Gasilske storitve samo za tiste, ki plačajo

Družba, ki dopušča, da je bogata soseska rešena, revna pa pogori, je nepravična

Požar Camp na severu ameriške zvezne države Kalifornije je po zadnjih podatkih terjal 81 življenj, število pogrešanih se je povzpelo na 870. Med žrtvami požara ni zvezdnikov tudi zato, ker so si, kakor poroča Fortune, plačali zasebne gasilce.

Zavarovalnice ne ponujajo zavarovanja z gasilskimi storitvami zgolj zvezdnikom, ampak vsakomur, ki si to zavarovanje lahko plača. Letna premija za zasebno gasilsko zavarovanje v Malibuju recimo znaša med 2500 in 8000 dolarjev. Na voljo je samo tistim, ki imajo nepremičnine, vredne več kot 2 milijona dolarjev, saj so v zavarovalnicah prepričani, da manj premožni ne bi mogli izkoristiti njihovega gasilskega varstva. Tako je na seznamu zavarovancev, ki imajo gasilsko zavarovanje, 42 odstotkov z lestvice 400 najpremožnejših Američanov, ki jo objavlja revija Forbes.

Gasilsko enoto zavarovalnice AIG po poročanju Motherboard sestavljajo njeni zaposleni, ki imajo potrdilo države ali lokalnih oblasti o usposobljenosti za gasilce. Zasebne gasilske storitve so v ZDA kar velika industrija. Nacionalno združenje za preprečevanje gozdnih požarov (National Wildfire Suppression Association) združuje 150 podjetij, ki ponujajo gasilske storitve, v katerih je zaposlenih 10 tisoč ljudi. Že samo vstop teh gasilcev na območje požara lahko stane več kot 100 tisoč dolarjev, kar pomeni, da posamezne operacije lahko zavarovalnice stanejo več deset tisoč dolarjev.

Robert Raymond na portalu Huffington Post piše, da je v kapitalizmu bogastvo že ves čas dejavnik, ki odloča o življenju in smrti. Najbogatejši imajo dostop do boljših bolnišnic, šol, trgovin in tako dalje. Gasilci so bili v ZDA že zasebna dejavnost, za katero je bilo pomembno ustvarjati dobiček. Večino 19. stoletja je imela večina mest v ZDA zasebne gasilske brigade, ki so si med seboj konkurirale. Tista, ki je prva prišla na prizorišče požara, je od zavarovalnice dobila plačano. Zaradi tega so se med seboj bojevale za teritorij in sabotirale druga drugo. Tako je mnogo domov, ki bi jih lahko rešili, pogorelo.

Zasebno gasilstvo so začeli ukinjati v času državljanske vojne, ko je gasilsko službo začela prevzemati država. Kot družba so se Američani takrat odločili, da zaščite pred požarom ne gre enačiti z blagom in jo tako ponujati le tistim, ki jo lahko plačajo, ampak mora biti na voljo vsem, ne glede na bogastvo in družbeni položaj.

Zasebno gasilstvo so začeli ukinjati v času državljanske vojne, ko je gasilsko službo začela prevzemati država. Kot družba so se Američani takrat odločili, da mora biti zaščita pred požarom na voljo vsem, ne glede na bogastvo in družbeni položaj.

V 21. stoletju se zasebno gasilstvo spet vrača. Robert Raymond piše, da je neoliberalizem ljudi v zadnjih desetletjih prepričal, da je treba misliti samo nase. Toda posledic nesreč ni mogoče reševati zgolj na individualni ravni. Rešitve morajo biti sistemske. To pomeni, da bogastvo ne sme odločati, čigav dom bo pogorel in čigav ne. Družba, ki dopušča, da je bogata soseska rešena, revna pa pogori, je nepravična.

Če se strinjamo s tem, da imajo bogati dostop do zaščite pred nesrečami, ki je za revne nedosegljiva, moramo priznati, da kot družba verjamemo, da je življenje premožneža vredno več od življenja reveža. Hujše kot bodo posledice podnebnih sprememb, pogosteje bomo soočeni s tem.

Glavni vprašanji, s katerima se bomo vse bolj soočali kot družba do konca 21. stoletja in kasneje, sta: Ali se kot družba strinjamo, da bogastvo odloča, kdo bo preživel in kdo umrl? Ali se kot družba strinjamo z ograjenimi skupnostmi in zasebnimi varnostnimi službami, ko so se zaradi podnebnih sprememb številni ljudje prisiljeni seliti (tako znotraj držav in kot begunci v druge države)?