Male sive celice

Odmevi so se pretekli torek začeli s temo o slovenskem osnovnošolskem sistemu; že uvodoma so v prispevku povedali, da kar 76 odstotkov šolarjev v šolo ne hodi z največjim veseljem, 70 odstotkov jih šola sploh ne zanima, 65 odstotkov šolarjev pa se čuti nerazumljene. Slavko Bobovnik se je ob tem resno prijel za manšetni gumb in se vprašal, kdo je za to kriv in kdo odgovoren. Na zagovoru sta bila dr. Jernej Pikalo, minister za šolstvo, in dr. Vinko Logaj, direktor zavoda RS za šolstvo. Najboljši del tega pogovora je bil kviz: Bobovnik je gostoma v studiu zastavljal vprašanja za osnovnošolce, na katera nista znala odgovoriti. Ob tem se je držal pokroviteljsko, kakor bi ju skušal naučiti pomembno življenjsko lekcijo. Čeprav so številne gledalke in gledalci ob tem nedvomno uživali, češ, prav jim je, kaj pa mučijo otroke, če sami ničesar ne znajo, se je vse skupaj zdel prvovrstni populizem; kakor da bi šola obstajala za to, da bi vse stvari, ki smo se jih kdaj naučili, znali celo življenje. Podpisana ob tem priznava, da kljub sedmim letom osnovnošolske in gimnazijske kemije danes ne ve o kemiji čisto nič, pa zanjo nihče ni ustanovil iniciative »kakšno šolo hočemo«; preprosti kviz pri Slavku Bobovniku pa bi pokazal, da si bržkone ni zaslužila zaključiti osnovne šole. Seveda je neumno, da morajo učenci pisati teste iz telovadbe, a nič manj neumno se ne zdi javno smešenje funkcionarjev na televiziji.

Ker se je torkova tema tako dobro prijela, so jo nadaljevali še v četrtek. Bobovnik je strumno stopil na zdravorazumno pozicijo in se pridušal, da današnja mladina razlikuje med amebo in paramecijem, ne pa med smreko in jelko; skratka, ima preveč znanja, ki je povsem odveč, in ji hkrati manjkajo osnove. Ker učitelji v oddaji niso želeli nastopiti, da bi povedali kaj krepkega čez šolski sistem (kar je voditelja zmotilo), so se ob njem v studiu znašli nekdanji in sedanji člani in članice odbora za šolstvo: Jurij Lep (DeSUS), Lidija Divjak Mirnik (LMŠ), Jožef Horvat (NSi) in Mojca Škrinjar (SDS). Pogovor je bil gostilniški, vsak je povedal, kaj si misli o šoli in današnji mladini: Jožefu Horvatu se zdi, da se šolarji premalo gibljejo in premalo spijo, Lidija Divjak Mirnik pa si želi, da bi šola večkrat učila osebne rasti, k čemur denimo sodi plačevanje položnic. Če nas do te točke ni zares skrbelo za šolarje in smo vse gledali z blago ironijo, nas je po nastopu ljudi, ki so politično krojili (ali še krojijo) šolski sistem, prvič zares zaskrbelo. Nihče (z izjemo Mojce Škrinjar, ki se je s področjem tudi najbolj intenzivno ukvarjala) se ni zdel prav dobro podkovan o šolstvu in žalostno je pomisliti, da je vse, kar od odbora odnesejo, nekaj puhlic, ki jih skušajo usmeriti tako, da bi bile vsem všeč.