Barbara Rajgelj: Nekoč so bile vsega krive samske ženske, potem geji in lezbijke, pa izbrisani ... 

»Politika, ki išče grešne kozle, je politika, ki nima vsebine«

Barbara Rajgelj je pravnica, docentka in raziskovalka na Fakulteti za družbene vede. Je hkrati tudi veliko več kot to, vodi recimo program ljubljanskega lokala Pritličje, ki središče mesta napolnjuje z glasbo in družbeno relevantnimi vsebinami. A Barbara Rajgelj je predvsem aktivistka, ni ji vseeno, kaj se dogaja okoli nje, in to spreminja, aktivno, neposredno. Odpira nove teme. Naslednji teden se bo recimo tudi v Pritličju zgodil Grounded, festival elektronske glasbe in kritične misli, ki se bo ukvarjal z vprašanji intime v času umetne inteligence.

Nekako se je v državo prikradel občutek, da je vse slabše, ljudje so nezadovoljni, predvsem s politiko, vsaka vlada naj bi bila slabša od prejšnje.

Ne, ne mislim, da je vsaka vlada slabša. Odvisno od kota, skozi katerega jo vrednotimo. Zadnji dve vladi sta v Slovenijo prinesli občutek mirnosti, nekonfliktnosti, a cena za ta mir je visoka: v času mandata prejšnje vlade nam je zavladalo politično čistunstvo, za politične funkcije so postali primerni le ljudje brez vsakršne zgodovine javnega delovanja, pogosto tudi brez strokovnih ali praktičnih referenc, kar je v nekaj letih načelo delovanje in ugled kar nekaj institucij, recimo protikorupcijske komisije, centralne banke, tudi z izborom obstoječe varuhinje ne moremo biti zadovoljni. Oblikovanje politik se je spustilo pod radar javnosti, za težke stvari, kot je bodeča žica, so se iznašla milo zveneča imena, kot je tehnična ovira. Tudi Šarčeva vlada je začela z imenovanjem ultra nacionalista na mesto državnega sekretarja za nacionalno varnost. Nekonfliktnost in integracija vseh možnih idej v eno samo politiko po principu malo tega, malo onega, malo odprtosti, malo ultranacionalizma, malo žice, malo človekovih pravic, sta nevarni, ker zabrisujeta meje med politikami in onemogočata javnosti videti, za kaj gre.

Če ne mirnost, torej konflikt?

Politični konflikt, trd politični dialog, je popolnoma nekaj drugega kot hujskanje, klicanje trojk in poglabljanje krize z rokohitrskimi in protiustavnimi ukrepi, kar se je dogajalo v času Janševe vlade, ki je naredila težko popravljive posledice v raziskovani sferi, v zdravstvu, pa tudi v drugih delih javnega sektorja. Seveda pa Janša ne more biti alibi za vse, kar počnejo domnevno leve vlade: v smislu bolje to kot Janša. Kar je v času Pahorjeve vlade naredila socialdemokracija na področju socialne države, je neodpustljivo: zaradi omejitev pri socialnih pomočeh in varstvenih dodatkih so bili ljudje za več let pahnjeni v popolno revščino. Ko je po petih letih prepoznala svojo zmoto, je po pahorjansko rekla: prevzemam vso odgovornost, spremenila zakon in se presedla z enega stola na drugega. To so nedopustne politične napake, za katere se prevzame odgovornost tako, da se odstopi, še prej pa se ljudem opraviči.

Morda imamo nominalno levo oblast zato, ker je največja opozicijska stranka hkrati tudi najbolj skrajno desna, nacionalistična, celo rasistična stranka. To ni ravno razlog za zadovoljstvo.

Morda sta zadnji dve vladi umirili politiko, a sovraštva je več.

Res je, a to širjenje sovraštva, sovražnih besed med ljudmi ni odvisno samo od vlade, odvisno je od širših družbenih okoliščin.

Ni tako, da takrat, ko nam vladajo tehnokrati, ljudje brez idej, vizije, prostor obljub o svetli prihodnosti napolnijo drugi? V tem trenutku je to radikalna populistična desnica. Pogrešam levo alternativo.

Današnji svet ni naklonjen velikim zgodbam. Vaše vprašanje cilja na klasičen očitek tudi slovenski levici ali Levici, da se ukvarjata predvsem z identitetnimi vprašanji, torej pravicami LGBT-oseb, z enakopravnostjo žensk, z migranti in podobno. To ne drži. V parlamentu si Levica trenutno prizadeva za večjo minimalno plačo, pred tem je izborila višjo socialno pomoč, ravnokar je izgubila bitko za ohranitev največje banke v državni lasti. Skratka, to so klasična ekonomska vprašanja, vprašanja razrednega boja, če hočete. Očitki so morda upravičeni na ravni lokalne politike: pri njeni prisotnosti na terenu, kako aktivna je pri oblikovanju socialnih centrov, detektiranju socialnih stisk, osamljenosti starih, težavah samskih staršev, kako prepoznava in obravnava stiske ljudi. Sicer nisem naklonjena temu, da politiki začnejo trkati na vrata ljudi, a kljub vsemu pri slovenski levici pogrešam stik s fizičnim prostorom in operacionalizacijo idej. Teorija ne sme zapasti le v salonsko modrovanje, ampak se v neki točki mora pretvoriti v realne rešitve in materialne projekte.

Zakaj v državah okoli Slovenije zmagujejo nacionalni desni populisti?

Ko berem poročila iz recimo Avstrije, kako se odzivajo na seksizem, vulgarnosti v političnem prostoru in kako odločajo sodišča na področju sovražnega govora, se razlika med našo nagnjenostjo v levo in njihovo v desno zabriše: pred slabim mesecem so iz poslanske skupine vladajoče avstrijske ljudske stranke izključili poslanca, ki je za eno od političark namignil, da je do funkcije prišla s pomočjo spolnih storitev. Imamo levosredinsko oblast, a je ta s Črnčecem kot državnim sekretarjem zelo desno obarvana. Morda imamo nominalno levo oblast bolj zato, ker je največja opozicijska stranka hkrati tudi najbolj skrajno desna, nacionalistična, celo rasistična stranka, kar jih imamo. To ni ravno razlog za zadovoljstvo.

V zadnjih letih se je politika vulgalizirala, prek družabnih omrežij se širi organizirano sovraštvo, politiki novinarje, ki se ne strinjajo z njimi, javno pošiljajo iz Slovenije. Zakaj se je to pojavilo?

Spodbujanje, netenje sovraštva do drugih in drugačnih kot način ohranjanja in prevzemanja oblasti nista nekaj novega. LGBT-skupnost je bila njihova žrtev že pred leti v času obeh družinskih referendumov, seveda je šlo za manj intenzivno, za bolj fokusirano širjenje sovraštva, a vse to, lažne novice, manipulacije, proizvodnja anonimnih profilov, pa tudi medijska ignoranca do razlike med lažjo in resnico, vse to je bila praksa že takrat. In takrat smo opozarjali, da se ne bo končalo pri nas, da se bo sovraštvo iz polja spolne usmerjenosti preneslo na spol, na nacionalnost, na politično prepričanje, da bo cerkev odprla vprašanje splava. Vse, kar se dogaja danes, me ne preseneča, je le bolj intenzivno.

V Sloveniji se ukvarjamo s sovražnim govorom, pri čemer veliko ljudi ne razume niti pravnega niti družbenega konteksta tega pojma. Desnica rada govori, da sovražni govor omejuje svobodo misli.

No, tudi deli levice govorijo o tem, da je sovražni govor konstrukt, s katerim liberalci zatirajo delavske množice, saj jim vsiljujejo politično korekten govor in jim s tem jemljejo govor kot pomembno sredstvo upora. Pri nas nimamo raziskav o tem, koliko se v sovražni govor zatekajo ljudje v socialnih stiskah, koliko ga uporabljajo tisti, ki želijo zaščititi svoje privilegije, in koliko za organiziran politični stroj za pohod na oblast. Nedavno je predsednik Pahor povečanje nasilnega in žaljivega govora pripisal temu, da se »nekateri počutijo ogrožene in zato krivijo druge«. Kot rečeno, tak sklep nima podlage v nobeni raziskavi, izgovorjen je po občutku in zato neodgovoren. Sovražni govor je bolj kot problem malih razžaljenih ljudi problem sistematičnega gojenja sovraštva, ki je v funkciji boja za oblast. Kazanje s prstom na slehernika, ki se domnevno zaradi svojih frustracij zateka v politično nekorektno govorico, je do ljudi žaljivo in ponižujoče.

Kaj pa s stališča prava?

Pri pravni definiciji in uporabi pojma sovražni govor je pri nas veliko nejasnosti, tudi zato, ker je celo debata o sovražnem govoru sovražna in izključujoča. K razpravi so poklicani najglasnejši, ki utrjujejo svoje resnice, ki jih ne podpirajo niti primerjalna zakonodaja niti praksa evropskega sodišča za človekove pravice. Neka razumna razprava informiranih posameznikov je zelo težka. A naj poskusim: na eni strani torej res obstaja ustavno zagotovljena svoboda govora, na drugi strani pa določene vrednote, zaradi katerih je svoboda govora v nujnih primerih lahko omejena. Sovražni govor je samo ena od omejitev svobode govora, z njim varujemo pripadnike različnih družbenih skupin, človekovo dostojanstvo in preprečujemo razraščanje sovraštva, preganja ga država. Recimo, če bi živeli na Švedskem, bi bilo recimo kaznivo izreči, da migrantom »dovoliti približati meji na 500 metrov. Kar je več, vse postreliti, Bog bo že poznal svoje.« Pri nas takšna izjava ni bila prepoznana kot kaznivo dejanje. Zaradi opredelitve v kazenskem zakoniku je spodbujanje sovraštva zelo težko preganjati, ker ni dovolj, da izrečete nekaj sovražnega in pozovete k fizičnemu napadu nad skupino, ampak morata biti s tem vašim pozivom ogrožena javni red in mir, torej mora priti do neke dodatne posledice v prostoru, recimo do zbiranja ljudi, do pretepa, do fizičnih poškodb. Taka ureditev, ki je posledica zakonodajnih sprememb iz leta 2011 in ozke interpretacije tožilstva, na stežaj odpira vrata sovražnemu govoru.

Svoboda govora je omenjena tudi zaradi drugih vrednot.

Med njimi sta čast in dobro ime posameznika, torej dostojanstvo konkretnega človeka. Tu gre za drugo kategorijo kaznivih dejanj, ki so načeloma milejše narave in se preganjajo z zasebno tožbo. Eno takšnih je kaznivo dejanje razžalitve. V Sloveniji lahko rečeš karkoli proti migrantom, proti ženskam ali proti pripadnikom verske skupnosti, na koncu pa vse to, če že bo procesirano, ne bo pripeljalo do obsodbe. Na drugi stani pa proti posameznikom, ki imajo politično in ekonomsko moč, ne moreš reči ničesar, saj te to zelo hitro pripelje do zasebnih odškodninskih in kazenskih tožb. Ne govorim na pamet. Pred nekaj tedni sem na Twitterju zapisala misel o profesionalnih kakovostih in sposobnostih enega izmed kandidatov za visoko državno funkcijo, čez dva dni sem od njegovega odvetnika prejela poziv, naj izjavo umaknem, ter opozorilo pred vložitvijo zasebne tožbe. Desnica, ki se tako zavzema za svobodo izražanja, pozablja, da je ta že zdaj popolnoma omejena, ko se kritizirajo nosilci ekonomske in politične moči. Zagovorniki svobode govora ne razumejo, da prepoved sovražnega govora ščiti ranljive in ne oblasti, številne druge omejitve pa nevidno ščitijo oblast.

Sovražni govor je bolj kot problem malih razžaljenih ljudi problem sistematičnega gojenja sovraštva, ki je v funkciji boja za oblast.

Svoboda govora pa ni omejena, ko se napadejo posamezniki brez družbenega vpliva.

Točno tako. Seveda je res, da tudi mene v teoriji ščiti kaznivo dejanje razžalitve, a v praksi je drugače. Pred časom je Janez Janša pred mojim gostovanjem na Odmevih objavil tvit, ali na Odmevih za gosta res nimajo nikogar, ki ne bi imel psihičnih težav. Odšla sem k odvetniku in dobila predračun za vložitev tožbe, prvi korak s popustom bi bil 500 evrov. Ko sem se pozanimala pri kolegih, ki so v podobnih postopkih že v nadaljnjih fazah postopkov, so mi rekli, da iz takšnega postopka ne prideš z manj kot pet tisoč evri stroškov. Boj za dostojnost je torej prepuščen zasebni pobudi. Čeprav sem prepričana, da tista moja ocena kandidata za funkcijo stoji, sem izjavo umaknila. Svojega časa in sredstev nisem pripravljena vlagati v kafkovske procese.

Če pogledava prakso ESČP-ja na polju sovražnega govora, lahko vidimo, da evropsko sodišče dopušča večje posege v pravico do svobode izražanja. Pred dnevi je celovško sodišče obsodilo Avstrijko na 18 mesecev zapora, ker je na Facebooku pozivala, naj ljudi znova zapirajo v koncentracijska taborišča.

Pri preganjanju sovražnega govora ima vsaka država razmeroma visoko stopnjo suverenosti, svoje pravo lahko oblikuje razmeroma svobodno. Če evropske države razporedimo na premico, kjer so na eni strani države, ki ostro sankcionirajo sovražni govor, na drugi pa tiste, ki ga skorajda ne, je Slovenija skupaj z Malto izrazito na tej drugi strani. Vse to je dobro pokazala analiza dr. Aleša Završnika. Še enkrat poudarjam, da je zame meja sovražnega govora neposredno pozivanje k nasilju. A slovenski zakon je še bolj omejujoč, njemu celo pozivi k nasilju niso dovolj, predvideva še dodatno posledico, torej kršitev javnega reda in miru.

Tadej Strehovec naj bi postal eksemplaričen primer preganjanja sovražnega govora, pravzaprav širjenja nestrpnosti v Sloveniji, cerkvi je uspelo preobrniti fokus. Trdijo, da je Strehovčev »greh« ta, ker zagovarja verska prepričanja. Nasprotovanje splavu ti ne daje legitimnosti, da podpornike splava okarakteriziraš za morilce.

Sama se pri tem primeru ne strinjam z nekdanjim ustavnim sodnikom Matevžem Krivicem, ki v Sobotni prilogi trdi, da sovražni govor zoper ljudi, ki si prizadevajo za ohranitev splava, po definiciji ni mogoč, ker prepoved sovražnega govora ščiti zgolj družbene manjšine. To ni skladno niti z zakonskimi besedili niti s sodno prakso strasbourškega sodišča. Sovražni govor ščiti pripadnike skupin, ki jih družijo enake osebne okoliščine, vključno s spolom, spolno usmerjenostjo, političnim in verskim prepričanjem, ne glede na to, ali so v manjšini ali ne. Ščiti nas pred vojno vseh proti vsem. Zato so pred sovražnim govorom po mojem prepričanju zaščiteni tudi npr. katoliški verniki, četudi niso manjšina. Podobno smo varovani tudi zagovorniki ideje o svobodnem odločanju o rojstvu otrok, neodvisno od tega, da smo v večini. Takšna je tudi pravna praksa strasbourškega sodišča.

Kaj bi svetovali pravosodni ministrici Andreji Katič?

Če se zaveda, da ta problem obstaja, bi bilo dobro, da se mu posveti, pri tem pa naj pričakuje, da bo z desnice deležna očitkov o cenzuri, o vračanju v totalitarne čase, o represiji. Izkušnja iz časov Sveta za odziv na sovražni govor pa opominja na še nekaj drugega: vsaka razprava o sovražnem govoru inicira nov sovražni govor. Če smo v svetu sprejeli še tako nedolžno mnenje, vedno se je sprožil plaz novih žalitev. Ali torej zlo ignorirati ali se mu postaviti po robu, pa četudi tvegamo, da to poraja novo zlo? Sama v vsakem konkretnem primeru tehtam posledice, moj cilj pa je en sam: ne obsodbe in ne cenzura, ampak manj sovražnega govora in politik.

S tem imate osebne izkušnje; kako ste se počutili kot »opranoglava fuxa«, ki te bodo nategnili »štirje arabski črnuhi zapored, pa fris s kislino polili«?

Tega je bilo v vseh teh letih toliko, da sem dobila trdo kožo, je pa zelo žaljivo, tudi ogrožajoče. Besede so vedno samo korak pred dejanji. Razumem pa te napade kot sistematičen poskus izrivanja iz javnega prostora.

Migranti niso prvi pokazali, da ima rasizem v Sloveniji domovinsko pravico.

Takšen diskurz, kot je danes, poznam že od prej, nekoč so bile vsega krive samske ženske, potem geji in lezbijke, pa izbrisani, begunci iz Bosne in Hrvaške … Del politike vedno najde svojega Žida. Zakaj tako ravna, je jasno, politika, ki išče grešne kozle, je politika, ki nima vsebine. Desnica političnega prostora ni napolnila z novo vsebino, tudi desnica je brez idej, vse, kar zmore, je produciranje sovraštva. To je škodljivo samo po sebi, nevarno za ljudi, ki so žrtve, a hkrati to sovraštvo onemogoča racionalno razpravo. Danes ne moreš govoriti o izzivih, povezanih z migracijami, ne da bi bil že od začetka umeščen na ksenofobno fronto ali v polje tistih, ki pri fenomenu množičnih migracij ne vidijo nobenih težav. Migracije prinašajo velike izzive, in kot pravi sociolog religije dr. Marjan Smrke, je prihodnost migracij in sveta odvisna od tega, kako močno vlogo bodo imele religije. Torej, močnejši vpliv ko bodo imele religije na življenje ljudi, težje bo sobivanje.

Takšen diskurz, kot je danes, poznam že od prej, nekoč so bile vsega krive samske ženske, potem geji in lezbijke, pa izbrisani, begunci iz Bosne in Hrvaške … Del politike vedno najde svojega Žida.

Ne religije, pač pa tisti, ki interpretirajo to, kar naj bi ukazovali preroki.

No, če si nosilec neke ideje, ve rskega prepričanja, moraš delno prevzeti tudi posledice, ki jih ta ideja nosi, vključno z interpretacijami »prerokov«. Versko prepričanje ni enako rasi, ki ti je vpisana v telo, versko prepričanje omogoča izbiro. Če gredo interpreti tvoje vere v napačno smer, se od vere lahko odmakneš ali se tej interpretaciji javno postaviš po robu. Ko vprašam religiologe, kako je lahko Jugoslavija shajala razmeroma mirno v svoji multikulturnosti, je odgovor praviloma: ker religije niso imele velikega vpliva na delovanje družbe. Religije so priročno orodje, ki se ga poganjalci konfliktov in vojn oprimejo, da upravljajo ljudi. Podobno kot nacionalizem in rasizem, torej vse ideje, ki delijo ljudi na ene in druge ter ne omogočajo razprave. Če so najbolj temeljne dogme postavljene zunaj razuma, tudi pri vsakdanjih odločitvah ne ostane veliko prostora za izpraševanje. Ob odprtju vsakega novega verskega objekta, nazadnje mošeje v Kölnu, kjer je bil na slovesnosti turški predsednik Recep Erdoğan, se spomnim, kako so predstavniki treh največjih verskih skupnosti v Sloveniji – katoliške, pravoslavne in islamske skupnosti – pred družinskim referendumom podpisali izjavo o nasprotovanju pravicam istospolnih parov. Te sinhronosti v nasprotovanju človekovim pravicam ni mogoče spregledati.

Morda poenostavljate, namigujete na Huntingtonov Spopad civilizacij, ampak zakaj potem katoliška cerkev, njen papež, podpira begunce?

Papež Frančišek prihaja iz Južne Amerike, pozna globalni pogled na svet, ne gleda z evropske ali rimske perspektive, hkrati pa ima zaradi svojega človečnega odnosa do beguncev velike težave znotraj katoliške cerkve. Migranti so v prvi vrsti ljudje. Imam ogromno stikov z begunci, fantje iz Sirije so delali v Pritličju, študirajo, jejo na bone, kupujejo v Hoferju. Bati se je tistih, ki radikalizirajo prostor, pa naj bodo to muslimani ali katoliki. So pa to teme, ki jih je težko odpirati, ker tvegaš, da postaneš vsestranska tarča.

Nekoč sem bil naivno navdušen nad internetnimi forumi, živel sem v iluziji modrega razpravljanja. Ne bi se mogel bolj zmotiti. Podobno je danes z družbenimi omrežji, tudi z internetom, danes ne odpira prostora svobode, zmago na volitvah določajo računalniški algoritmi.

Ne vem, ali algoritmi bistveno spreminjajo politični boj. Gre za že videne koncepte prepričevanja, le da so ti danes na steroidih – sodobna tehnologija je zgolj intenzivirala procese političnega manipuliranja. Pod vsako oblastjo je veliko neresnic. A kakšna je razlika med tistimi lažmi, ki so se širile v komunističnem režimu, in temi, ki krožijo danes? Takrat smo vsaj vedeli, kdo jih producira, kdo je nasprotnik. Danes je vpliv na naše vsakdanje odločitve zelo decentraliziran, ne vemo, kdo nas želi prepričati o čem, ker so vplivi nevidni. Skrbi me vse tisto, kar se nevidno zatika v nas. Nismo več sposobni zaznati, niti kje je meja med nami in stroji, kaj šele informirano in avtonomno izbirati. Skrbi me hiter razvoj informacijskih tehnologij, ki mu ne sledi niti pravna teorija, zakonodaja pa sploh ne. Komaj opazimo, da obstajajo, kaj šele, da bi razumeli njihove posledice za posameznika in družbo. To zna biti resno nevarno.

Tipičen primer tega je zgodba o ameriških volitvah, brexitu in podjetju Cambridge Analytica.

Jasno, a to se ne dogaja samo na polju politike, podobno je s potrošniškimi izbirami. Facebook ali Google ti servira oglase glede na osebne značilnosti, ki so jih zbrali o tebi, kako to zbirajo, zakaj, kako vrednotijo te informacije, kako podatke o nas prodajajo drugim, kdo vse to nadzira, ne vemo. Ali recimo polje genomskih raziskav. Po eni strani gre za velik znanstveni napredek, ki olajšuje diagnostiko, ponekod tudi zdravljenje, po drugi pa se odpirajo številne etične dileme, povezane z varstvom osebnih podatkov. Danes so ljudje zasebnim podjetjem pripravljeni razkriti svoje najintimnejše podatke, pošljejo slino in v zameno dobijo personaliziran recept za dieto, ki temelji na genski analizi in jim olajša hujšanje. Takšna podjetja brez razmisleka promovira nacionalna televizija v najbolj gledanih oddajah. Bomo morali v prihodnje za dolgoročni najem kredita predložiti gensko analizo, iz katere bodo razvidna naša zdravstvena tveganja?

Če se recimo pripravljaš na obisk kakšnega mesta, ti lahko Facebook prikaže oglase za nastanitve, urejene na podlagi tvojega profila, nakupov, ki si jih opravil, glasbe, ki jo poslušaš, pa tudi na podlagi političnega prepričanja, spolne orientacije.

Facebook bo trdil, da te podatke uporablja samo on, ampak vsi ti podatki so mu že in mu bodo še uhajali. Obstaja raziskava dveh raziskovalcev iz Stanforda, ki trdi, da se lahko na podlagi značilnosti tvojega obraza z metodo obraznega prepoznavanja s 85-odstotno natančnostjo napove, ali si gej ali nisi. Ni bistveno, ali je to res ali ne, ampak ali bo oblast uporabila stroje za domnevno nevtralno ločevanje ljudi, za določanje, kdo je pravi, kdo ne, kakšne pravice imamo. V Afriki je nekaj držav, ki imajo za geje predvideno dosmrtno zaporno kazen. Ne trdim, da moramo razvoj ustaviti, ker nisem niti toliko naivna, da bi se mi zdelo, da je to še mogoče, pravim le, da je o teh stvareh nujna javna razprava in da tehnologije ne smemo prepustiti tehnikom.

Nismo sposobni zaznati, kje je meja med nami in stroji, kaj šele avtonomno izbirati. Skrbi me hiter razvoj informacijskih tehnologij, ki mu ne sledita niti pravna teorija niti zakonodaja.

Nekoč ste imeli Cafe Open, zdaj že pet let Pritličje. So se stvari v Ljubljani, vsaj glede sprejemanja LGBT-skupnosti, spremenile? 

Zagotovo je bolje. Gre sicer za dve različni zgodbi, Cafe Open je bil zunaj centra, bil je manjši, kot je Pritličje, bil je tudi bolj osredotočen na LGBT-teme in obiskovalce. Dejstvo je, da ima mestna občina v Ljubljani tako za kulturne kot za socialne programe veliko več posluha, kot jih je imela pred leti. Ko smo bili v Cafe Open žrtve homofobnega napada mladih skrajnih desničarjev, ko so v lokal na literarnem večeru vrgli bakle in kamenje ter pretepli aktivista, smo šle prosit na mestno občino za varnostnika, ki bi kakšen teden varoval lokal ponoči. Rekli so nam, da gre za tržno dejavnost in da je varnost naš problem. In smo se par dni zvrstile in čakale ponoči v avtu, ali spet pridejo. Danes župan tudi zaradi takšnih sodelavcev, kot je vodja oddelka za kulturo Mateja Demšič, razume, da je mesto raznolika in živa tvorba. Seveda pa mesto v marsikaterem segmentu ne deluje idealno, problem s predragimi stanovanji je od vseh problemov po mojem najakutnejši.

Ne bomo pa izbirali župana na podlagi tega, ali bo šel na Parado ponosa ali ne.

Seveda ne. A izbirali ga bomo tudi na podlagi tega, kakšno je njegovo mnenje o poroki istospolnih. Lahko poroke podpre, lahko pa reče, da bomo to videli, ko bo postal župan, ker gre za svobodno državo, kjer se župan lahko svobodno odloča.

Nekateri opozarjajo, da so se v Ljubljani povečali verbalni napadi na istospolno usmerjene.

Danes je tega morda res več. Razloga sta dva, prvi je gotovo vidnost LGBT-oseb, v času, ko je imela Ljubljana enega geja in pol, jih nihče ni napadal. Drugi razlog pa je nestrpnost, sovraštvo se z interneta preliva tudi na ulice.