Alternativna resničnost menedžerjev

Plače so lani zrasle za 5 odstotkov, premoženje najbogatejših pa za 10 

Skupno premoženje 100 najbogatejših Slovencev je, kot so ta teden izračunali v reviji Manager, letos doseglo nov rekord. Znaša 5,7 milijarde evrov, kar je 10 odstotkov več kot leto poprej. Nekaterim se je premoženje povečalo za več, drugim za manj: družini nekdanjega pidovskega mogotca Igorja Laha recimo za 38 odstotkov, Igorju Akrapoviču za 14. A še bolj zanimiva je primerjava z zaposlenimi. Njim so se namreč lani plače povečale za polovico manj, za 5 odstotkov.

Slovenski trend je v skladu s svetovnim. Angleška nevladna organizacija Oxfam je letos izračunala, da je od leta 2010 bogastvo milijarderjev raslo v povprečju za 13 odstotkov letno, medtem ko so se plače delavcev od leta 2010 povečevale za povprečno dva odstotka na leto. Lani se je od vsega na novo ustvarjenega bogastva kar 82 odstotkov prelilo v žepe enega odstotka najbogatejših Zemljanov, kar po vsem svetu, ne le v Sloveniji, sproža proteste. Najbogatejši se po bogastvu vse bolj oddaljujejo od običajnih ljudi in vse pogosteje se zdi, da tudi živijo v vse bolj oddaljenih svetovih.

Ko je pred nekaj meseci v Sloveniji vzniknila razprava o višjih obdavčitvah vse višjih dobičkov je predsednica Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) Sonja Šmuc dejala, da je to, »kot če si zmagal na olimpijadi in potem nekdo pride in pravi, da ti bo odškrnil nekaj od tvoje zlate medalje«. Izjava kaže, da si menedžerji, ki so svoje neuspehe in stečaje v preteklih letih uspeli prenesti na pleča državnih proračunov, danes pripisujejo vse zasluge za visoko gospodarsko rast. Izjava ni naključna. Še več podobnih bi lahko našli. Ta teden je na primer Šmucova razburila javnost, ko je izjavila, da bomo z dvigom minimalne plače na 700 evrov »dobili deželo bogatih revežev«, češ da je s 700 evri delavec že bogat, če pa bo to minimalna plača, bo na papirju reven.

Levica je namreč na začetku tega meseca v parlamentarni postopek vložila predlog zakona o minimalni plači, ki je dobil podporo koalicije; v skladu s tem se bo minimalna plača s sedanjih okoli 638 evrov neto prihodnje leto zvišala na 667 evrov, leta 2020 pa na 700 evrov neto. Poleg tega bi iz minimalne plače izključili vse dodatke, z letom 2021 pa uvedli formulo za njen izračun, po kateri bi morala biti minimalna plača vsaj 20 odstotkov višja od minimalnih življenjskih stroškov – danes bi to pomenilo 736 evrov. Predlog je poleg strank podprlo tudi 30 nevladnih organizacij, med njimi Rdeči Križ Slovenije, Slovenska Karitas in Zveza prijateljev mladine.

Te organizacije so opozorile, da v Sloveniji danes več kot 42 tisoč zaposlenih prejema minimalno plačo, ki je na meji revščine, kar pomeni, da so delavci kljub delu, ki ga opravljajo, socialno ogroženi. In kaj so porekli v GZS? Odgovorili so, da bi se v Sloveniji morali »ukvarjati predvsem z vprašanjem, kako dvigniti produktivnost in s tem povprečne plače«, ne pa z minimalno plačo. Izjava je nenavadna, ker bi prav »ukvarjanje s produktivnostjo« morala biti naloga menedžerjev – njihova edina in najpomembnejša naloga. A morda ne v Sloveniji, kjer so produktivnost doslej zviševali zaposleni.

V zadnjih letih varčevalnih ukrepov smo imeli izjemno rast BDP, izvoza, tudi rast prodanih luksuznih terencev, jaht, izplačil dividend. A imeli smo tudi rast nadur, stresa, obremenitev na delovnem mestu, števila obravnav zaradi anksioznih, depresivnih in stresnih motenj. Slovenski model razvoja, ki je v zadnjih letih temeljil na vse bolj intenzivnem delu, je torej trčil ob biološke meje, meje tega, kar telesa še prenesejo.

Z dvigom produktivnosti so se v zadnjih letih verjetno res ukvarjali predvsem zaposleni. Čas bi bil, da bi se iz svojega sveta prebudile tudi delodajalske organizacije.