V gledališče prihodnosti

Čeprav so si posamezni režiserji zadnja leta z obravnavo tem na nove načine in novimi produkcijskimi postopki prizadevali iztrgati evropska mestna gledališča iz domicilne meščanske ideologije in jih približati sodobni misli in urbanemu življenju, so takšni poskusi v glavnem spodleteli. Ne le zato, ker se vodilne gledališke hiše bojijo osipa gledalcev, temveč ker takšni gledališki vizionarji pogosto posežejo v produkcijske razmere v gledališčih. Ni naključje, da so politične sile (in kulturna elita) v strahu za položaje – če navedemo le najbolj znan primer – tako rekoč »zmlele« prizadevanja režiserja Matthiasa Lilienthala, ki je skušal münchenski Kammerspiele odpreti z vključevanjem naturščikov in beguncev v predstave tega gledališča.

Tudi manifest NTGenta, vodilnega gledališča v flamskem Gentu, je poskus razbitja matric meščanskega gledališča. Toda avtor manifesta Milo Rau, novi umetniški vodja gledališča in svetovno znani švicarski režiser, takšnega (starodobnega) gledališča v manifestu ne problematizira na ravni vsebine, temveč se osredotoči na produkcijske razmere, ki določajo nastajanje predstave, saj »sprememb ne prinaša le vsebina, temveč tudi struktura gledaliških hiš,« je dejal za britanski Stage. Od desetih zahtev, ki jih je nanizal v manifestu, se le prva nanaša na vsebino predstav, v njej pravi malce revolucionarno: »Sveta nočemo upodabljati, temveč ga hočemo spremeniti.« Z vsemi drugimi zahtevami želi razbiti produkcijski model gledaliških hiš in ga nadomestiti z novim, s katerim bi v predstavah prepletli urbane, nacionalne in mednarodne vidike produkcije in z vključevanjem različnih gostov, ki sicer delujejo zunaj gledališke kulture, ohranjali vitalnost gledališča in njegovo umeščenost v javno okolje.

Od tu v manifestu zahtevi, da »mora biti vsaj četrtina vaj opravljena zunaj gledališkega prostora«, vsaj »dva nastopajoča na odru (pa) morata biti nepoklicna igralca«. Nenavadnejša je zapoved, da prostornina kulis in odrskih rekvizitov »ne sme presegati 20 kubičnih metrov, umestiti jo je torej mogoče v kombi, ki ga vozi voznik z izpitom B-kategorije«, vendar postane razumljiva ob branju naslednjih dveh zahtev, ki določata, da mora gledališče vsaj »za eno predstavo v sezoni vaditi ali jo uprizoriti na območjih s kriznimi ali vojnimi razmerami, kjer uprizoritvena infrastruktura ni na voljo,« in še, da mora gledališče »vsaki predstavi zagotoviti uprizoritev na desetih različnih krajih v vsaj treh državah«, do tedaj pa »NTGent te predstave ne sme umakniti iz repertoarja«.

Milo Rau, po osnovni izobrazbi sociolog, ki si je več let služil kruh z novinarskim delom za nemško revijo Neue Zürcher Zeitung in se šele po letu 2003 posvetil snovanju postdokumentarnih predstav, s katerimi je zaslovel v svetu, se zaveda, da vseh zahtev v gledališču NTGent, ne bo mogoče udejanjiti. Prepričan pa je, da bodo obiskovalci gledališča NTGent, ki ga umetniško vodi, doumeli, da so že prizadevanja za to koraki v pravi smeri, saj so »vodilne evropske gledališke hiše izgubile stik z ljudmi, ki so jim namenjene. Vendar ne smemo podcenjevati političnega vpliva teh institucij. Če jih spremeniš, lahko spremeniš tudi družbeni red v EU – in širše.