Jure Lesar, glasbenik

Trditi, da si Zemljin sin, je danes, v času ponovnega vzpona nacionalizma, lahko zelo politična izjava, po drugi strani pa je lahko tudi povsem nedolžna hipijevska oznaka. Prva razlaga je privlačnejša že zaradi tega, ker danes v domači pop glasbi tega drastično primanjkuje, zato so vsakršna rušenja stereotipov, premikanja mej, razbijanja tabujev in osvobajanja tradicionalističnih okov vredna osvetlitve. Še posebej v kantavtorstvu, kjer je sicer največji med njimi (Bob Dylan) iz tega že pred desetletji ustvaril sinonim za družbeno kritičnost. A tako je (bilo) čez lužo. To ni političen song, pa je pri nas prepeval Vlado Kreslin, in najbrž bi tudi Jure Lesar, ki je te dni izdal album Zemljin sin, na to, ali bi sporočila svojih pesmi označil za politična, odgovoril enako. In jaz bi mu verjel, saj se glasbe pravzaprav res ne loteva z aktivističnega, temveč z umetniškega, izraznega vidika. A tudi pesnik, trubadur spremlja svet in okolico okoli sebe, zato so nemalokrat najboljše politične pesmi prav tiste, ki to v svoji biti sploh niso nameravale postati. In v Lesarjevih besedilih je tega opaziti veliko. A k temu se še vrnemo.

Najprej se za trenutek ozrimo nazaj, tja, kjer se je vse skupaj sploh začelo. Če vam ime Jure Lesar (še) ne pomeni nič, pa ste po vsej verjetnosti že slišali za primorsko indie rock zasedbo Eskobars, ki je začela kot nekakšen slovenski Babyshambles, Lesar pa je po defaultu postal treznejša različica Petra Dohertyja. Težko je verjeti, da od nastanka skupine Eskobars letos mineva že celo desetletje. Lesar je s pajdaši Bogdanom Sojičem, Rokom Druscovichem in Teom Collorijem izdal dve studijski plošči – Eskobars (2010) in Ni dovolj! (2014) –, že pred prvo pa so nase opozorili kot zmagovalci največjega natečaja za obetajoče bende, sledili so nastopi pred razprodano Halo Tivoli, kjer so koncertirali kot predskupina Plavega orkestra, čeprav v resnici nimajo z njimi nobene smiselne skupne točke, pa odmevno sodelovanje z Gramatikom pri skladbi Brave Men, guljenje odrov vseh možnih klubov, lokalov ter festivalov in tako dalje.

Lesar je bil že pri Eskobarsih osrednji avtor, ustvarjalna sila, glas in beseda benda, poleg tega pa ima to srečo, da je njegova odrska prezenca na meji hipnotične. S tem, ali je to prirojeno ali priučeno, naj se ukvarjajo drugje, a če nam dovolite biti kanček klišejski, bi lahko zapisali, da je Jure imel vse atribute, ki jih mora imeti t. i. frontman nekega rock benda. Zakaj vse to ni bilo dovolj, da bi se Eskobarsi povzpeli v sam komercialni vrh slovenske glasbene rock scene, je morda bolj vprašanje za radijske urednike, glasbene menedžerje in tiste, ki v rokah držijo škarje in platno domače scene, kamor spadajo tudi nekateri njihovi starejši glasbeni kolegi, ki štafete pač za nobeno ceno ne želijo predati naprej. A tu nismo za to, da bi objokovali to, kar se ni zgodilo, temveč da proslavljamo to, kar se dogaja trenutno.

Jure Lesar je namreč pravkar izdal samostojni prvenec Zemljin sin. Na njem je svoj skladateljski in pesniški talent še nadgradil, lahko bi rekli, da kot umetnik zori, vzporedno pa se razvija tudi njegov okus za zvočno estetiko, saj ima album sodobno produkcijsko preobleko, pri čemer je svoj pečat pustil tudi producent in multiinštrumentalist Denis Horvat, pri snemanju pa so mu pomagali bobnar David Morgan, kitarist Zoran Čalić, basist Luka Mrdakovič in kitarist Jan Fanedl. V zgornjih vrsticah smo omenjali kantavtorstvo, zato moramo poudariti tudi to, da se Lesar sicer za kantavtorja ne označuje prav rad, čeprav je nanj velik vtis naredil prav prej izpostavljeni Dylan, pa tudi drugi kantavtorji, med slovenskimi denimo Marko Brecelj.

Na plošči Zemljin sin je tudi istoimenska pesem, ki govori o umetniku iraškega rodu, ki že 40 let živi in ustvarja v Piranu, Razzaku Jubayerju, ki ga je Slovenija hotela izgnati iz države. Lesar pravi, da pesem govori o vseh nas, ki smo vedno nekje tujci, v resnici pa smo vsi ljudje, Zemljini sinovi in hčere. »Od kod ta strah ko slišiš drug jezik, in ta občutek, da to ni več tvoj dom? Imamo res trde in sive glave kot beton?« se v pesmi sprašuje Lesar, ki se sorodne tematike loteva tudi v skladbi Drugačen, kjer opozarja na to, da nas različnost bogati, povprečje in ubogljivost pa ubijata.

Lesar, letnik 1984, je že dokaj zgodaj ugotovil, da je v Sloveniji umetnost podcenjena in da nadarjenost ni dovolj ter da je morda odločilna predvsem vztrajnost. Za tiste, ki se sprašujete, ali njegova samostojna plošča pomeni konec skupine Eskobars, pa Jure pravi, da ne, saj bodo zagotovo še sodelovali.