Moralna panika

Zgražanje dežurnih moralistov zaradi knjig, predpisanih za domače branje v šolah ali za Cankarjevo tekmovanje, ni nič novega. No, tudi kje v tujini ni dosti drugače – prav zdaj se veliko govori o seznamu prepovedanih del na knjižnem festivalu v vse konservativnejšem Kuvajtu. Med drugim sta se na tem seznamu znašli deli Bratje Karamazovi Dostojevskega in Sto let samote G. G. Marqueza. Na domačih tleh smo že imeli težave z romanom Napačna odločitev Vitana Mala, s knjigama Na zeleno vejo Andreja Predina in Oči Andreja Makuca, ki sta bili leta 2011 predpisani za 8. in 9. razred na Cankarjevem tekmovanju, zadnja razprava v tem slogu pa je tekla o Evangeliju za pitbule Jiřija Bezlaja in o tem, ali gre v tem romanu za pornografijo ali ne.

Ena izmed omenjenih knjig, Na zeleno vejo, je tudi predmet dopisa, ki ga je poslanka SDS Jelka Godec nedavno poslala ministru za izobraževanje, znanost in šport dr. Jerneju Pikalu. »Kdo in v kolikšni meri strokovno nadzoruje aktive slovenistov po šolah?« se glasi njeno vprašanje, v nadaljevanju pa poslanka izraža resne pomisleke v zvezi s to knjigo ter knjigama Ledene magnolije in Gospodična Nihče.

Vse tri naj bi, kot razberemo iz zapisanega, imele nedvomen potencial, da kvarno vplivajo na mladino, saj v njih najdemo spolnost, nasilje, grdo govorjenje, nespoštljivo vedenje fantov do deklet itd., posebej škodljiva pa je menda Gospodična Nihče, ki sicer detabuizira teme, ki v mladinski literaturi še pred časom niso bile posebej dobrodošle: lezbične odnose, prezgodnjo telesno ljubezen, posilstvo, duševne bolezni, samomorilnost med mladostniki itd., vendar učencem, ki »branje doživljajo kot srhljivo«, domnevno povzroča hude stiske. Minister se na poslankino vprašanje še ni odzval, a se seveda mora, saj gre za poslansko vprašanje.

Ne glede na to, kako se bo opredelil, se nam ne zdi prav, da se politika vmešava v področje, ki bi moralo biti izključno v domeni šolnikov. Zanimivo je sicer, da zaskrbljeni starši in »dobro misleči« politiki vedno najdejo knjige, ki težave resničnega sveta in dejansko stanje stvari (kot sta, ne boste verjeli, tudi spolnost in samomorilnost med mladostniki) prikazujejo brez olepšavanja (čeprav morda nekoliko surovo, a vsak pisec ima pravico, da se sam odloči, kako se bo lotil materije), hkrati pa se nihče ne obregne ob to, da so del šolskega kurikula »klasike«, ki današnjega mladostnika ne morejo navdušiti za branje niti mu ponuditi odgovora na vprašanja, s katerimi se spoprijema, ali globljega razumevanja sveta, v katerem živi. Nekaj primerov: Samorastniki Prežihovega Voranca, Visoška kronika Ivana Tavčarja, Pestrna Franceta Bevka, Rokovnjači Josipa Jurčiča pa še bi lahko naštevali. S tem ne želimo zmanjševati literarne vrednosti omenjenih del, a vsekakor se štirinajstletnik lahko o sodobnem svetu več nauči iz Ledenih magnolij, Gospodične Nihče ali Na zeleno vejo kot pa iz Visoške kronike – sicer pa, kdo ve, morda ima kakšen občutljiv otrok travme tudi zaradi prizora, v katerem oče Polikarp Izidorju odseka prst?