Praznik demokracije

Z veseljem smo si ogledali povolilno oddajo na nacionalki. Spoznali smo župane iz občin, za katere ne moremo slišati ob nobeni drugi priložnosti, hkrati pa smo se v zavetju ljubljanskega štaba SDS počutili izredno domače, saj nas je ovil v topel objem vsega, kar nam ta Stranka že leta ponuja. Prvi je nastopil Anže Logar, osmoljeni županski kandidat in vedno bolj prepričljiv naslednik Janeza Janše, nato je pred kamere stopil Rado Pezdir, ki največkrat skuša nastopati kot nevtralni analitik, tokrat pa je analiziral kot član Stranke, za veliki finale pa smo bili nagrajeni še z nastopom samega Janeza Janše. Sprva je kljub očitni razdražljivosti zmogel ostati miren; uspevalo mu je vse do zadnjega vprašanja. Ko je odgovoril še na zadnje vprašanje, pa si ni mogel kaj, da se ne bi vrnil k predzadnjemu, ko ga je novinarka Katarina Golob vprašala, zakaj je Ljubljana za desnico neosvojljiva. Dejal je, da je bila glavno Jankovićevo orodje nacionalna televizija in da je »nedopustno, da je eden glavnih lobistov v štabu gospoda Jankovića mož vaše urednice informativnega programa in da je cela kampanja pod to senco«. Nekako je tragično opazovati, kako nekomu vedno skoraj uspe, a nato v zadnjem hipu sam vse poruši – in to iz čistega neobvladanega gneva. Sicer pa je nacionalka SDS na lokalnih volitvah v Ljubljani jemala celo preresno: skoraj komično je bilo, kako so Anžeta Logarja ves čas imenovali za nekoga, ki je izzivalec Zorana Jankovića; zvenelo je, kakor bi mu dihal za ovratnik, v resnici pa je imel polovico slabši rezultat od zmagovalca.

Čeprav je bizarno, je razumljivo, da mediji pozornost namenjajo (namenjamo!) Janši; je nekdo, ki ljudi zanima. Nacionalko je zanimal tudi Jordan Peterson, o gostovanju katerega so imeli prispevek v ponedeljkovih Odmevih. Rosvita Pesek mu je vztrajno govorila akademski zvezdnik z jutuba, čeprav je prej jutub zvezdnik z akademije, a pustimo to. Vsekakor je pohvalno, da so Odmevi v program uvrstili tudi kulturno-humanistični dogodek in ga niso le porinili v eno od obskurnih kulturnih oddaj, ki jih nihče ne gleda. Je pa hkrati tudi povedno, da merilo za uredniško umestitev v oddajo ni kakovost nastopajočih in njihovega dela – ampak njihova popularnost. Od nacionalne televizije bi pričakovali ravno nasprotno, da jih množičnost ne bo zaslepila; v zadnjih letih je Ljubljano obiskalo precej ljudi, ki so na področju umetnosti in humanistike naredili pomembnejše stvari, a smo jih le redko videli v Odmevih. Enako velja za prispevek, ki je opeval dosežke ansambla Perpetuum Jazzile, ki je napolnil Stožice in si priklikal milijone ogledov na YouTubu. Je pa bilo prikupno, kako je njihov menedžer dejal, da imajo »skandinavski tip vodenja«, kar pomeni kolektivno odločanje. Zdelo se je, da je Rosviti Pesek kolektivizem všeč, a le kaj bi nam kot njen gost o takšni ideji lahko povedal kakšen ugleden gospodarstvenik, ki ga po hostah še vedno lovijo partizani?