7. 12. 2018 | Mladina 49 | Kultura
Nov premislek o (na)rodu
Družinska saga pesnika Iva Svetine v režiji Ivice Buljana je (tudi) zgodba o nerešenih vprašanjih »slovenstva«
Zgornja stoječa vrsta, od desne proti levi: Dušan Mandić, Miran Mohar, Borut Vogelnik, Roman Uranjek, Mitja Vrhovnik Smrekar, Luka Marcen, Arko, Branka Bertoncelj, Marko Milisav Simić, Ivica Buljan, Robert Waltl, Ivo Svetina, Ana Savić Gecan, Nika Vidic, Žan Brelih Hatunić, Lana Bučevec, Nina Valič, Gal Oblak, Klemen Janežič, Pia Zemljič, Sabina Kogovšek, Martin Mlakar, Maša Derganc, Nik Škrlec, Saša Tabaković Sredinska sedeča vrsta, od leve proti desni: Veronika Drolc, Janez Škof, Aljaž Jovanović, Barbara Cerar, Mojca Kranjc Spodnja sedeče-ležečeklečeča vrsta, od leve proti desni: Saša Pavlin Stošić, Andraž Harauer, Luka Bokšan, Lara Fortuna, Julija Klavžar, Marko Mandić, sonda57 in Toni Soprano Meneglejte
© Peter Uhan
Ni naključje, da predstava V imenu matere gledalca spodbudi k premisleku o preteklosti njegove družine. Režiser Ivica Buljan je namreč družinsko sago o Santinijevih, premožnih kmetih in gostilničarjih iz Žirovnice, časovno umeščeno med konec 19. stoletja in leto 1991, zasnoval kot »odprto« predstavo, v odnosu do gledalca dialoško, nedidaktično, še manj moralistično. Avtor dramskega dela, pesnik in dramatik Ivo Svetina, je izbral zgodbo svoje družine, da bi z njo spregovoril o temah, ki ga intimno vznemirjajo, a tako, da jih je vpel v politične in filozofske ideje, ki so v zadnjem stoletju (usodno) zaznamovale njegovo in še marsikatero slovensko družino. Pesnik je začetek svoje »napol dokumentarne« pripovedi – v dramskem delu je spremenil priimek svoje družine, imena njenih članov pa obdržal – umestil v konec 19. stoletja. Takrat se je njegova družina soočila s hudo preizkušnjo – samomorom Antona, sina pesnikovega pradeda Antona st. in matere Katarine. Samomor je od tedaj obvisel kot nekakšno prekletstvo nad usodo pesnikove družine. Življenje sta si vzela tudi pesnikov ded Ivo in njegov stric Bogdan, v šestdesetih letih tudi njegov prijatelj Svit in na koncu predstave, leta 1991 v New Yorku, še njegova sestrična Nastja, ki je kot otrok preživela grozote koncentracijskega taborišča. Tema samomora je ena izmed niti dramskega teksta, saj avtor nenehno premišljuje o razlogih, ki so nekatere izmed njegovih bližnjih vodili k temu, da so si vzeli življenje, vendar so v ospredje zgodbe potisnjeni pripadniki moške veje Santinijevih, tistih, ki niso hoteli biti le pasivni opazovalci sveta, temveč njegovi spreminjevalci. Med njimi izstopa usoda pesnikovega dedka Iva. Prvi izobraženec v družini je sprva služboval v Trstu, kjer ju je z ženo Marijo doletela prva tragedija: smrt njunega sina Željka. Iva so že pred prvo svetovno vojno poslali v Prago, kjer ga je spremljal njun sin Vladimir (pesnikov oče), žena Marija pa je ostala pri njegovih starših v Žirovnici. V Pragi se je znašel, potem ko ga je ožigosala za »masarykovca«, pripadnika gibanja, ki je hotelo med prvo svetovno vojno zrušiti habsburško monarhijo, v nemilosti oblasti. Poslali so ga na vzhodno fronto, v Judenburg. Po vojni se je, ranjen in duševno strt, vrnil v Žirovnico. Vključil se je v socialnodemokratsko gibanje. Vendar v sebi ni našel miru. S kartanjem je zapravljal družinsko premoženje. Leta 1923 se je obesil.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.