Ko gospod predsednik končno ugotovi, da so državljani jezni

Zakaj so Rumeni jopiči, ki jih podpira večina Francozov, največja nevarnost za položaj francoskega predsednika 

Francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je na položaju šele leto in pol, je Rumene jopiče končno priznal kot tisto, kar dejansko so: največja nevarnost zanj kot predsednika države. V ponedeljkovem televizijskem nagovoru je skušal svoje rojake pomiriti, ugotavlja Annika Joeres v die Zeit. Da so se pridni uradniki, upokojenci, ki živijo v skromnih razmerah, matere samohranilke končno pojavili v vidnem polju francoskega predsednika, da končno upošteva vse male ljudi, ki se dejansko prebijajo skozi življenje in imajo komajda še dovolj za preživetje, piše Andres Wysling v Neue Zürcher Zeitung. Macron je končno ugotovil, da so državljani jezni.

Priznal je celo, da je ogorčenje v določenih pogledih celo upravičeno. Tako govori predsednik,  ki je v veliki stiski, soočen z velikim protestom, ki ni le posledica slabih razmer, ampak je uperjen tudi proti njemu osebno, saj je za mnoge Francoze »predsednik bogatih«.

Po zadnjih raziskavah trije od štirih Francozov menijo, da so protesti Rumenih jopičev legitimni. To je veliko, saj je proteste železničarjev in učiteljev podpiral le vsak drugi Francoz. Rumeni jopiči imajo očitno veliko podporo, tega tudi neredi, ki so jih povzročili skrajneži, niso spremenili. Macron je zaradi tega prisiljen ukrepati. A Macron ne bi bil Macron, če ukrepov ne bi prikrojil svojim idejam: dviga minimalne plače ne bodo neposredno plačali delodajalci, ampak bo povišanje izvedeno prek državne podpore družinam z nizkimi prihodki. Kot liberalec je prepričan, da splošno povišanje minimalne plače povzroči odpuščanje zaposlenih in gospodarstva ne gre preveč obremeniti.

Priznal je celo, da je ogorčenje v določenih pogledih celo upravičeno. Tako govori predsednik,  ki je v veliki stiski, soočen z velikim protestom, ki ni le posledica slabih razmer, ampak je uperjen tudi proti njemu osebno, saj je za mnoge Francoze »predsednik bogatih«.

Dejanskim problemom se dejansko izogiba. Ve, da rumeni jopiči zahtevajo predvsem vrnitev davka na premoženje, ki so ga plačevali v glavnem milijonarji, a tej simbolni zahtevi se noče ukloniti. Namesto tega je delodajalce, ki si to lahko privoščijo, pozval, naj zaposlenim plačajo dodatno premijo, ki ne bo obdavčena.

Poleg tega namerava bogate Francoze povabiti k pogovorom, kako lahko prispevajo k socialnemu miru. Toda rumenih jopičev razprava ob kavi z bogataši ne bo prepričala, saj je vrnitev davka na premoženje še vedno njihova najbolj glasna zahteva.

Še v ponedeljek zjutraj se je sestal s predstavniki širokega kroga interesnih skupin (predstavniki političnih strank, voditelji sindikalnih central, člani gospodarsko-socialnega sveta, predstavniki združenj delodajalcev). A ti ljudje nimajo nič skupnega z rumenimi jopiči. Enako kot Macron so začudeni nad protesti.

Po zadnjih raziskavah trije od štirih Francozov menijo, da so protesti Rumenih jopičev legitimni. To je veliko, saj je proteste železničarjev in učiteljev podpiral le vsak drugi Francoz.

Zdaj predsednik ne more narediti nič prav, saj rumeni jopiči nasprotujejo celotni njegovi politiki, zahtevajo korenito spremembo sistema, s katero se bodo bogati odpovedali veliko, revni pa bodo lahko obdržali tako rekoč vse. Macron pa hoče zaščititi bogate, da jim bodo revni lahko sledili. Z izpolnitvijo zahtev rumenih jopičev bi izdal svojo liberalistično gospodarsko politiko. Vnovič bi moral uvesti davek na premoženje, pokojnine in minimalno plačo povečati za več sto evrov na mesec. Če bo vztrajal pri dosedanji politiki, bodo rumeni jopiči nadaljevali s protesti, torej se je znašel v pasti. V soboto so po vsej Franciji spet napovedani protesti.