Pot v nesvobodo

Čeprav se nacionalka drži preverjenega recepta, da je lokalna novica kraljica in po vaseh išče čudne hrane, šege in navade, se je, presenetljivo, odločila bojkotirati drugi krog lokalnih volitev. V nedeljo smo zaman pričakovali novinarje na terenu, komentatorje v studiu in fanfare: vse, kar smo dobili, je bilo nekaj dolgočasnih grafov in novinarje, ki so nove župane spraševali »kakšni so občutki«. Čeprav je drugi krog lokalnih volitev poskrbel za nekaj sunkovitih premikov (npr. Koper, Nova Gorica, Hrastnik) in čeprav se je pokazalo, da podpora vseh političnih strank skupaj (SD, SDS, Nsi, SMC) na lokalnih volitvah ne pomeni skoraj nič (npr. Domžale), se nacionalki vsega tega ni zdelo vredno analizirati. Upali smo, da bomo kaj boljšo analizo dobili vsaj v ponedeljkovih Odmevih, a smo bili deležni le še več grafov s primerjavami in dveh medlih analitikov. Nihče ni šel na teren in skušal raziskati, kaj se je zgodilo. Posebej zanimivo se je zdelo opazovanje skoraj izključno moških zmagovalcev lokalnih volitev, kar potrjuje pravilo, da ljudje na abstraktni ravni sprejemajo ženske v politiki (evropski parlament), a bolj ko se bližajo njihovemu resničnemu življenju, bolj se jih otepajo (ne v moji vasi!).

Je pa v nedeljo nacionalko rešil intervju Ksenije Horvat z ruskim pisateljem in vojakom Zaharjem Prilepinom. Zahar Prilepin je utelešenje mokrih sanj (naivnih) antiimperialističnih levičarjev: bori se proti kapitalizmu, imperializmu in fašistični Ukrajini ter svojega poslanstva ne vidi le kot pisatelj, ampak tudi (in predvsem) kot vojak. Je tako rekoč ruski kulturni ataše, ki ljudi prepričuje o Putinovi veličini (včasih ga pred kamero tudi pokliče po telefonu in ga za kaj prosi, Putin kot dobri oče naroda pa mu v maniri velikih diktatorjev bolj ali manj ugodi). Je ideologija na dveh nogah – in če bi jo morali poimenovati, bi ji lahko rekli nacionalni socializem. A ne glede na gostovo spornost se je Ksenija Horvat kot voditeljica izjemno odrezala: bila je odlično pripravljena in z mešanico empatije in ironije je (po rusko!) postavljala vsa vprašanja, ki jih Prilepin ni želel slišati (a je bil nanje kot dobri ataše seveda pripravljen). Lahko bi se zgražali, da si ljudje, kot je Prilepin, ne zaslužijo mesta na nacionalki, a hkrati je njegov nastop ogromno povedal o tem, kakšen ideološki položaj skuša Rusija zavzeti v sodobnem svetu, bil je tako rekoč opomba pod črto zadnje knjige Timothyja Snyderja The Road to Unfreedom, ki stran za stranjo razgalja delovanje ruske politike.

Mimogrede, Snyder v knjigi izpostavi tudi tendenco ruskega novinarstva, da se osredotoča na velike teme: zunanjo politiko, položaj Rusije v svetu ipd., (načrtno) pa pozablja na lokalno politiko. Ne pravimo, da bi si želeli, da nacionalka postane bolj lokalna (bolj vendar ne gre!), bi bilo pa dobro, če bi znala razlikovati med politično voljo in demokracijo na terenu ter kičasto folkloro ter dati prvi prednost pred drugo.