Predsednik Katalonije: Vsi španski politiki so namigovali, da je Slovenija odgovorna za nasilje v Jugoslaviji

»Najprej smo demokratični politiki, šele nato independisti«

»Tudi jaz bi imel takšno pisarno,« nam je dejal katalonski predsednik Quim Torra (55) in z gibom roke proti oknu pokazal na park Tivoli, v katerem stoji Muzej novejše zgodovine Slovenije. Tam, na Cekinovem gradu, daleč od njegovega urada, sedeža katalonske vlade, razkošne barcelonske palače iz 15. ali 16. stoletja, ki izpričuje večstoletno avtonomijo Katalonije, smo se s predsednikom pogovarjali o ključni temi njegovega mandata: o prizadevanjih Kataloncev, da bi na zavezujočem, v mednarodni skupnosti potrjenem referendumu o neodvisnosti lahko sami odločali o svoji usodi.

Španske oblasti, sklicujoč se na ustavno načelo o »nedeljivi enotnosti« španske nacije, Kataloncem pravico do samoodločbe odrekajo. Ne le s togim legalizmom, temveč tudi – kar izpričuje nasilje španskih policijskih enot nad udeleženci (nelegalnega) referenduma o neodvisnosti lani oktobra – z represijo in kazenskim pregonom tistih katalonskih politikov, ki so ga pripravili.

Novi katalonski predsednik ravna v skladu z voljo Kataloncev, ki so na volitvah lani decembra znova večinsko podprli independistične stranke. Vendar je septembra v svojem briljantnem nagovoru ljudstvu, naslovljenem Naš trenutek, prizadevanja Kataloncev za pravico do samoodločbe internacionaliziral z njihovo umestitvijo v kontekst širših evropskih prizadevanj za pravo demokracijo. Mednje sodijo tudi tiste demokratične pobude, ki spričo preporoda evropskih nacionalizmov poudarjajo državljanske in ne (le) kulturne sestavine v tkivih držav članic.

Torra se je v Sloveniji sestal z nekdanjim predsednikom Milanom Kučanom, nastopil v mestni hiši s predavanjem o tem, zakaj je španska ustava za Katalonce »kletka«, in se s člani Gospodarske zbornice dogovarjal o sodelovanju med Slovenijo in Katalonijo.

Sprejel ga je tudi predsednik Borut Pahor. Bilo je prvič, da je katalonskega predsednika, čeprav na neformalnem pogovoru, sprejel predsednik druge države.

Gospod predsednik, pravzaprav ste, če lahko tako rečem, novinec v politiki. Več kot 20 let ste bili odvetnik, zaposleni v multinacionalki, nato novinar, urednik in založnik. Že prej ste sicer delovali v združenjih, ki si prizadevajo za samostojno Katalonijo, a v politiko ste vstopili šele decembra lani, ko ste bili kot neodvisni kandidat na volilni listi JuntsxCat katalonskega predsednika Carlesa Puigdemonta izvoljeni za poslanca v katalonskem parlamentu. Sedem mesecev kasneje ste že postali predsednik Katalonije. Zakaj ste se odločili vstopiti v politiko?

Ker me je iz izgnanstva poklical predsednik Puigdemont in mi dejal: »Quim, sodeluj z mano, saj bomo nadaljevali naš boj za neodvisnost. Kandidiraj na volilni listi, ki jo pripravljam.« Ko te iz izgnanstva pokliče predsednik in izreče takšne besede, to narediš. Sedem mesecev kasneje sem postal predsednik, vendar šele potem, ko je špansko sodišče preprečilo imenovanje treh drugih kandidatov za katalonskega predsednika, med njimi tudi Puigdemonta.

Maja lani, ko ste bili imenovani za 131. katalonskega predsednika, je bila Katalonija v zagatnem položaju. Resda se je tedaj končalo sedemmesečno obdobje neposredne vladavine Madrida nad regijo, vendar so bili vaš nekdanji predsednik in ministri prejšnje vlade, ki so pripravili oktobrski referendum, v izgnanstvu ali pa v španskih zaporih. Brali smo tudi o gospodarskih pritiskih Madrida na Katalonijo, pa tudi, da so španske oblasti večino katalonskih institucij, ki so sodelovale pri izvedbi referenduma ali ga promovirale, ukinile.

Razmere so bile zares kritične, kajti istega dne, ko smo v katalonskem parlamentu politično razglasili našo samostojnost, kar je potrdila tudi absolutna večina poslancev, je španska vlada ukinila naše institucije, tudi parlament in vlado. Polovica ministrov takratne vlade se je odločila za izgnanstvo, preostale so španske oblasti zaprle. Lahko si mislite, kako zelo je vse to dogajanje čustveno pretreslo katalonsko družbo. A morali smo razmišljati o tem, kako naprej. Tudi na volitvah 21. decembra lani so namreč zmagale independistične stranke, kar izpričuje, da je cilj Kataloncev neodvisnost. Maja, ko sem postal predsednik Katalonije, smo začeli »restavracijo« naših institucij. Usposobiti smo jih morali za delovanje, naša predstavništva v tujini pa znova odpreti.

Zdi se, da so prizadevanja Kataloncev za neodvisno državo tudi z začasnim odvzemom avtonomije regiji ostala neokrnjena, toda »el procés«, kakor imenujete pot k neodvisnosti, je verjetno moral – ker so bile pravne poti za udejanjanje samostojnosti izčrpane, »ruptura«, prelom z Madridom, pa spodletela – ubrati novo pot. Kakšna je, če je, nova pot?

Mislim, da je bila pot vedno ista. Tudi cilj je isti, neodvisna Katalonija. Zmagali, udejanjili naš cilj, pa bomo le v primeru, če bomo odločni in odločeni, da hočemo samostojnost. Prizadevanja zanjo zahtevajo tudi žrtvovanje za naš cilj, a tudi zelo dobro organizacijo in sodelovanje naših civilnih in uradnih institucij. Uspeli bomo, če bomo v sebi ohranili upanje, samozavest in jasno osredotočenost. Ti trije ključi vodijo do našega cilja.

Nezaupljivi smo do španskih predlogov o reformi španske ustave in njenih obljub o tem, da bo Katalonija dobila večjo avtonomijo. Vedno poslušamo iste obljube, ki pa se nikoli ne udejanjijo.

Katalonske oblasti so vedno poudarjale, da v sporu med Madridom in Barcelono glede izvedbe zavezujočega referenduma o samostojnosti Katalonije ne gre za pravni, temveč politični problem, zato je treba zanj najti tudi politično rešitev. Novi španski premier, socialist Pedro Sánchez, je ob imenovanju obljubil dialog z Barcelono. Vam je bila ta njegova obljuba dovoljšne zagotovilo, da ste ga podprli v glasovanju o nezaupnici vladi premiera Mariana Rojoya (Ljudska stranka), katere funkcionarji so bili obtoženi korupcije? Zagotovo ste vedeli, da tudi socialisti vztrajajo pri pojmovanju »nedeljive enotnosti« španske nacije.

Ko smo imeli priložnost »odpustiti« premiera Mariana Rojoya, smo jo pograbili, saj je Rajoy tisti politik, ki je ukinil naše institucije. Menili smo, da se je z imenovanjem Sáncheza za premiera ponudila priložnost za vzpostavitev dialoga z Madridom. Zato smo ga na volitvah v španskem parlamentu podprli in nato čakali na njegovo ravnanje v zvezi s katalonskim vprašanjem. Čakali smo, kako se bo nova španska vlada spoprijela z dejstvom, da so v njeni državi politični zaporniki, dva izmed njih zdaj celo gladovno stavkata, nekateri politiki pa so v izgnanstvu. Čakali smo tudi, kako se bo španska socialistična stranka opredelila do pravice Kataloncev do samoodločbe.

Danes, pol leta po izvolitvi nove vlade, ugotavljamo, da se v Madridu v odnosu do naših prizadevanj ni nič premaknilo. Nasprotno. Španski generalni tožilec zahteva 214 let zaporne kazni za naše kolege, ki so zdaj v zaporih. Še huje. Dejali so še, da na pogajalski mizi ni predloga o izvajanju pravice Kataloncev do samoodločbe. Trenutno je Sánchezov odgovor popolnoma enak Rajoyjevemu. Vprašanje je, kaj naj storimo, ko Španija Kataloncem glede njihovih pravic odgovarja vedno na enak način. Vprašanje je tudi, kaj mora storiti mednarodna skupnost.

Premier Sánchez je v začetku septembra Kataloniji ponudil referendum o večji avtonomiji Katalonije. Njegovo ponudbo ste zavrnili z besedami, da »razprava o Kataloniji ni razprava o njenem statutu, temveč o zavezujočem referendumu o samoodločbi«. Znani so vsi pravni argumenti, ki jih navaja Madrid v dokazovanju, da takšen referendum ni možen. Kako bi se morale spremeniti politične razmere v Španiji in v Evropi, da bi ga lahko izvedli?

Vedno, tudi v pogovoru s Sánchezom, odgovarjam na to vprašanje z metaforo: V tej sobi je, čeprav ga ne vidite, ogromen bel slon, ki ponazarja pravico Kataloncev do samoodločbe. V pogovorih z Madridom se ne moremo izogniti prizadevanjem za udejanjanje te pravice. Večina, 80 odstotkov Kataloncev, podpira izvedbo zavezujočega referenduma o neodvisnosti Katalonije. Iskanje načinov za njegovo izvedbo je naloga moje in prejšnjih katalonskih vlad ... Nezaupljivi smo do španskih predlogov o reformi španske ustave in njenih obljub o tem, da bo Katalonija dobila večjo avtonomijo. Vedno poslušamo iste besede, iste obljube, ki pa se nikoli ne udejanjijo.

Na predavanju v Ljubljani ste dejali, da je za vas španska ustava »kletka«. S členom o »nedeljivi enotnosti« španske nacije namreč onemogoča pravico do samoodločbe. V preteklosti ste Katalonci, pa tudi prebivalci drugih španskih regij, zagovarjali reformiranje srednjeveškega ustroja španske države, torej tudi ukinitev monarhije. Zavzemali ste se za oblikovanje sodobne španske države, v kateri bi se tudi Katalonci lahko dobro počutili. Ste ta prizadevanja opustili?

Ne zanima nas zelo, kako bo Španija upravljala sama sebe in kako si bo vladala.

Zanima nas, kako bo sama sebe upravljala Katalonija … V iskanju politične rešitve je treba upoštevati tri soglasja o katalonskem vprašanju, ki jih podpira 80 odstotkov prebivalcev Katalonije. Tolikšen odstotek Kataloncev se namreč ne najde v španski monarhiji, v španskem kralju pa ne vidi svojega kralja. Večina, 80 odstotkov ljudi, meni tudi, da je represija proti demokratično izvoljenim politikom, tistim, ki so postavili volilne škatlice na volišča, da bi se prebivalci Katalonije lahko sami odločali o njihovi prihodnosti, nesprejemljiva. Osemdeset odstotkov Kataloncev podpira tudi izvedbo zavezujočega referenduma o samoodločbi. Ta odstotek seveda ni enak tistemu odstotku vprašanih, ki se na javnomnenjskih raziskavah opredeljujejo za ali proti njej, a vendar izpričuje, da se tudi tisti, ki neodvisnosti nasprotujejo, zavzemajo za demokratično pravico o samoodločbi. Ta tri soglasja so lahko izhodišče v iskanju politične rešitve za vprašanje Katalonije.

Če se prebivalci in prebivalke Katalonije na zavezujočem referendumu izrečejo proti neodvisnosti, bodo še isti večer prejeli mojo odstopno izjavo.

Septembra ste v nagovoru narodu, naslovljenem Naš trenutek, dejali, da sta zgodovina in kulturna identiteta dva izmed stebrov v katalonskem boju za neodvisnost. Toda največ besed ste namenili vlogi republikanskih vrednot v vzpostavitvi katalonske identitete. Kako pomemben je ta vidik v boju Kataloncev za samostojnost?

Mislim, da je ključen, kajti konec koncev ne gre za neodvisnost, temveč udejanjanje načel demokracije, pravičnosti, strpnosti in solidarnosti v družbi. Te vrednote opredeljujejo Katalonce. Po našem mnenju so to tudi ključne evropske vrednote. Z njimi hočemo izbojevati svojo samostojnost, torej po mirni poti, brez nasilja, skupaj, kot nacija. Zato vedno poudarjam: če se prebivalci in prebivalke Katalonije na zavezujočem, v mednarodnem prostoru potrjenem referendumu izrečejo proti neodvisnosti, bodo še isti večer prejeli mojo odstopno izjavo. Najprej smo demokratični politiki, šele nato independisti. Zato si moramo za samostojnost prizadevati v skladu s političnimi vrednotami, ki opredeljujejo Katalonce.

Utrjevanje takšne vizije družbe, utemeljene na demokraciji in socialnih, političnih ter državljanskih pravicah, je pomembno za vso Evropo. Tudi vi ste v omenjenem govoru izpostavili države na mejah EU in znotraj nje, ki se ne držijo demokratičnih načel. Nekako se zdi, da ste boj Kataloncev za neodvisnost povezali z bojem tistih, ki se postavljajo po robu politiki populizma in nacionalnega refleksa z zagovarjanjem polnokrvnega demokratičnega življenja v Evropi, kajti del vaše samobitnosti je državljanska, ne le kulturna identiteta. Drži?

Seveda smo tudi mi ponosni na svoj jezik, kulturo in umetnost. Vemo tudi, da bomo lahko šele z neodvisno državo dosežke naših ustvarjalcev na kulturnem in drugih področjih doma in na tujem podpirali z dostojanstvom, kakršnega si naša kultura in jezik zaslužita. Enako veljavo imajo za Katalonce tudi državljanske, socialne in človekove pravice ... Zakaj pravzaprav hočemo samostojnost? Konec koncev tudi zato, ker hočemo vzpostaviti boljši zdravstveni sistem, omogočiti mladim kakovostno izobraževanje in zagotoviti pokojnine za naše starejše. Hočemo pisati svoje zakone in sami upravljati svoje naravne vire in tiste, ki jih ustvarijo naši ljudje. V svetu hočemo, tako kot Slovenci, Švedi in pripadniki drugih narodov, nastopati z lastnim glasom ter biti prepoznavni z našimi pevci, umetniki, filozofi, znanstveniki ali zdravniki. Mislim, da nismo nič boljši ali slabši od drugih. Hočemo biti del človeške družbe in prispevati k boljšemu življenju ljudi.

Ali vaše prizadevanje za udejanjanje neodvisnosti Katalonije po demokratični poti vključuje tudi eksperimentiranje z novimi oblikami demokratičnega odločanja, kakršne zagovarja novolevičarski Podemos in ob svojem delu prakticira barcelonska županja Ada Colau, sicer tudi ustanovna članica Varufakisovega evropskega gibanja za demokracijo (DIEM)?

V nekaterih točkah se strinjamo z Ado Colau, Podemosom in špansko levico, v nekaterih pa smo nad njimi precej razočarani. Slišimo denimo, da podpirajo referendumsko odločanje Kataloncev o neodvisnosti, nič pa ne storijo, da bi pomagali na poti do njegove izvedbe. Tako ravna Podemos, ki našo pravico o samoodločbi načelno podpira, nikoli pa ne predlaga, kako bi jo lahko udejanjili. A problem je ravno v tem, da ne vemo, kako v danih okoliščinah uveljaviti to pravico. Kako naj ljudem omogočimo, da bi se referendumsko opredelili z jasnim da ali ne? Moralo bi biti preprosto. Prepričan pa sem, da v 21. stoletju, v obdobju globalizacije, ko smo vsi povezani v spletu in z mediji, ljudem ni mogoče vzeti pravice do njihove svobode.

Katalonija je po doseženem BDP-ju na prebivalca med najbogatejšimi španskimi regijami. Je tudi dežela priseljevanja. 70 odstotkov Kataloncev je bilo rojenih zunaj Katalonije ali pa so potomci ljudi, ki so v zadnjem stoletju prišli v deželo od drugod. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ob zadnjem valu množičnega priseljevanja v Katalonijo, je v deželo prišlo milijon in pol ljudi, v glavnem iz severne Afrike, Južne Amerike, Azije in vzhodne Evrope. Gospodarski uspeh vaše regije demantira strahove tistih, ki svarijo pred valovi beguncev, ki zdaj iščejo v Evropi svoj novi dom. Očitno je katalonski način multikulturnega sobivanja uspešen.

Ponosni smo na multikulturnost Katalonije. Tudi na to, da smo povezani z begunci, saj zelo dobro vemo, kako težko se vsak človek spoprime z usodo izgnanca. Če le imamo možnost, ponudimo dom ljudem, ki se znajdejo v stiski in potrebujejo pomoč. Za njih bodo katalonska pristanišča vedno odprta. Ponosni pa smo tudi na prišleke iz drugih španskih regij, ki so si zagotovili prihodnost v Kataloniji.

Ne le Katalonija, temveč celotna Španija je še nedavno veljala za deželo, kjer ni veliko prostora za skrajno desne stranke, ki tudi z netenjem sovraštva do priseljencev pridobivajo podporo med volivci. Uspeh skrajno desne stranke VOX, za katero je na regionalnih volitvah v Andaluziji glasovalo 10 odstotkov prebivalstva, kaže, da tudi Španija ni imuna proti tem nevarnim pojavom. Kako nevarne so te stranke za politično življenje v Španiji? Se z njihovim prodorom lahko poslabšajo možnosti v prizadevanjih Kataloncev za neodvisnost?

Te stranke v Španiji niso nekaj novega, saj so bile prej vključene v Ljudsko stranko. Zdaj so se začele osamosvajati in samostojno nastopati. Nedvomno zbujajo skrb. A vznik takšnih strank ni le andaluzijski ali španski pojav, ampak evropski. Vsi Evropejci, ki se zavzemamo za demokracijo in pravičnost, moramo resno obravnavati takšna fašistična gibanja v Evropi.

Independistično gibanje ni bilo ustvarjeno v nekakšnih temnih sobanah, temveč je vzniknilo »od spodaj navzgor«, med katalonskimi državljani in državljankami.

Evropska politika – EU in najmočnejše države članice – doslej ni bila naklonjena prizadevanjem Kataloncev za neodvisnost. Molčala je celo ob nasilju španske policije nad udeleženci referenduma o samostojnosti oktobra lani. Po nekaterih ocenah bodo po evropskih volitvah v maju politične skupine, sestavljene iz etabliranih političnih strank, izgubile kar nekaj poslanskih sedežev, populistične stranke pa se bodo še trdneje usidrale v novem sklicu evropskega parlamenta. Kaj to pomeni za vaša prizadevanja za neodvisnost?

Ločiti je treba med dvema ravnema, uradno in državljansko. Kar zadevo prvo, vanjo sodijo evropska skupnost in diplomacije držav članic, se zavedamo, kako deluje in kaj pomeni združba nacionalnih držav, kot je EU. Vedno bo težko zagotoviti, da bi bili Katalonci uradno sprejeti vanjo, dokler si s svojo odločnostjo ne izborimo svobode. Na drugi ravni, državljanski, lahko s širjenjem sporočil o svobodi, solidarnosti, bratstvu, o človekovih in državljanskih pravicah, ne le v EU, temveč tudi v ZDA in drugod v svetu, naredimo veliko. S pritiski evropskih državljanov, naklonjenih Kataloncem, na uradno politiko se je že premaknilo veliko v odnosu do katalonskega vprašanja. Upam, da bomo podobne podpore, kot jo uživamo Katalonci med slovenskim prebivalstvom, deležni tudi v drugih državah. Zato moramo biti blizu ljudem ter med njimi širiti jasno sporočilo o človekovih in državljanskih pravicah. Toda naš končni cilj je še vedno ustvariti razmere, ki bi omogočale, da bi Katalonci na referendumu sami odločali o svoji usodi.

V svojem govoru ste povabili vse prebivalce in prebivalke Katalonije, tudi tiste, ki morda podpirajo »unionistične« stranke, kot sta Ciudadanos ali Ljudska stranka, k sodelovanju v projektu ustvarjanja republike Katalonije. Vendar ne z njeno razglasitvijo, temveč s sledenjem republikanskim vrednotam v političnem življenju.

Seveda, kajti prepričan sem, da projekt osamosvajanja Katalonije vključuje celotno nacijo, vse prebivalce, ki živijo v deželi. Odločitvi, ki jo bomo nekoč sprejeli, bomo morali na koncu vsi slediti. Zato je pomembno povezovati ljudi, jih spodbujati k razpravam, da bi na koncu skupaj našli takšno rešitev, ki bi našim ljudem dajala upanje za boljšo prihodnost.

V govoru ste navedli delovna področja, kjer potekajo vaša prizadevanja v teh mesecih. Med njimi je ustanovitev Državljanskega, socialnega in ustavodajnega foruma. Drugo vključuje katalonske institucije z nalogo priprave svežnja naprednih in socialnih reform. Omenili pa ste tudi delovanje Sveta za katalonsko republiko, ki je pod vodstvom Carlesa Puigdemonta eno izmed vaših oken v svet. Kje ste danes in kako naprej?

Pravzaprav delujemo v štirih smereh. Prva zadeva delovanje Sveta za katalonsko republiko, ki ga v izgnanstvu vodi predsednik Puigdemont. S Svetom hočemo internacionalizirati vprašanje Kataloncev. Drugo zadeva sporočilo, ki prihaja iz zapora. Naši kolegi v zaporih zahtevajo politično sojenje, nočejo se braniti na španskih sodiščih. Obenem nameravamo zaradi vsega, kar nam je storila v minulih mesecih, tožiti špansko državo. Tretja smer zadeva naše institucije, katalonsko vlado in parlament. Četrta smer v našem delovanju zadeva skrb za delovanje združenj Kataloncev, ki so bila vedno ključna za naše gibanje. Independistično gibanje namreč ni bilo ustvarjeno v nekakšnih temnih sobanah, temveč je vzniknilo »od spodaj navzgor«, med katalonskimi državljani in državljankami. Oni so motor naših prizadevanj za neodvisnost.

Vsi španski politiki in mediji so namigovali, da je Slovenija odgovorna za nasilje, obenem pa niso zanikali, da bi Španija ravnala drugače kot Jugoslavija. Njihovo početje je zelo skrb zbujajoče.

Osemnajst katalonskih politikov, ki so lani oktobra organizirali referendum o neodvisnosti Katalonije, španska sodišča obtožujejo zlorabe javnih sredstev in uporništva. Devet izmed njih, med njimi tudi predsednik Puigdemont, je v izgnanstvu, devet jih v španskih zaporih čaka na sojenje. Zaporniki zahtevajo sojenje na Evropskem sodišču za človekove pravice, vendar španske oblasti njihovim zahtevam ne ugodijo. Zakaj ne?

Zato, ker špansko ustavno sodišče ne odgovori na njihove prizive, brez njihovega odgovora pa ne morejo svojega primera predložiti na evropsko sodišče. Tudi zato so se nekateri naši zaporniki odločili protestirati z gladovno stavko. Vztrajali bomo, da jim sodi evropsko sodišče, čeprav vemo, da sodni postopek lahko traja šest ali sedem let. A mi hočemo zanje takoj pravico, saj so nedolžni! Vse, kar so storili, je to, da so zagovarjali pravico do referenduma o samoodločbi. Izvolili smo jih, da bi tako ravnali. Čutimo se odgovorni zanje, kajti če so krivi oni, smo krivi mi vsi. Ker pa mislimo, da smo nedolžni, se bomo borili za dokazovanje tudi njihove nedolžnosti.

V Španiji je močno odmeval vaš poziv Kataloncem, naj sledijo slovenskemu zgledu na poti v neodvisnost. »Slovenci so se odločili, da gredo naprej z vsemi posledicami. Bodimo kot oni in bodimo pripravljeni na vse, da bi živeli svobodno,« ste dejali prejšnjo soboto v Bruslju. Nekateri španski in katalonski politiki so v vaših besedah zaznali poziv k oboroženemu uporu in pri tem kot svarilo navajali žrtve slovenske vojne za samostojnost. Kako si razlagate takšne odzive? In še, na kakšen način se lahko po vašem Katalonija zgleduje po »slovenski poti«? (Vprašanje smo predsedniku Quimu Torri postavili naknadno.)

Slovenijo občudujem. Vaša nacija izpričuje gospodarski in politični uspeh. V veliki meri je takšna po zaslugi svoje osamosvojitve … Vsi vedo, da je katalonsko gibanje za neodvisnost povsem nenasilno in miroljubno. Predstavniki španske vlade in unionistični politiki so s svojimi izjavami kriminalizirali Slovenijo in njene ljudi, ob tem pa v svojih besedah zatajili nasilno ravnanje jugoslovanske armade. Vsi španski politiki in mediji so namigovali, da je Slovenija odgovorna za nasilje, obenem pa niso zanikali, da bi Španija ravnala drugače kot Jugoslavija. Njihovo početje je zelo skrb zbujajoče … Španska vlada, ki jo zdaj vodi Pedro Sánchez, se tako boji španskih nacionalističnih strank, Ciudadanosa, Ljudske stranke in Voxa, da v odnosu do Katalonije ravna s trdo roko, upajoč, da si bo tako opomogla zaradi poraza socialistov v Andaluziji. Katalonsko prebivalstvo si zasluži veliko več, kot je takšno ravnanje z njim.