Književnik ali »terorist«?

Zahar Prilepin je eden od bolj cenjenih, branih in prevajanih ruskih pisateljev. Za prvenec Patologije, v njem je pisal o čečenski vojni, je leta 2005 prejel ruskega bookerja. Tudi njegovi kasnejši romani so bili med najbolj branimi knjigami. Prelomnica je bil Samostan. Roman o zloglasnem sovjetskem gulagu »za posebne namene« – v slovenskem prevodu Boruta Krašovca je izšel pri Cankarjevi založbi – velja za najboljši ruski roman, napisan po letu 2000. Prilepin je gost knjižnih sejmov zunaj Rusije, tudi na Zahodu najuglednejših, kot sta frankfurtski in pariški. Zakaj torej ugledni ruski pisatelj po mnenju Marjana Strojana, predsednika odbora za mir Mednarodnega PEN, na slovenskem »knjižnem sejmu ni imel česa iskati«?

Prilepin ni le luciden opisovalec ruske posttranzicijske družbe, temveč je hkrati njen kontroverzni akter. Je izpričan nacionalist in član prepovedane Nacionalne boljševistične stranke, ki jo je ustanovil Eduard Limonov, politik, književnik in borec, na območju nekdanje Jugoslavije znan po svojem »vojaškem« delovanju na strani Srbov. Tudi Prilepin, ki je napisal življenjepis Limonova, je pisatelj in vojak. Kmalu po diplomi iz jezikoslovja je vstopil v specialno policijsko enoto. Kot njen pripadnik se je boril v obeh čečenskih vojnah. Leta 2016 se je, tedaj že uveljavljen književnik, znova odpravil v boj. Ustanovil je bataljon specialne vojske Doneške ljudske republike (DNR) in bil v njem do letošnjega julija poveljnikov namestnik. »Kijev je rusko mesto, rusko ukrajinsko mesto. Cilj je celotna Ukrajina,« je dejal.

Ukrajinske oblasti vojsko DNR uvrščajo med teroristične organizacije. Od tu prizadevanja ukrajinskih združenj, tudi literarnih, da bi Prilepinu preprečila nastope v tujini. Ob napovedi njegovega nastopa v Ljubljani se je ukrajinski PEN odzval s protestno izjavo – ta je spodbudila odziv Marjana Strojana –, v kateri ruskega pisatelja obtožuje sodelovanja v »sestavi ruske teroristične vojske« in izrekanja »fašističnih« izjav.

Strojan trdi, da dejstva o Prilepinu »govorijo sama zase«. Predsednik upravnega odbora sejma Zdravko Kafol pa odgovarja, da sejem ni organ, ki bi ljudem prepovedoval prihod. »Naloga sejmov ni postavljati moralnih, ideoloških, vrednostnih ali estetskih meril. Edina meja za organizatorje je zakon. Če je neka knjiga ali avtor v neki državi prepovedan, takšna knjiga ali avtor nima mesta na sejmu. S Prilepinom se ni zgodilo nič od tega,« pravi Kafol.

Z besedami prevajalca Boruta Krašovca lahko dodamo le še: »Prilepin je res izjemen pisatelj. O tem se lahko prepriča vsak, ki prebere njegov Samostan – je že tako, da literarni talent ni vezan na človeške vrline ali hibe, kaj šele na politična prepričanja.«

O srečanju s Prilepinom je v pogovoru za Mladino govoril tudi bosanski pisatelj Velibor Čolić. »Prva stvar, ki mi jo reče,« je razlagal Čolić, »je, da Francija, žal, ni več krščanska dežela.« Prilepina so nato vprašali, kaj meni o drugi čečenski vojni, in odgovoril je, da so bili to herojski časi. »Nato sem rekel, da ne bom več nastopil z njim,« je še dodal Čolić.