Zmaga izbrisanih?

Februarja prihodnje leto bodo izbrisani »praznovali« 27. obletnico izbrisa – največje sistematične kršitve človekovih pravic v novejši slovenski zgodovini, s katero je država 25.671 ljudem protizakonito odvzela dovoljenje za stalno prebivanje. V ponedeljek pa je vlada v zakonodajni postopek vložila spremembe zakona o odškodninah za izbrisane, ki naj bi pomenile nov korak k pravičnejši popravi krivic.

Gre za dolžnost, ki jo je vladi že pred časom zapovedalo ustavno sodišče. To je razsodilo, da odškodnine, ki jih izbrisani lahko dokazujejo v sodnem postopku, ne smejo biti omejene. Doslej veljavni zakon je namreč določal, da lahko izbrisani posameznik v upravnem postopku dobi 50 evrov odškodnine za mesec izbrisa, v sodnem pa lahko poskusi dobiti še največ trikratnik celotnega zneska. Povedano preprosteje, za deset izbrisanih let je posameznik lahko dobil 6000 evrov odškodnine in tožil še za največ dodatnih 18 tisoč evrov.

Vlada zdaj predlaga odpravo omejitve »sodnih« odškodnin, hkrati pa omejitev zamudnih obresti, in sicer na enkratnik glavnice. To bi recimo pomenilo, da bi prej omenjeni izbrisani lahko v sodnem postopku iztožil več, recimo še enkrat več, 36 tisoč evrov, poleg tega pa dobil ravno toliko v zamudnih obrestih. Bi lahko rekli super, še ena od preštevilnih sodnih zmag izbrisanih, med katerimi so tudi slovite zmage na ustavnem sodišču in evropskem sodišču za človekove pravice?

Vlada je bila prisiljena omejiti zamudne obresti prav zato, ker izbrisani še niso »zmagali«, saj država že skoraj tri desetletja še vedno ni uzakonila pravične poprave krivic – posledično bi dejanske, torej neomejene zamudne obresti pomenile tudi večdesetkratnik glavnice. Poleg tega pa se (zavestno) ves čas pozablja, da Slovenija statusa ni vrnila vsem izbrisanim, pač pa le približno polovici, čeprav so bili izbrisani vsi enako nezakonito. Povrnila ga je le tistim, ki so v Sloveniji dolga leta vztrajali v brezpravnem položaju, navkljub strahu pred deportacijo in navkljub odsotnosti delavskih, zdravstvenih, socialnih in drugih pravic. Z dodatnimi omejitvami je dosegla, da je le dobrih 8000 izbrisanih vložilo zahtevke za odškodnino, od tega pa jim je ugodila le v 5800 primerih. Še bolj pa je otežila dokazovanje dodatne škode pred sodišči, ki predvideva nerealno dokazovanje stroškov z računi izpred skoraj treh desetletij, zaradi česar je zahtevek za povišanje odškodnine doslej uspelo vložiti le 440 izbrisanim.

Po vseh teh letih bo torej država z zakonom omogočila nekoliko pravičnejšo popravo krivic slabima dvema odstotkoma izbrisanih. Čista zmaga. Za državo.