Je Merc določil pravo mero?

Upokojeni dolgoletni ravnatelj ljubljanske osnovne šole Prule Dušan Merc – za kontroverznega je veljal ves čas svojega ravnateljevanja, nekateri so prisegali na njegove metode, drugi pa jih izrecno črtili – se te dni zagovarja pred sodiščem. Dvema devetošolcema, ki sta domnevno spolno nadlegovala sošolki, je Merc samovoljno prepovedal obiskovati šolo, da bi zaščitil njuni žrtvi. Na tožilstvu menijo, da je s tem storil kaznivo dejanje nevestnega dela v službi, ker naj bi učencema kršil ustavno pravico do izobraževanja. Javnost Merca podpira, češ da je zelo vestno opravil svoje delo, kljub temu da je ravnal v nasprotju z zakonodajo. Ta mu ne dopušča tega, kar je storil.

Zgodilo se je pred petimi leti. Takrat naj bi devetošolca na športnem dnevu v bazenu ljubljanskega Atlantisa nadlegovala sošolki, ju najprej s potiskanjem pod vodo utrudila, potem pa še spolno napadla … Merc, takrat še ravnatelj osnovne šole Prule, je za to izvedel nekaj dni po dogodku in hkrati le nekaj dni pred koncem šolskega leta. In da bi zaščitil žrtvi, se je odločil fantoma prepovedati obiskovanje šole tistih nekaj dni ter tudi udeležbo na zaključnem izletu. Zoper devetošolca je bil po neuradnih informacijah sicer dve leti za tem na sodišču kazenski postopek ustavljen zaradi pomanjkanja dokazov. To sicer nikakor, še posebej pa ne, ko gre za spolne zlorabe, ne pomeni, da sta bila nedolžna. A to v postopku zoper ravnatelja ni odločilnega pomena: v trenutku, ko se je odločil ukrepati, je lahko ravnal le na podlagi tedaj znanih dejstev ter informacij o domnevni zlorabi, ki jih je dobil od vpletenih.

Kaznivo dejanje

»Obtožnica mi očita, da sem to storil brez pravne podlage, ampak pravne podlage za ravnanje v takih primerih sploh ni. Pač, treba je ukrepati takoj, da zaščitiš žrtve,« pravi Merc. »Izbral je varnost, dostojanstvo in integriteto teh dveh deklet. Danes, ko na to gledamo iz naslonjača, bi morda lahko našli še kako drugo rešitev za nastali položaj. Lahko se pogovarjamo, ali je ravnatelj res sprejel najbolj optimalen ukrep, ampak ni pa storil kaznivega dejanja, saj ni prišlo do kršitve pravice do izobraževanja. Fanta sta izobraževanje že zaključila in po pošti dobila spričevali,« pa pojasnjuje Merčev odvetnik Andrej Razdrih. S tem jima po njegovem mnenju nikakor ni bila kršena pravica do izobraževanja. »Postopek je nepotreben in ni v korist nikogar, tudi ne v korist teh štirih mladih ljudi, ki bodo po nepotrebnem deležni pozornosti javnosti. Pa tudi ni v korist pravosodja, saj vidimo javni odziv, ki bo le še zmanjšal ugled pravosodja, za kar pa mi je zelo žal.« S slednjim je Razdrih mislil napovedane proteste »v zaščito« Mercu, ki so jih napovedale nekatere javne osebe, združenja in celo stranke z desnim političnim predznakom.

Penolog dr. Dragan Petrovec z inštituta za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti pravi, da se mu »zdi kazenski pregon v tej zadevi in po vseh teh letih popolnoma nesmiseln, a to, da se zdaj obetajo demonstracije, je bolj politično spodbujeno kot kaj drugega«.

Upokojenemu ravnatelju Dušanu Mercu bi lahko očitali marsikaj, očitajo pa mu ravno tisto kršitev zakonodaje, s katero je zaščitil žrtve spolnega napada.

Petrovec dodaja, da glede na javno znane informacije o obtožnici in dejanskem stanju res ni mogoče pričakovati, da bi bil Merc lahko obsojen za kaznivo dejanje: »Če je imel utemeljene razloge, da je verjel v njuno nasilje, potem bi morda prišla v poštev celo določba o skrajni sili. Da torej narediš nekaj, kar je sicer narobe, a zato, da bi preprečil nekaj, kar je še precej bolj narobe.« Ob tem pa Petrovec opozarja tudi na besede znanega danskega družinskega terapevta Jesperja Juula: »V veliki korelaciji je nasilje na šoli z avtoritarno strukturo odnosov na tej šoli. Tam, kjer je vodstvo avtokratsko, kjer vidimo tudi nasilje nad zaposlenimi, je nasilja več tudi med otroki. Neurejena hiša, neurejeni otroci.« Petrovec sicer ne trdi, da je bilo tako v tem primeru, le opozarja na realnost, ki se iz dneva v dan potrjuje v praksi, tako v družini kot v šoli ali kaki drugi instituciji.

Neurejena hiša

Da pa je bilo nekaj na tem, da je bila »hiša« oziroma prulska osnovna šola v času, ko jo je vodil Merc, vodena bolj po domače, kažejo izsledki šolskega inšpektorja, ki je v šoli opravil večmesečno preiskavo. Preiskavo je sicer sprožila prav Merčeva odločitev, da devetošolcema prepove obiskovanje pouka, razkrila pa je številne nepravilnosti tako pri delu ravnatelja kot tudi drugih šolskih delavcev.

Inšpektor je odkril številne nepravilnosti in pomanjkljivosti pri sprejemanju obveznih šolskih dokumentov. Za številne odločitve vodstva ni bilo mogoče najti nobene pisne sledi, nobenih uradnih dokumentov. Nadalje je ugotovil, da »razredniki ne vodijo nobenih priprav na razredne ure«, razredničarka tistega devetega razreda pa »ni spremljala in analizirala vzgojnih rezultatov oddelka, ni skrbela za reševanje vzgojnih problemov oddelka in sodelovala s šolsko svetovalno službo«. Poleg tega nikjer ni bilo nobenega dokaza o tem, da bi z otroki kdaj govorila »o medosebnih odnosih (nedopustno otipavanje in spolno nadlegovanje učenk s strani sošolcev). Te dokumentacije razredniki sploh ne vodijo.« Sledijo tudi ugotovitve, povezane s konkretnim primerom domnevne spolne zlorabe. Inšpektor ugotavlja, da »ni bilo razvidno, da je razredničarka ali ravnatelj ali katerikoli drugi strokovni delavec spoštoval določilo vzgojnega načrta, da mora učencu s svojim strokovnim znanjem osebno pomagati, mu lajšati stiske in ga usmerjati ter mu skupaj s starši omogočiti zmanjšanje težav …«. Učenka, ki sta jo sošolca spolno domnevno nadlegovala in otipavala »tako v šoli kot izven nje, ni bila deležna nobenih aktivnosti, ki jih našteva določilo«.

Razredničarka po dogodku tudi ni opravila razgovorov s pričami dogodka, torej drugimi učenci in učenkami, »ob seznanitvi šole s strani staršev učenke, da jo sošolci nadlegujejo, ni razvidno, kako oziroma ali je razredničarka sploh raziskala vse situacije, v katerih naj bi bila učenka nadlegovana, kot tudi ni razvidno, da bi zoper učence vzgojno ukrepala. Ni se povezovala s šolsko svetovalno službo. V reševanje vzgojne problematike niso bili vključeni razrednik, učenci, starši, ravnatelj je po dogodku ravnal samovoljno, nestrokovno in nezakonito.« Razen prepovedi obiskovanja pouka domnevnima spolnima napadalcema šola ni izrekla nobenega vzgojnega ukrepa. Učencema sicer ni bila dana možnost zagovora. Predvsem pa šola o dogodkih ni obvestila niti centra za socialno delo. To je po zakonu njena dolžnost.

Inšpektor v poročilu navaja še več kršitev pravil in zakonodaje tudi pri izvedbi športnega dne v bazenih Atlantis, kjer se je domnevni spolni napad zgodil. Med drugim omenja, da z izjemo dveh učiteljev športa preostalih 14 učiteljev in učiteljic, ki naj bi otroke spremljali na športnem dnevu, te svoje obveznosti ni izpolnilo, saj športnega dne niso preživeli ob bazenih pač pa »v preddverju, kjer je tudi lokal«.

Tudi tokrat nesrečno zgodbo o nasilju nad otroki politična desnica izrablja za nabiranje političnih točk.

Iz navedenega je jasno, da lahko Mercu očitamo marsikaj: od avtoritarnega in nestrokovnega vodenja šole do nespoštovanja pravil, ki jih z jasnimi nameni postavlja šolska zakonodaja. Ta pravila, čeprav se morda kdaj zdijo kot nepotreben kup birokracije, se namreč izkažejo predvsem v takšnih situacijah – torej v primerih nasilništva, spolnih zlorab in drugih oblik neprimernega vedenja. Pravzaprav bi mu, tedaj, ko je bil še čas za to – v času, ko je ravnateljeval – to pristojne službe morale očitati. Pa mu niso. Namesto tega ga zdaj, ko je že upokojen, preganjajo ravno zaradi dejanja, ki ga je spet storil po svoje, mimo pravil in po kavbojsko, kljub temu pa z namenom, da bi izpolnil dolžnost zaščite žrtev domnevnega spolnega napada.

Priložnost za celoten sistem

Profesor na oddelku za pedagogiko in andragogiko ljubljanske filozofske fakultete dr. Damijan Štefanc meni, da je razprava o tem vsekakor potrebna. Merc se je po njegovem mnenju odločil, kot se je, »po eni strani pragmatično, po drugi tudi učinkovito, saj je preprečil stik med učenkama in učencema«. Ta primer, dodaja Štefanc, kaže na to, da očitno nimamo zelo jasno vzpostavljenega učinkovitega protokola, po katerem bi strokovni delavci ravnali ob sumu takšnih ravnanj oziroma kaznivih dejanj ali pa, če ga morda imamo, nekako ne verjamemo, da je učinkovit. Poleg tega še dodaja, da se mu zdi »oboje nevarno. Da se zdaj Merca glorificira v smislu, končno si je nekdo upal narediti, kar je treba, lahko zelo hitro pripelje do nekega ’jelinčičevskega’ diskurza, češ da bomo vzeli pravico v svoje roke in naredili tako, kot je prav. Po drugi strani pa je lahko zelo velik problem, če šolski sistem daje vtis, da je pri vzgojnem delovanju nemočen. Tu imamo v šolah problem tudi pri odreagiranju na siceršnje nasilje v šolah.«

Primer kazenskega pregona ravnatelja zato ni oziroma ne bi smel biti priložnost za moralno paniko in nabiranje političnih točk, temveč priložnost za iskanje (boljših) rešitev na številna vprašanja, ki jih ta primer odpira. Med drugim, da bo treba resneje in sistematično pristopiti k izobraževanju otrok o spolnih zlorabah, sploh v razmerah dostopnosti vseh vrst pornografije na spletu, ki pogosto izkrivlja podobo v najstniških možganih, kaj je in kaj ni več sprejemljivo (spolno) vedenje. Pa tudi, da bo treba prevetriti pravila za ukrepanje v primerih medvrstniških spolnih napadov. Da bodo torej jasno določene pravice in dolžnosti ravnanja ravnateljev in drugih šolskih delavcev. In da presoja o tem, ali se je zloraba zgodila ali ne, in kako ukrepati ali neukrepati, da se zaščitijo žrtve, ne bo prepuščena popolni diskreciji posameznega ravnatelja ali ravnateljice, ki za sprejemanje takšnih odločitev nista usposobljena in tudi ni prav, da bi bila prisiljena vanje.