Ruska slika, ameriški zvok

Čeprav pogosto nastopa v Ljubljani, so koncerti ameriškega kitarista, skladatelja in aktivista Marca Ribota vedno posebno doživetje. Ne le zato, ker se s svojim prepoznavnim, drznim kitarskim slogom mojstrsko znajde v raznoterih žanrih – jazz, (punk)rock, blues, filmska glasba –, temveč tudi zato, ker vsi njegovi projekti slonijo na zelo premišljenih namerah. Lep primer tega je njegova povsem nova plošča Songs of Resistance 1942 – 2018, za katero je s pomočjo kolegov – tudi dolgoletnega sodelavca Toma Waitsa – v luči aktualne Trumpove politike posnel priredbe uporniških, partizanskih in podobnih politično angažiranih skladb. Kljub novi plošči pa se nam je Ribot v metelkovskem klubu Gromka prejšnjo sredo predstavil s starejšim delom. Nemara tudi zato, ker je koncert sovpadel s 101. obletnico oktobrske revolucije, na kar nas je uvodoma opomnil Miha Zadnikar, vodja koncertne serialke Defonija, ki redno skrbi za obiskovalce z izbranimi glasbenimi okusi.

Datumu primerno je Ribot iz svoje bogate zbirke projektov potegnil (živi) soundtrack za sovjetsko filmsko klasiko Aelita (1924), ki ga je z bendom prvič izvedel v okviru londonskega festivala Meltdown leta 1995 in nato dve leti pozneje objavil na plošči Shoe String Symphonettes za filmsko serijo založbe Tzadik, ki jo vodi John Zorn. Z glasbo, ki jo je pred dvema letoma priredil za solistično kitarsko izvedbo, je projekcijo nemega filma Jakova Protazanova, posnetega po predlogi romana Alekseja Tolstoja, pospremil tudi v povsem napolnjeni Gromki. Skrajšano, enourno različico, iz katere je izrezal nekaj podzgodb narativno in filozofsko kompleksnega filma, s katerim je Protazanov velikopotezno križal teme znanstvene fantastike, futurizma, ljubezenske zgodbe, revolucije, povojne Rusije in Sovjetske vizije. To pa ne pomeni, da smo dobili polovično izkušnjo. Glavno premiso filma, ki je takratne zahodnjaške filmarje osupnil predvsem s konstruktivistično scenografijo, smo videli skoraj v celoti, zraven pa slišali še izvrstno glasbeno spremljavo. Ta je bila (tematsko) natančno in hkrati izvedbeno nevsiljivo tako uglašena s posameznimi prizori, da smo na intimno osvetljenega Ribota na robu odra praktično pozabili. Vsaj do takrat, ko je nekaj klasičnih, klišejskih filmskih vrhuncev ob koncu duhovito in ironično pospremil s temami, ki si jih je izposodil iz znanih uporniških pesmi. Seveda v veliko zadovoljstvo očitno dobro poučenega občinstva, ki je izvrstnega kitarista tokrat spoznalo v subtilnejši, filmu podrejeni podobi.

Ja, obiskovalci so iz Gromke odšli zadovoljni, tudi tisti, ki so se dogodka morda udeležili le zato, da bi slišali kakšen nov, osupljiv kitarski trik. Ti so na svoj račun namreč prišli že uvodoma, ko je Ribot pred projekcijo filma drzno zarezal v moderen blues. Vsekakor izvrsten obet za prihodnje leto, ko bo, vsaj enkrat, spet nastopil v Ljubljani.