Pesmi s hudičevega sejmišča

Kultni britanski kabarejski trio The Tiger Lillies, ki bo prihodnje leto praznoval trideseto obletnico delovanja, je v Kinu Šiška minuli ponedeljek nastopil že četrtič. In ga po pričakovanjih spet razprodal. Ja, z rednimi obiski si je tudi pri nas pridelal zvesto občinstvo, ki se njegovih nastopov ne udeležuje zato, da bi slišalo kaj novega in drugačnega, temveč prav zato, ker ve, da bo dobilo prav take Tiger Lillies, kot jih pozna in obožuje. Posebne, zabavne nastopače brez dlake na jeziku, za katere se zdi, da so na oder padli iz nekega drugega časa. Tudi tokrat ni bilo nič drugače – kljub temu da se je trio posvetil predvsem svojim pesmim, manj pa teatralnim pritiklinam, s katerimi je navduševal na nekaterih prejšnjih koncertih. Kar pa ne pomeni, da ni našel stika s (posedenim) občinstvom, čeprav se je to nekoliko razživelo šele proti koncu nastopa, v katerem je zasedba izpolnila nekaj želj in odigrala nekaj svojih klasik.

Ker so se v repertoarju znašle predvsem pesmi z njihove letošnje plošče Devil’s Fairground, hudičevega sejmišča, je koncert močno zaznamovala že njihova baladniška podoba. Ob natančni ritmični spremljavi kontrabasista Adriana Stouta in bobnarja Jonasa Gollanda je osrednjo vlogo odigral frontman Martyn Jacques, ki je očaral s prepoznavnim (opernim) falzetom, izmenično pa je igral še harmoniko, klavir in (doma narejen) ukulele. V ospredju so bile njegove pesmi »skušnjave in pregrehe«, ki so na novi plošči navdihnjene z zgodbami zasedbinih koncertov v Pragi iz zgodnjih devetdesetih let, kjer so se po Jacquesovih besedah takrat zbirali na rob odrinjeni posebneži z vsega sveta. Gre za zgodbe, v katerih pronicljivi poet z močnim poudarkom na črnem humorju popisuje tiste najtemačnejše, nizkotne in sprevržene življenjske plasti. Glasba kljub umirjenemu značaju novih pesmi ni dobila bistvene preobrazbe. Trojec še vedno zavrača vse, kar diši po sodobnih trendih, in se raje naslanja na glasbo iz dvajsetih let prejšnjega stoletja – iz Jacquesu ljubega obdobja weimarske Nemčije, ki se izvrstno poda njegovi šansonjersko-croonerski interpretaciji. Več izrazne dinamike je zasedba ponudila v zadnji tretjini koncerta, ko je odigrala nekaj starejših, fenom ljubih skladb, v katerih je Stout ob basu zaigral še na teremin in kitaro ter s teatralnimi vložki humorno nadgradil Jacquesove duhovite zgodbe. V tem delu se je razživela tudi komunikacija z občinstvom, kar v Jacquesovi provokativni maniri pomeni, da mimogrede okrca kakšnega preveč vnetega fena, ali pa, da za hip naredi premor, če pod odrom zazvoni telefon. Kakopak v veliko zadovoljstvo očitno na isto valovno dolžino uglašenega občinstva.

Aplavzi med skladbami in ovacije v zaključku niso pustile dvoma o tem, da so The Tiger Lillies svojim oboževalcem spet pričarali izvrstno koncertno izkušnjo. Čeprav so redni gostje naših odrov, ne bi bilo presenetljivo, če bi bila frekvenca njihovih obiskov še pogostejša.