Različni ustvarjalci: Climax OST

+ + + + +

Eden pomembnejših atributov kultnega argentinsko-francoskega filmarja Gasparja Noéja je nedvomno občutek za izbiro glasbe: zdi se, da za vsak prizor v svojih filmih vedno najde pravi komad. Naj bo to klasična glasba Erika Satieja, ob kateri smo v Ljubezni gledali eksplicitne prizore spolnosti, ali pa klavstrofobičen techno Thomasa Bangalterja (polovica dvojca Daft Punk) v grotesknem prizoru nasilja v podtalnem gejevskem BDSM-klubu v filmu Nepovratno. Ja, Noé ima izbran glasbeni okus. Ko je letos popljuval R & B-soundtrack filma Črni panter, se je nanj vsul plaz kritik. Raje ima glasbo iz Lynchevega Eraserheada ali pa iz Kubrickovih in Carpenterjevih filmov. Da bo Noéjev novi film Vrhunec paša za ušesa, je bilo jasno, še preden je prišel na festivalska platna.

Za »glasbeni horror« je angažiral izključno plesalce. Ples, gruv, ritem in glasba so srčika filma, za katerega je zamisel dobil, ko se je lani udeležil plesnega vogue partija. Zgodbo je postavil v leto 1996 – čas, ko se je Pariz tresel v ritmih elektronske plesne glasbe, zato je soundtrack filma hkrati tudi nekakšen soundtrack Noéjeve rejverske mladosti. Z nekaj kompromisi. Menda si je na vso moč prizadeval pridobiti pravice za uporabo disco megahita I Feel Love Donne Summer, a mu skrbniki pevkine zapuščine tega niso dovolili, da ljudje njene glasbe ne bi povezovali z drogami. Kot izhod v sili je uporabil podoben instrumentalni komad Giorgia Moroderja, sicer soavtorja omenjenega hita. Dve skladbi (od tega eno povsem novo) je spet prispeval Bangalter. Eno je dodal francoski producent, didžej in eden najpomembnejših predstavnikov sodobnega pariškega voguinga Kiddy Smile. Z izbiro komadov Garyja Numana in dvojca Soft Cell se je Noé poklonil sintpoperjem, ki so na začetku osemdesetih let tlakovali pot elektronski plesni revoluciji. Del te je bil s hitom Pump up The Volume tudi londonski kolektiv M|A|R|R|S, poznavalce elektronske glasbe pa bodo gotovo najbolj očarale skladbe kultnih zasedb Aphex Twin, Dopplereffekt, Suburban Knights in Wild Planet.

Za te verjetno nihče ni pričakoval, da jih bo kdaj slišal v mainstreamovskem filmu. Še toliko manj v trenutku, ko popularno (elektronsko) glasbeno dogajanje krojijo ustvarjalci brez posluha in spoštovanja za nauke predhodnikov. Koliko je bila izbira komadov stvar poklona glasbenim pionirjem, koliko Noéjeve nostalgije po lastni mladosti in koliko pragmatične povezave s filmskimi prizori oziroma koreografijami, ni znano. Je pa brez dvoma jasno, da je soundtrack ena ključnih odlik Vrhunca. Nobeno presenečenje ne bo, če bo deležen podobne usode kot znameniti soundtrack za film Izgubljeno s prevodom, ki je pred petnajstimi leti iz pozabe potegnil shoegaze in dream pop.