Kdo je pravi Evropejec?

Marakeška deklaracija ali Globalni dogovor o varnih, urejenih in zakonitih migracijah, ki jo bodo države članice v OZN v začetku decembra podpisale v Maroku, je dokument, ki je nastajal več let. V preambuli deklaracije je recimo omenjen Dialog o mednarodnih migracijah in razvoju iz let 2006 in 2013 ali pa Svetovni forum o migracijah in razvoju, ki se je začel leta 2007. Če bi hoteli bistvo tega dogovora strniti v en sam stavek, bi si verjetno lahko pomagali z besedami Louise Arbour, nekdanje tožilke mednarodnega kazenskega sodišča za območje Jugoslavije, ki je pred leti obtožila Slobodana Miloševića genocida in so jo države članice OZN imenovale za posebno poročevalko pri tem projektu. Prisilno omejevanje migracij se je izkazalo za brezplodno, je dejala pred letom in pol, ekonomski vpliv migracij na zmanjšanje neenakosti med državami in na reševanje demografskih problemov pa naj bi bil splošno pripoznan. »To je nova realnost, ki jo je treba sprejeti.«

Slovenska parlamentarna desnica, stranke SDS, NSi in SNS, ki so ta teden spodbudile protest proti Marakeški deklaraciji pred parlamentom in organizirale izredno sejo, v kateri so zahtevale odstop Slovenije od te deklaracije, je sicer deklaracijo predstavila precej bolj dramatično. Slovenija naj bi bila recimo zaradi te deklaracije celo »življenjsko ogrožena«. Janez Janša, prvak SDS, je ta mesec v svojem govoru na kongresu Evropske ljudske stranke (EPP) v Helsinkih, v intervjujih in v svojem govoru v parlamentu poudarjal, da je Marakeška deklaracija danes točka delitve na tiste, »ki se zavedamo realnosti trenutka«, in tiste, »ki vidijo v uvažanju čim večjega števila migrantov iz tujega okolja nadaljevanje projekta iz komunističnega manifesta«. Naša civilizacija je od znotraj »podvržena pritiskom različnih oblik kulturnega marksizma, ki poskušajo razgraditi družino, nacionalno in evropsko identiteto, zasebno lastnino, zasebno šolstvo ter religijo«, je dejal.

K temu stališču so se nato enotno priključili še v NSi in SNS ter preostalih satelitskih strankah. Ljudmila Novak tokrat ni sledila politiki Angele Merkel, ki je spodbudila nastanek Marakeške deklaracije, ampak je poudarila, da je dokument nesprejemljiv »za vsako suvereno državo, ki želi varovati svoje meje, ohranjati svojo kulturo, tradicijo in vrednote«. Kakšno je stališče Zmaga Jelinčiča, verjetno ni dvoma. Dokument po njegovem pomeni izdajo kulture Evrope, njegov namen pa je uničevanje evropske civilizacije. In seveda so se temu taboru pridružili tudi v stranki Aleša Primca: »Stranka Glas za otroke in družine spoštuje krščanske temelje Evrope in njeno krščansko identiteto, ki pa ne sme biti zlorabljena z lažnim človekoljubjem … Slovenk in Slovencev ne smejo nadomestiti priseljenci, ki naše katoliške kulture, tradicije in običajev ne poznajo ter jih celo zavračajo.« Tako smo v Sloveniji spet dobili enoten blok »desnih« strank, ki nasprotujejo »levim« strankam.

A slovenske »desne« stranke so pri tem nekaj spregledale. Marakeške deklaracije namreč niso pisale zgolj države, ampak so pri njenem snovanju sodelovale tudi mnoge nevladne organizacije. Če naštejemo nekatere iz Evrope: Združena protestantska cerkev v Belgiji. Protestantski socialni center (Belgija). Evangeličansko-luteranska cerkev Finske. Nemško ekumensko gibanje Azil v Cerkvi. Jezuitski begunski servis z Malte. Jezuitski begunski servis iz Portugalske. Karitas Barcelona. Španski jezuitski center iz Madrida. Evropski jezuitski begunski servis, Evropska federacija St. Egido. Katoliško mednarodno mirovno gibanje Pax Christi. Kako to, da vse te dobro znane evropske krščanske organizacije podpirajo dokument, s katerim naj bi spodkopali krščansko jedro Evrope? Kako to, da je med slovenskimi desnimi strankami kljub temu takšna enotnost?

Jordi Vaquer, regionalni direktor Zavoda za odprto družbo za območje Evrope, ene največjih nevladnih organizacij, ki v Evropi podpira projekte s področja varovanja človekovih pravic, pravi, da zelo pogosto politične stranke ne odsevajo dejanskih razmer na terenu: »Stališča, ki so bolj odprta do migracij, v evropski politični razpravi pogosto pripisujemo liberalnemu ali levemu delu politike, stališča, ki nasprotujejo beguncem ali migracijam ali ki so zaprta do tujcev, pa povezujemo s konservativizmom. V resnici pa tudi mi ugotavljamo, da je veliko ljudi, ki so verni ali ki verjamejo v krščanske vrednote, prav zaradi teh svojih religioznih ali moralnih prepričanj najbolj aktivnih pri neposredni podpori in pomoči beguncem, njihovi integraciji ali reševanju njihove težke situacije. Stališča papeža in mnogih duhovnikov so bila ključna pri aktivaciji mnogih nevladnih organizacij in posameznikov v Evropi, ki so aktivni na humanitarnem področju s svojimi dejanji ali donacijami.«

Evropska desnica se odloča med Angelo Merkel in politiko Viktorja Orbána. In zdi se, da so se zdaj slovenske desne stranke raje odločile za Orbána.

In to ni zgolj subjektivni vtis, to potrjujejo tudi zadnje raziskave političnih stališč v Italiji in Franciji, ki so jih recimo opravili na inštitutu More in Common. Čeprav je večina na zadnjih volitvah v Italiji izvolila evroskeptično koalicijo strank, ki do beguncev zavzema najbolj skrajna stališča, velika večina Italijanov zavrača skrajna stališča glede migrantov in verjame, da je tujstvo pomemben del italijanske identitete. Ena večjih skupin v Italiji, z okoli 20-odstotnim deležem, naj bi recimo bili »katoliški humanitarci« ki, kot pišejo avtorji raziskave, sledijo papežu Frančišku, »čutijo močan občutek dolžnosti, da pomagajo beguncem, ker sta solidarnost in sočutje del italijanske identitete«. Podobno je v Franciji. V Franciji naj bi se sodeč po raziskavi tega istega inštituta 54 odstotkov ljudi izrekalo za katoličane. Katoličani v Franciji pa naj bi bili kljub vsem dilemam glede globalizacije med najbolj aktivnimi na humanitarnem področju. Kar vsak drugi naj bi v zadnjem letu tako ali drugače, z donacijami ali političnimi dejanji, pomagal beguncem.

Podobno je tudi v Sloveniji. Čeprav v NSi ali SDS kujejo politične točke na protibegunski in protimigrantski retoriki, čeprav so v SDS organizirali protibegunske proteste in čeprav je murskosoboški škof Peter Štumpf pred leti svaril pred islamizacijo, je vloga katoliških organizacij, kot je Jezuitsko združenje za begunce Slovenije ali Karitas velika. V Sloveniji sicer ni toliko beguncev kot v Nemčiji, kjer cerkev migrantom, ki jim je država zavrnila prošnjo za azil, daje zatočišče. So pa pred tremi leti katoliške organizacije, kot se spominja tedanji župnik iz župnije sv. Frančiška v Šiški, Bogdan Knavs, tudi v Sloveniji beguncem ponudile zatočišče: »Leta 2015 smo imeli za begunce rezerviranih nekaj sob v Frančiškovem študentskem domu, v sami župniji pa so bile nekatere družine pripravljene sprejeti in nuditi oskrbo otrokom, ki so prišli brez spremstva.« V slovenski Karitas pojasnjujejo, da so leta 2015 opravili 24 tisoč delovnih ur z begunci, poleg slovenskih so gostili 250 prostovoljcev iz Nemčije, Češke in Madžarske, državi pa so ponudili zmogljivosti za nastanitev 20 begunskih družin. Danes skrbijo za integracijo ene štiričlanske begunske družine v svoji nepremičnini v Logatcu in materialno pomagajo skupaj 4300 ekonomskim migrantom, večinoma z območja nekdanje Jugoslavije, ki so jih slovenski delodajalci pustili na cedilu.

Prav ta teden je Karitas skupaj s preostalimi 20 nevladnimi organizacijami na vlado naslovila javno pismo, v katerem pozivajo vlado k čimprejšnjemu sprejemu migracijske strategije. In še več: Slovenska Karitas danes skupaj z 11 sestrskimi organizacijami sodeluje pri projektu ozaveščanja slovenske javnosti glede povezanosti med migracijami in razvojem oziroma o tem, »kako migranti s svojim vključevanjem lahko prispevajo pozitivno k razvoju naše družbe in njihove izvorne države ter ljudi spodbuditi k odprtosti in sprejemanju«, so nam sporočili iz Karitas. Ta program, drugače imenovan tudi MIND, pa je zasnovan na Agendi za trajnostni razvoj do leta 2030, slednja pa je eno od izhodišč procesa pisanja Marakeške deklaracije. Stranka NSi – krščanski demokrati torej, nasprotuje nečemu, kar v Karitas že izvajajo.

Ta mesec sta oba glavna evropska konservativca, Emmanuel Macron in nemška Angela Merkel, imela odmevna govora. Merklova je v govoru evropskim poslancem dejala, da evropski parlament ni samo največji demokratični organ na svetu, ki predstavlja sedem odstotkov svetovne populacije, ampak je s svojimi 24 uradnimi jeziki tudi največji simbolni predstavnik raznolikosti. »Raznolikost,« je dejala Merklova »je največja moč Evrope.« Toleranca, sprejemanje drugačnosti je »duša Evrope«. Solidarnost je zgrajena na toleranci, je ponavljala. Podobno univerzalno, humanistično sporočilo je imel Macron ob praznovanju stote obletnice konca prve svetovne vojne, kjer je državnike posvaril, da se stari demoni ponovno dvigajo, pripravljeni, da končajo svoje delo kaosa in smrti: »Nacionalizem je izdaja patriotizma. Če rečete, naši interesi so na prvem mestu, ne glede na to, kaj se zgodi drugemu, izbrišete najdragocenejšo stvar, ki jo narod lahko ima, ki ga ohranja pri življenju in ki ga dela velikega: to pa so moralne vrednote.«

Dileme glede Marakeške deklaracije dandanes ne kažejo na razliko med evropsko levico in desnico, ampak predvsem tarejo evropsko desnico samo. Francoski predsednik Emmanuel Macron je pred nekaj meseci to lepo opisal v sporočilu novemu kandidatu EPP za predsednika evropske komisije Manfredu Webru, ko je dejal, da je prišel čas za razjasnitev položaja: EPP, je poudaril Macron, ne more hkrati podpirati politike Angele Merkel in politike Viktorja Orbána. Slovenska SDS je ta teden še bolj jasno in javno kot kadarkoli prej zavrnila politiko Merklove. Janša je ta mesec na kongresu EPP Merklovo celo okrivil, da je odgovorna za krizno stanje v Evropi, brexit in začetek »strateške katastrofe«, ker je leta 2015 v Nemčijo povabila begunce. In ker naj bi domnevno Nemčija imela »slabo vest« zaradi leta 2015, zdaj tudi podpira Marakeško deklaracijo. Dodajmo, da je Merklova že večkrat pojasnila, zakaj je leta 2015 odprla svoja vrata: Dobila je namreč klic na pomoč od Viktorja Orbána.

Evropska desnica je danes na razpotju. Na eni strani so vlade ali stranke, ki ostajajo zavezane spoštovanju človekovih pravic, na drugi pa so populistične vlade ali stranke, ki jim je malo mar za posledice njihovih dejanj. Levi volivci se recimo s številnimi rešitvami Merklove ali Macrona, predvsem z njunim liberalnim ekonomskim programom, ne strinjajo, kar pa ne pomeni, da njuna stališča niso legitimna in jih je mogoče na splošno sprejeti ali z njimi polemizirati v demokratični debati. Tudi v Sloveniji, tako kot v Nemčiji ali Franciji, moralne vrednote slovenske Karitas ali slovenskega Jezuitskega združenja za begunce niso nič kaj drugačne od tistih, ki jih ima Jezuitski begunski servis z Malte ali Karitas iz Barcelone. Tudi v Sloveniji obstajajo ljudje, ki bi jih raziskovalci lahko umestili na primer v kategorijo »katoliških humanitarcev«. To je del evropske tradicije in identitete. Le da vsi ti, ki tem vrednotam sledijo, v tukajšnji politiki nimajo svojega predstavnika. Slovenske desne stranke so se zdaj raje odločile za Orbána kot za Merklovo. Namesto humanističnih vrednot ali pa recimo skoka na francosko-nemški vlak so jim ta teden slovenski desni politiki ponudili celo ideje, ki jih je nekoč propagiral norveški skrajnež Breivik.

Kaj je Marakeška deklaracija?

Migracije so nova realnost, ki jo je treba sprejeti

Leta 2016 se je generalna skupščina OZN zaradi naraščajočega števila beguncev in migrantov, ki bežijo zaradi političnih ali gospodarskih razmer, odločila za »bolj koordiniran in human« pristop k migracijam. Prisilno omejevanje migracij naj bi se namreč izkazalo za brezplodno, ekonomski vpliv migracij na zmanjšanje neenakosti med državami in na reševanje demografskih problemov pa naj bi bil splošno pripoznan. Marakeška deklaracija ni nič drugega kot odgovor na novo postglobalizacijsko realnost: sprva je plaha ptica postal kapital, zdaj so se temu prilagodili tudi ljudje.

Leta 2016 so se države v Newyorški deklaraciji o beguncih in migrantih sporazumele glede nekaterih glavnih načel, kot je recimo, da morajo otroci beguncev in migrantov dobiti dostop do izobraževanja, da je treba preprečevati spolno nasilje, da je treba pomagati državam, ki se srečujejo z velikim številom beguncev ali migrantov, da je treba preprečevati razrast ksenofobije, rasizma in diskriminacije ter krepiti pozitivni prispevek migracij k ekonomskemu in socialnemu razvoju držav. OZN je nato organizirala več konferenc po vsem svetu, od Sirije do Kanade, strokovnjaki so pregledali migracijske tokove po celinah, čemur so sledila tematska posvetovanja z državami in nevladnimi organizacijami.

Med februarjem in julijem letos so v šestih krogih potekala pogajanja med državami. Na njih so posamezne države poskušale na proces vplivati s svojimi predlogi. Bahami so recimo druge države pozvali k temeljitejšim raziskavam podnebnih sprememb. Vatikan in Bolgarija sta v imenu skupine držav Prijatelji otrok želela v zaključni dokument vključiti posebne določbe glede zaščite otrok in družin. Afriške države so v skupni deklaraciji poudarile, da so nujno potrebni razvojni programi, saj so prav velike razvojne razlike največja spodbuda za migracije. Na predlog EU pa so države članice v zaključni dokument vključile določilo o okrepljenem sodelovanju med državami, ki vključuje tudi dolžnost držav, da sprejmejo vrnjene begunce in da se borijo proti tihotapljenju migrantov.

Tako je nastala politična deklaracija glede migracij, ki jo bodo države v začetku decembra podpisale v Maroku. Deklaracija na 18 straneh je pravno nezavezujoč dokument, ki izpostavlja 23 ciljev. Najpomembnejši cilj, ki so si ga zastavile države, je odprava težav, zaradi katerih ljudje sploh zapuščajo svoje države ali zaradi katerih ljudje v svojih domačih okoljih »ne morejo graditi in vzdrževati svojih življenj«. V dokumentu je zapisano, da »nobena migracija ne sme biti posledica obupa«. Če pa do migracij že prihaja, se države obvezujejo k spoštovanju človekovih pravic migrantov, pomoči in skrbi za njih. Države obljubljajo, da bodo doma poskušale vzpostavljati takšne razmere, v katerih bodo lahko ljudje, ki se preselijo k njim, bogatili življenja s pomočjo njihovih »človeških, ekonomskih in družbenih zmožnosti«. Prav tako se države zavezujejo k boju proti širjenju ksenofobije.

Podpis deklaracije so doslej zavrnile predvsem države, katerih vlade vodijo populistične stranke. To so Bolgarija, Poljska, Češka, Avstrija, Madžarska – in seveda tudi ZDA, pa tudi Avstralija.