Ime mi je Begunka

Begunci se počutijo kot ljudje, ki so jih sovražniki poslali v zapor, prijatelji pa v taborišča, ki so podobna zaporu

Nekdo, ki mu nikoli ni bilo treba biti begunec, prišlek, migrant, si težko predstavlja, kako se počutijo ljudje, ki so to iz različnih razlogov prisiljeni postati. Leta 1943 je svoje občutke v eseju Mi begunci opisala politična teoretičarka Hannah Arendt , ki je kot Judinja iz Nemčije emigrirala v ZDA. Sirske pisateljice Rose Yassin Hassan ta esej ni zanimal dokler kot begunka ni prišla v Nemčijo, kjer od leta 2012 živi s sinom. Zdaj ga bere tako, kot da bi ga Hannah Arendt kot pismo napisala osebno njej. Vidi ga kot dokaz, kako aktualne so danes izkušnje beguncev iz preteklosti. Zato se je odločila, da na “to pismo” po 75 letih odgovori v časopisu die Zeit.

Rosa Yassin Hassan je arhitektka, ki se od leta 2007 preživlja s pisanjem. Objavila je več romanov, leta 2006 je ustanovila sirsko združenje Ženske za demokracijo.

Pravi, da je dolgo trajalo, da se je navadila na nov vzdevek Begunka. V resnici še vedno ne more dojeti, kako se je nenadoma pojavilo, si jo prilastilo, zaobjelo celotno njeno identiteto in se potem prilepilo na njeno ime. “Nisem se hotela imenovati Begunka, rajši bi bila Prišlek ali Priseljenka. Draga Hannah, tudi ti si na začetku eseja Mi begunci opisala preveliko občutljivost pobeglih. Je bila to ena vrsta zanikanja? Morda. Bilo je na začetku, v času, ki ga imenujem čas barzakha (v arabščini je to medprostor: prostor med zemljo in nebesi, v katerem lebdijo kaznovane duše). Znašla sem se v pregnanstvu in tam nisem bila; ločitev in distanco med domovino in pregnanstvom sem živela kot kaznovana duša. Mučila me je slaba vest, ker sem v domovini vse zapustila in sem odnesla celo kožo,” piše Rosa Yassin Hassan.

"Pa, ko me sprašujejo, ali imamo v Siriji hladilnike in letališča, ali deklice hodijo v šolo. In ko mi uradnica na uradu za delo reče, da pisanje ni nikakršen poklic. Kako naj tej ženski razložim, da je velik del sodobne zahodne kulture delo migrantov, prišlekov, beguncev in pregnancev."
(Rosa Yassin Hassan)

V tistem času je bila globoka bolečina njena spremljevalka. Počutila se je enako, kot v svojem eseju pred 75 leti opisuje Hannah Arendt: Če nas rešijo, nas žalijo, če nam pomagajo, smo razočarani in se bojimo, da bomo postali berači. “To je postalo moja fiksna ideja in vse v okolici je ta občutek potrjevalo: od jeznega godrnjanja voznika avtobusa do nemške sosede, ki ves čas bulji vame, kot da bi bila bitje z drugega planeta. Pa, ko me sprašujejo, ali imamo v Siriji hladilnike in letališča, ali deklice hodijo v šolo. In ko mi uradnica na uradu za delo reče, da pisanje ni nikakršen poklic. Kako naj tej ženski razložim, da je velik del sodobne zahodne kulture delo migrantov, prišlekov, beguncev in pregnancev,” sprašuje Rosa Yassin Hassan.

Zaradi predsodkov Nemcev, ki vse prišleke označujejo kot Arabce, se je izogibala rojakom, da ne bi bila ena od njih. “Enkrat je nekdo od mene celo zahteval, naj se mu preveč ne približam, ker ima alergijo na kameljo dlako. Kameljo dlako?! Kamele v svojem življenju še videla nisem! Tukaj me nihče ne pozna, nihče ne razume, kdo in kaj sem, sem del velike črede. Enako kot mali jazbečar v tvojem pismu, draga Hannah, ki v pregnanstvu teka čez ceste in trdi, da je bil v domovini bernardinec,” ugotavlja Rosa Yassin Hassan.

Svoje rojake je v Nemčiji odkrila na novo. V domovini je živela s prijatelji, sekularnimi intelektualci, v balonu, daleč od družbe, ki je niso poznali in niso želeli poznati. Zdaj priznava, da je ena od pozitivnih stvari pregnanstva to, da stojiš pred ogledalom in vse, kar si prej vedel, spoznavaš na novo, odložiš vse predsodke, s katerimi si odraščal, in razviješ nova spoznanja. Žal ta niso vedno pozitivna. Arabski jezik je poleg torbe z zasebnimi fotografijami edino, kar je Hassanova iz domovine prinesla s seboj v Nemčijo. Pisanje je bilo zanjo terapija, z jezikom je zapolnila luknjo, ki je nastala zaradi izgube in praznine.

Kasneje je ugotovila, da se v pregnanstvu niso spremenile le teme njenega pisanja, ampak tudi njena narava kot pisateljice in pomen življenja. Veliko in dolgo je razmišljala o življenju beguncev. To je dolgo zanikala, kajti o tem filozofsko in psihološko razpravljati ni enako kot o tem pisati. O življenju beguncev je mogoče pisati, ko postane realnost, ki jo vsak dan živiš, ko to življenje ni samo tvoje ime, ampak globoko prodre v tvojo podzavest in si prisvoji tvoje življenje enako kot rojstvo, ljubezen, rojstvo otrok in na koncu smrt.

Begunsko življenje je za Roso Yassin Hassan tako zelo postalo nesporno dejstvo, da je začela celotno prejšnje življenje obravnavati kot  izraz nezavednega pregnanstva, kot da bi bilo z vsem, kar sodi zraven, uničeno.

“Smo bitja drugačne vrste, kljub temu smo za druge vsi enaki. Povsod, kamor gremo, s seboj nosimo strah, z drugimi tekmujemo za kos kruha in njihovo varnost."

Po več letih zanikanja je polna sramu o tem začela razmišljati, dokler izkušnje drugih kot pregnancev niso postale voda za njen žejni jaz. Takrat je vedela, da je razumela pomen pregnanstva, doživela njegovo nestanovitnost in brezciljnost ter si priznala, da se je njeno življenje kot begunke spremenilo.

“V svojem eseju pišeš tudi o samomoru. Pri meni se samomor ne omejuje le na smrt. Storimo lahko samomor in ostanemo živi, recimo z uživanejm alkohola in drog, z defetizmom. Samomor na tih, zadržan način je tisto, kar danes doživljamo kot begunci. Svojega življenja in okolja nismo ustvarili iz prostih delcev, imamo svobodo, da svoje življenje zavržemo in svet zapustimo na svoj način. Istočasno je to vstaja proti življenju in upor proti zatiranju,” piše Rosa Yassin Hassan.

Hannah Arendt je to stanje po njenih besedah zelo natančno opisala. Begunci so priče in žrtve grozodejstev, ki so hujša od smrti. Čeprav se ne bojijo več smrti, svojega življenja ne želijo več zastaviti za kar koli. Utrujeni in obupani so in hočejo le preživeti. Nimajo več moči, da bi branili svoje pravice, večina išče samo še lastno odrešitev. So nova oblika človeških bitij, ljudje, ki so jih sovražniki poslali v zapor, prijatelji pa v taborišča, ki so podobna zaporu.

Tudi današnji begunci so takšna drugačna bitja. “Smo bitja drugačne vrste, kljub temu smo za druge vsi enaki. Povsod, kamor gremo, s seboj nosimo strah, z drugimi tekmujemo za kos kruha in njihovo varnost. Mnogim ni jasno, da smo biološko ljudje kot oni, da časovnih dogajanj ni mogoče ne obvladati ne predvideti. Kdo bi verjel, da nas nekega dne čaka takšna usoda,” razmišlja Rosa Yassin Hassan.

Begunci vidijo na tisoče ljudi utoniti, umreti, zagladiti in svet ne migne s prstom. Kako naj ob tem še v kaj verujejo? “Človeštvo, ki je na poti do propada, bi moralo enako kot religiji obrniti hrbet duhu nacionalizma, ki zavrača druge, se krepi v pregnanstvu in žre lastne otroke. V korist državljana sveta z različnimi identitetami,” piše Rosa Yassin Hassan. Svet še namreč naprej razpada in izgublja svoje humanistične vrednote. Mi pa smo priča tega razpada. To so vprašanja, ki si jih postavlja vsak begunec.