Prihodnost je lokalna!

»Kaj je lepšega kot biti ponosen na to, da si Slovenec,« je Jadranka Rebernik dahnila v zaključku nedeljskega Utripa. In da ne bi bili le »salonski intelektualci, ki pozivajo k ukinitvi nacionalnih držav«, kot se je zgražala, smo se odločili poglobiti v različne odtenke lokalnih volitev, kakor nam jih slika nacionalka, da bi v naših srcih vnovič vzplamtela ljubezen do domovine. Kje drugje bi jo lahko našli kot na periferiji, kjer domnevno bije srce slovenstva?

Tako smo si privoščili različna soočenja županskih kandidatk in kandidatov širom po Sloveniji. Če bi imela nacionalka nekaj čuta za spektakel, bi iz vsega skupaj lahko naredila mešanico oddaj Kmetija in Slovenija ima talent ter s tem dobro konkurirala POP TV. Kandidati in kandidatke so različni – od trenutnih županov (predvsem moških), ki jih človek nemudoma prepozna po šerifovski drži, do vaških posebnežev, ki so ustanovili eno od desetin neodvisnih list: vsem pa je skupno to, da so prepričani, da je prav njihova občina še neodkriti turistični biser, ki ga bodo prav oni znali predstaviti svetu.

Naše najljubše soočenje je bilo mariborsko. K posebnemu vzdušju je pripomogla že sama scena: sedemnajst kandidatk in kandidatov je stalo na Ljudskem vrtu, za njimi pa peščica gledalcev na tribuni ter dva reflektorja. Vse skupaj je bilo videti kot javne usmrtitve v kateri od azijskih diktatur. Tudi kandidatke in kandidati so se izkazali: namesto da bi odgovarjali na vprašanja, so topo ponavljali svojo volilno številko in številko svoje liste, spoznali pa smo denimo kandidata, ki je »veterinar in strokovnjak za uničevanje golazni«, kandidatko, ki ima gradbeno podjetje in bi gradila občinska stanovanja, ter še celo plejado ljudi, ki jim je bilo ob vprašanju o tem, ali bi v mestu imeli parado ponosa, iskreno nerodno in so le s težavo pritrdili, a le v primeru, če bi bila parada »manj agresivna« in »brez ekscesov«. Kaj so s tem mislili, ne vemo, ker jih tudi nihče ni natančneje povprašal. Kot tudi na drugih soočenjih je bil v ospredju lokalpatriotizem, naša najljubša pa je bila Lidija Divjak Mirnik, sicer poslanka LMŠ in aktivna tudi kot članica stranke LPR Stojana Auerja, katere značko je nosila, ki bo vplivala tudi na spremembo sodobne slovenske zabavne in filmske produkcije. Kot je dejala: »A mora bit vedno znova v teh naših nadaljevankah nek pijanček ali bebček Mariborčan ali pa Štajerec, tega si ne zaslužimo.«

Sicer pa se zdi tudi državna politika le podaljšek lokalne; tako smo v preteklem tednu lahko spremljali sago lokalnega vulgarnega šerifa Marka Bandellija (SAB), ki je prerasel v ministra in je bil zaradi groženj in izsiljevanja prisiljen odstopiti z ministrskega položaja. Do tega ga je pripravil premier Marjan Šarec, do nedavnega tudi lokalni politik. Skratka: prihodnost je pred nami; trenutno si jo lahko ogledate kot lokalna soočenja na nacionalki. In ne pozabite na domoljubje!