Artrockovski krik

Približno uro dolg nastop, s katerim je Anna Calvi minuli torek po dobrih štirih letih spet razprodala veliko dvorano Kina Šiška, je bil nekaterim mnogo prekratek. Drugi bi bili verjetno zadovoljni že samo s priredbo komada Ghost Rider kultnega sintpunk dvojca Suicide, s katero britanska glasbenica na aktualni turneji zaključuje svoje osupljive koncerte. Izvedba tega komada je popolna ilustracija njenega nastopa v malem. Je preplet surove energičnosti in krhke čutnosti, virtuozno zlitje krikov njene telecasterce in njenega glasu. Je demonstracija popolne uigranosti z izjemno spremljevalno skupino in rušenje rockovskih spolnih stereotipov z ekspresivno odrsko prezenco. Še posebej takrat, ko se po stezi, catwalku, z nad glavo dvignjeno kitaro sprehodi med svoje oboževalce na sredino dvorane.

To slednje je pravzaprav logična koncertna nadgradnja tematik, ki se jih je letos lotila na svoji novi, tretji plošči Hunter. Z njo je prevprašala vlogo spolnih stereotipov, njihovo ukoreninjenost in lastno spolno identiteto. Kot pove, je plošča, ki jo je preprosto morala posneti. Takrat, ko skladbe z nje na odru izvede v slogu najbolj ikoničnih moških rockovskih frontmanov, njeno sporočilo postane le še bolj tehtno. Hkrati je jasno, da komadi zahtevajo prav tako, konfrontativno izvedbo, ki pa ni le plod premišljenosti in vzgibov po provokaciji. Ko se med bluesovskim drsanjem strun svoje kitare ali pa takrat, ko jih hrupno trese, teatralno zvija, to počne zaradi strasti do igranja, zvoka in svoje glasbe. Kitaro igra s celim telesom. Tudi ko se z njo priložnostno uleže na hrbet, je očitno, da tega ne počne le zaradi odrske poze.

Čeprav je pozornost razumljivo v celoti uperjena v Calvijevo, njen glas, kitaro in prezenco, pa pomembno vlogo odigrata koncertno zelo izkušena spremljevalna glasbenika, ki sta z njo sodelovala tudi pri novi plošči. Bobnar Alex Thomas (UNKLE, Squarepusher, Air ...) in multiinštrumentalistka Mally Harpaz, ki jo Calvijeva med koncertom predstavi kot svojo sorodno glasbeno dušo, osrednji akterki spretno odpreta prostor za njeno muziciranje, hkrati pa poskrbita za to, da skladbe dobijo ustrezno obliko. Tudi s pomočjo tonskega mojstra, ki vrhunsko ulovi, ozvoči in po potrebi naefektira vsak najmanjši detajl, zaradi česar atraktivna igra tria dobi še bolj dinamično podobo.

Ko dramatičnost skladb stopnjuje še dobro premišljena igra luči, ni težko razumeti, zakaj Calvijeva redno polni koncertna in festivalska prizorišča po vsem svetu. Pa čeprav s svojo drzno glasbo, ki sicer sloni na pop senzibilnosti, ne nagovarja tistega najmnožičnejšega občinstva. Po torkovem koncertu in odzivu občinstva sodeč ni dvoma, da bo ob naslednjem obisku naših odrov verjetno spet razprodala koncert. Morda takrat na kakšnem še večjem prizorišču.