Manca Ahlin, arhitektka

Že kot majhna deklica, kot osnovnošolka, je bila trdno prepričana, da bo študirala arhitekturo, in to je tudi uresničila ter leta 2004 diplomirala na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Kmalu po diplomi je odšla v Barcelono, kjer je končala magistrski študij. Tam ji je študijska kolegica predlagala, naj gre z njo v ameriško zvezno državo Illinois in ji pomaga narediti razstavo Sleep.ing Beauty. Po dveh mesecih garanja in postavljeni razstavi si je postavila vprašanje: In kaj sedaj? Znašla se je na življenjski prelomnici, pravzaprav ni dobro vedela, kaj naj stori. V tistem trenutku ji je misel odhitela k prvima dvema tednoma v ZDA, kajti pred Illinoisom je bivala v New Yorku. To mesto ji je zlezlo pod kožo in napisala je nekaj prošenj za službo. »New York sploh ni bil na mojem radarju!« pravi, zgodil se je po naključju, a danes ima v tej svetovni metropoli stalni naslov.

Od takrat je minilo dobrih deset let in vmes se je dogodilo marsikaj, tudi to, da je le slab mesec službovala v znanem in razvpitem arhitekturnem studiu Asymptote, kjer je ugotovila, da trati dragoceni čas, v arhitekturnem biroju Archipelagos pa se je počutila dobrodošlo in je lahko razvijala svojo ustvarjalnost. In prav med sodelovanjem z njim je dobila prvo naročilo za gromozansko čipko iz vrvi, ki še danes krasi restavracijo v newyorškem Chelseaju. Od tod je za dekle iz Žirov šlo »mic po mic«. Kolegi so jo priporočali svojim naročnikom, saj so vedeli, da ima odlične ideje in je garačica. Dobivala je zanimiva naročila – na primer za newyorško restavracijo Stix je iz mornariške vrvi naredila tri metre širok in deset metrov dolg rastlinski motiv iz čipke.

Je torej že lastnica stanovanja na Manhattnu? »Sem v napačnem poklicu in še nisem zaslužila prvega milijona dolarjev, da bi si kaj takšnega lahko privoščila. Zato tako kot veliko nas, navadnih smrtnikov iz Evrope, najemam stanovanje v Queensu,« pove smeje.

Odmaknila se je od arhitekture, pravi, da zaradi naročnikov in njihovega odnosa do arhitekture, pa tudi zaradi mazohizma, ki vlada v arhitekturi. Na srečo je imela prodorne ideje, ki jih je črpala tudi iz svojega domačega kraja in iz otroštva – na eni strani iz očetove mizarske delavnice, na drugi iz učnih ur klekljanja.

Danes dobro pozna zgodovino čipke in spretnosti klekljanja. Pravi, da je čipka doma povsod po svetu. Prav zato so bili nekateri naročniki sprva skeptični, ko je za notranjo opremo prostora predlagala prav čipko. A ko so videli, kaj je bila sposobna narediti v nekaj dneh iz navadne »ladijske« vrvi, so bili navdušeni. Seveda je k čipki ogromnih dimenzij morala pristopiti drugače in uporabiti druge prijeme. Vendar te velike čipke snuje v skladu z osnovnimi načeli in zakonitostmi klekljanja. Dela jih na tleh, po narisanem vzorcu zabija s kladivom žeblje, ki so sidrišča klekljanja z vrvjo. To je tudi fizično naporno delo, pa še prsti od utrujenosti včasih kar otrpnejo. Predvsem pa takšno delo zahteva natančnost, vztrajnost in tudi iznajdljivost, saj je včasih treba reševati kakšen preplet ali zaplet.

Ni edina umetnica, ki se danes ukvarja s čipko. V svetu jih je kar nekaj, pa tudi pri nas. Tako je bila lani povabljena k sodelovanju pri dokumentarnem filmu Rahele Jagrič Sukanje niti modernih umetnikov. Premierno so ga predstavili letos v čipkarskem muzeju v Idriji. Kot kuratorici sta v filmu nastopili Barbara Strle Vurnik in Ida Hiršnfelder, med umetniki, ki vsak na svoj način tradicionalni klekljarski izdelek prevede v sodobni umetniški jezik in v povsem nove oblike, pa so poleg nje sodelovali še Urh Sobočan, Metka Kavčič, Eva Petrič, Marica Albreht in številni drugi.

Nedavno se je mudila v Ljubljani, takoj po opravljenem delu pa je odhitela nazaj v New York, da zaključi veliko čipko, ki bo vključena na razstavo Lace not lace v Hunterdon muzeju – Centru za umetnost, obrt in oblikovanje v New Jerseyju. Gre za sploh prvo predstavitev umetnosti niti s tehniko klekljanja (torej čipke) v ZDA. Danes je razstava že odprta in na njej se predstavlja 28 umetnikov z vsega sveta. V Ljubljani pa je septembra ustvarila veliko pleteno sliko/inštalacijo v novi stavbi Elesa, ki jo je načrtoval arhitekturni biro Scapelab. Iz električnih kablov je spletla načrt za elektromotor, na podlagi risbe iz zapuščine Nikole Tesle. Ta »pletenina« sega kar čez tri nadstropja, v celoti pa bo dobro vidna le iz sosednje stavbe.

Iz čipke je naredila že marsikaj, tudi nakit in luči; slednje je »zavila« v svojo blagovno znamko Mantzalin. Ker pa so bile čipke doslej vedno narejene kot ploskovit kos tkanine in kot okras za dom ali modni dodatek k oblekam, je želela spodnesti ta običaj in določenost čipke. In res, njen način ustvarjanja čipko pred nas postavlja kot pomemben element sodobnega oblikovanja in ne le zgolj kot prtiček na babičini kredenci.