Ukrepanje proti plastiki je ukrepanje proti potrošništvu

Znanstveniki in okoljevarstveniki niso pričakovali, da se bodo ljudje obrnili proti plastiki

Plastika je povsod in zdaj smo se odločili, da je zelo slaba stvar. Za marsikoga je presenečenje podatek, da je med materiali, iz katerih so narejeni današnji avtomobili in letala, okrog 50 odstotkov plastike. Več oblačil je narejenih iz najlona in poliestra, ki sta plastika, kot iz bombaža ali volne. Plastika je v lepilu za tesnenje čajnih vrečk. Plastične so igrače, drobnarije, ki jih uporabljamo v gospodinjstvu, embalaža. Živimo v imperiju plastike, barvitega in vsakdanjega materiala sodobnega življenja, v Guardianu piše Stephen Buranyi.

Na svetu vsako leto proizvedemo 340 milijonov ton plastike, kar pomeni, da bi z njo lahko napolnili vse nebotičnike v New Yorku. Človeštvo je v desetletjih proizvedlo neizmerljivo količino plastike. Količino 100 ton je preseglo v 90. letih prejšnjega stoletja. V Sloveniji je v letu 2016 nastalo 59.000 ton odpadkov iz plastike ali 19 odstotkov manj kot v letu 2015. Od tega so 5 odstotkov ali 3.000 ton proizvedla gospodinjstva, navaja državni statistični urad.

Odpadki iz plastike so ljudi začeli skrbeti šele pred kratkim in priča smo uporu, ki ima svetovne razsežnosti. Presega meje in politične delitve. Julian Kirby iz okoljevarstvene organizacije Friends of the Earth pravi, da v skoraj dvajsetih letih, kolikor je aktivist, kaj takšnega še ni videl. Ljudje so z glasnimi protesti proti plastiki prisilili tiste, ki so na oblasti, k ukrepanju.

Na svetu vsako leto proizvedemo 340 milijonov ton plastike, kar pomeni, da bi z njo lahko napolnili vse nebotičnike v New Yorku.

To je obetavno, piše Stephen Buranyi, toda narediti bo treba več od otokov brez plastike v trgovinah in uporabe slamic iz lepenke v lokalih. Plastika ni povsod zato, ker je boljša od naravnih materialov, ki jih je nadomestila, ampak zato, ker je cenejša in lažja. Toliko je cenejša, da jo izplača metati v smeti. Za potrošnike je to priročno, podjetja pa jim z veseljem prodajajo plastično embalažo za vsak izdelek, ki ga kupijo. Plastika je omogočila današnjo potrošniško kulturo, ki temelji na nizkih cenah in izdelkih za enkratno uporabo. Ukrepanje proti plastiki je tako dejansko ukrepanje proti potrošništvu.

Zanimivo je, kako hitro se širi gibanje proti plastiki. Še leta 2015 proti plastiki ni bilo množičnih protestov, čeprav o njej nismo vedeli več kot danes. Plastika je bila pred tremi leti le eden od problemov, kot so podnebne spremembe, ogrožene živalske vrste, odpornost bakterij na antibiotike, čeprav so raziskovalci že v začetku 90. let prejšnjega stoletja ugotovili, da je 50 do 80 odstotkov smeti v oceanih nerazgradljiva plastika, pa da se količina plastike, ki jo naplavijo reke in morja, povečuje.

Strokovnjak za oceane z univerze Plymouth Richard Thompson je leta 2004 iznašel izraz "mikroplastika". Raziskovalci po vsem svetu so potem začeli preučevati, kako mikroplastika pride v organe živali in ubija tako velike ribe, kot so tune. Leta 2015 je strokovnjakinja za okolje na univerzi Georgia Jenna Jambeck s svojo skupino raziskovalcev, ocenila, da vsako leto pristane v oceanih med 4,8 in 12,7 milijona ton odpadne plastike in da se bo ta količina do leta 2025 podvojila. V preteklosti so mediji tu in tam objavili zgodbo o zaskrbljivih količinah plastičnih odpadkov, o prepolnih odlagališčih, izvozu odpadkov. A ta tema jih zdaleč ni tako zanimala kot danes. Vplivni ekolog z univerze Kalifornija Roland Geyer ugotavlja, da so ga novinarji med letoma 2006 in 2016 prosili za manj kot deset intervjujev, v zadnjih dveh letih so jih naredili več kot dvesto.

To je posledica spremembe razmišljanja, ki ga je spodbudilo dodajanje mikrodelcev iz plastike v kozmetiko in čistila. Leta 2010 so znanstveniki začeli opozarjati, da ti delci ogrožajo življenje v morjih, ljudje pa so bili šokirani, ko so izvedeli, da se nahajajo v več tisoč izdelkih, tudi tistih z blagovnimi znamkami, za katere proizvajalci zagotavljajo, da so prijazne okolju. Kasneje so ljudje še izvedeli, da ogromne količine mikroplastičnih vlaken splaknemo v vode tudi z vsakim pranjem oblačil iz najlona in poliestra. Ko so znanstveniki začeli prikazovati, kako ta mikrovlakna končajo v črevesju rib, so časopisi začeli objavljati članke z naslovi, kot je "Hlače za jogo uničujejo Zemljo". Od pnevmatik, ki vsebujejo 60 odstotkov plastike, med vožnjo pristane v okolju več mikroplastike kot od kozmetike in čistil ter oblačil skupaj.

Ko so znanstveniki začeli prikazovati, kako ta mikrovlakna končajo v črevesju rib, so časopisi začeli objavljati članke z naslovi, kot je "Hlače za jogo uničujejo Zemljo". Od pnevmatik, ki vsebujejo 60 odstotkov plastike, med vožnjo pristane v okolju več mikroplastike kot od kozmetike in čistil ter oblačil skupaj.

Nekdanji direktor organizacije Greenpeace Chris Rose, ki piše vpliven blog o okolju, razlaga, da znanstveniki že dolgo opozarjajo, da je plastika nevaren onesnaževalec. Znanstveniki in okoljevarstveniki niso pričakovali, da se bodo kdaj ljudje obrnili proti njej. Čeprav jo uporabljamo v vsakdanjem življenju, bi imela večina ljudi težave razložiti, kaj je, kdo jo proizvaja in od kod prihaja, če bi jih vprašali. To je razumljivo, saj je plastika globalni industrijski izdelek, ki ga izdelujejo daleč od oči javnosti. Surovina za njeno izdelavo so fosilna goriva in številni koncerni, ki pridobivajo nafto in plin, proizvajajo tudi plastiko, pogosto v istih tovarnah. Zgodba o plastiki je zgodba o industriji fosilnih goriv, pa tudi razmaha kulture potrošništva na osnovi nafte po drugi svetovni vojni.

V desetletjih gospodarske rasti po drugi svetovni vojni je plastika v izdelkih za potrošnjo nadomestila bombaž, steklo in karton. Naredila je več kot zgolj nadomestila te materiale, omogočila je razmah potrošništva. “Naše izjemno produktivno gospodarstvo zahteva, da naredimo potrošništvo za način življenja,” je leta 1955 napisal ekonomist Victor Lebow. Plastika je pomenila dobiček. Eden o raziskovalcev inštituta Midwest Research je leta 1969 napisal, da je močna sila, ki stoji za razvojem trga polnjenja zabojnikov za odpadke, to, da umik vsake vračljive steklenice s trga pomeni prodajo 20 nevračljivih.

Plastika je po besedah Stephena Buranyija mikrokozmos vseh naših okoljskih problemov. Ob upoštevanju te logike so enake tudi rešitve za te probleme. Samo v nekaj kratkih letih so se ljudje na podlagi znanstvenih dokazov o škodi, ki jo povzroča plastika, organizirali, pritisnili na vlade, da so sprejele zakone za njeno regulacijo, opazili so jih celo v koncernih, ki pridobivajo fosilna goriva.

V veliko večjem boju proti podnebnim spremembam nasprotovanje plastiki lahko postane majhna a spodbudna zmaga, model za prihodnje ukrepanje.

Potrošniki danes zahtevajo manj embalaže v trgovinah. V naftni družbi BP na tej podlagi ocenjujejo, da bo naftna industrija leta 2040 pridobila dva milijona sodov nafte manj kot danes. Opazili smo, da smo obsedeni s plastiko. V veliko večjem boju proti podnebnim spremembam nasprotovanje plastiki lahko postane majhna a spodbudna zmaga, model za prihodnje ukrepanje.

To je spoznanje, kako povezani so problemi med seboj. To je spoznanje, da plastika ni izoliran problem, ki ga želimo izločiti iz našega življenja, ampak preprosto najbolj viden izdelek naše nebrzdane potrošnje v zadnjih petdesetih letih. Čeprav je izziv velik, je oceanograf Richard Thompson, ki si je izmislil izraz mikroplastika, optimističen. V zadnjih 30 letih ni bilo takšnega soglasja med znanstveniki, gospodarstvom in vladami. Zato vidi realne možnosti za rešitev.