Državna podjetja je bilo sram

Vsaka oblast si želi naklonjenih medijev in monopola nad interpretacijo informacij, le redki oblastniki pa pri tej želji prestopijo rubikon in namesto besed uporabijo alternativne mehanizme nadzora in podrejanja. Najbolj očitno, grobo in sistematično je to mejo prestopila prva vlada Janeza Janše med letoma 2004 in 2008. Tedanja koalicija ni le spremenila zakona o RTV Slovenija tako, da je omogočila neposredni vpliv poslancev na kadrovsko najpomembnejši programski svet. Spremenila je tudi zakon o medijih, s pomočjo katerega so politiki prek pravice do popravka dobili neposredni dostop do medijskih vsebin, SDS je tedaj začela neposredno upravljati Delo, Slovenske novice, Večer in Primorske novice, poleg tega so v SDS tedaj začeli vršiti pritisk na kritične medije tudi z oglaševanjem.

Čeprav so direktorji posameznih medijskih hiš to zgodbo dobro poznali, pa je bila objavljena šele leta 2007, ko so se v Dnevniku ojunačili s sporočilom za javnost, da so zaradi neobjave že obljubljenih oglasov večinoma državnih podjetij izgubili več sto tisoč evrov prihodka. Kmalu se je izkazalo, da državna podjetja tedaj niso zgolj sledila vladni oglaševalski politiki, ampak je vlada dobesedno centralizirala njihovo oglaševanje prek posebej za to ustanovljene družbe. Družbo, ki se je imenovala Media polis, je leta 2005 ustanovil tedanji direktor Spem Komunikacijske skupine Božidar Novak, nato pa je vodenje prevzel Marjan Novak. Da sta pri tem imela veliko politično podporo, je postalo očitno pomladi 2006, ko je podjetje začelo načrtovati oglaševalske strategije za vsa najpomembnejša državna podjetja. K njemu so se skorajda čez noč priključili Mobitel, Siol, Telekom, Zavarovalnica Triglav, Adria Airways, Nova Kreditna banka Maribor, Abanka in Petrol. Politično akcijo uničevanja do SDS kritičnih medijev so nato podprli tudi nekateri drugi oglaševalci. Recimo nekatere tuje trgovske verige, ki so od oblasti pričakovale soglasje za širjenje svojega poslovanja v državi.

Posledice usklajenega oglaševalskega napada na do SDS kritičnih medijev so bile hitro vidne. Dnevnik je v letu dni izgubil 800 tisoč evrov prihodka, Mladina 345 tisoč evrov. Nekatera podjetja, recimo Abanka, Mobitel ali Nova KBM, so v celoti prenehala oglaševati v Mladini, drugim medijem pa je šlo veliko bolje. Delo, katerega predsednik nadzornega sveta je postal Boris Zupančič, nekdanji gimnazijski sošolec Janeza Janše v Gimnaziji Stična in član SDS, je presenetljivo naenkrat imelo petkrat več oglasov kot Dnevnik, v Demokraciji, strankarskem časopisu SDS, pa se je oglaševanje podvojilo. A kaznovanje malopridnih medijev ni bila edina politika omenjenega podjetja. Drug ukrep je postal viden tik pred volitvami leta 2008, ko sta se v Sloveniji pojavila predhodnika Nove24 – brezplačnika Slovenski tednik in Ekspres, ki jima je prav Media polis zagotovil finančna sredstva. V tej zgodbi pa se je razkrilo še nekaj: da je bilo omenjenim državnim podjetjem sodelovanje pri politično propagandnem projektu SDS sila neprijetno.

V tej zgodbi pa se je razkrilo še nekaj: da je bilo omenjenim državnim podjetjem sodelovanje pri politično propagandnem projektu SDS sila neprijetno.

Kot je namreč kasneje ugotovila posebna parlamentarna preiskovalna komisija o delovanju brezplačnikov, sta oba brezplačna časopisa – dejansko propagandna pamfleta stranke SDS – resda dobivala oglase od državnih podjetij, vendar to ni bil najpomembnejši vir. Državna podjetja so najraje brezplačnike financirala prikrito. Pošta Slovenije je recimo v brezplačnikih objavila za 50 tisoč evrov oglasov, hkrati pa je enemu od brezplačnikov plačala kar 277 tisoč evrov za »oblikovanje marketinških materialov«, pri njihovi distribuciji pa jim je priznala skorajda enkrat večji popust kot Rdečemu križu. Vsa razsežnost tega projekta je postala vidna leta 2011, ko je Media polis razglasil stečaj. Tedaj se je izkazalo, da je družba za seboj pustila za kar 1,2 milijona evrov dolgov. Ti so nastali takole: Media polis je prejemal denar od državnih podjetij za (državne) oglase, ki so bili objavljeni po vsej Sloveniji, ne samo v brezplačnikih SDS. A namesto da bi ta denar plačali medijem, so ga posodili brezplačnikom in stranki SDS. SDS je tedaj prejela skupaj 120 tisoč evrov posojila od Media polisa, ta pa je nato razglasil stečaj.

Perverznost zgodbe je, da prva Janševa vlada številnim kritičnim medijem ni le omejila oglaševanja, ampak jih je še drugič oškodovala za oglase, ki so jih podjetja (ne zgolj državna) v teh medijih objavila prek Media polisa. Denar za oglas, ki so ga tedaj bralci videli v Mladini, je bil dejansko plasiran stranki SDS ali bil namenjen za brezplačnike. Media polis je na koncu ostal dolžan Mladini 24 tisoč evrov, Delu 8600 evrov, RTV Slovenija 11 tisoč evrov, Žurnalu 54 tisoč evrov, POP TV 18 tisoč evrov, časniku Finance 30 tisoč evrov, radijski mreži Infonet 36 tisoč evrov, Večeru 25 tisoč evrov, časopisu Dnevnik 12 tisoč evrov, Gorenjskemu glasu 17 tisoč evrov ... in tako naprej do konca seznama, na katerem je naštetih 70 opeharjenih podjetij. 5