martina Dalić. Po njenem prepričanju sta to lahko stranka HDZ in njen sedanji predsednik.

Ivanković piše o tem, da ni »samorefleksije« elit. To je po Grdešićevih besedah točno, a elita nikoli ne more reflektirati o nečem, vsaj ne do takrat, ko v to ni prisiljena. Profesor Karl Deutsch je politično moč definiral kot privilegij, ki se mu ni treba učiti. To lepo opisuje elite na Hrvaškem. Dodati je mogoče, da to nedvomno velja tudi za elite v Sloveniji. Pomemben je spopad, brez njega ni pritiska, brez pritiska ni družbenega učenja.

Razprava o pajdaškem kapitalizmu je pomembna, zaključuje Grdešić, ker pomeni upanje na konec razprav o tako imenovani socialistični mentaliteti ali tako imenovanem egalitarnem sindromu. Koncept pajdaškega kapitalizma je napredek, ker vsaj priznava, da riba smrdi pri glavi.

Kako se obnašajo elite, je pomembno. Če so se nove elite devetdesetih let prejšnjega stoletja odločile spustiti v privtizacijski grabež, zakaj se tudi navadni ljudje ne bi poskušali vključiti v neko klientelistično mrežo ali dobiti privilegirano pokojnino? Kaj zdaj, ko se na Hrvaškem vsi strinjajo, da imajo neke vrste pajdaški kapitalizem? Ali to pomeni, da želijo graditi »čisti« kapitalizem? Kot da se je kapitalizem kje znebil korupcije, kronizma in klientelizma. Če bodo Hrvati iz razprave o pajdaškem kapitalizmu potegnili nauk, da želijo neko idealizirano vrsto kapitalizma, se Marko Grdešić boji, da bodo iz nje potegnili napačen nauk.