Kako nastane rumeni jopič – in koga potem voli

Včasih se zdi, kot da živimo v Kačurjevih sanjah. Martinu Kačurju, Cankarjevemu velikemu liberalcu, so se namreč izpolnile sanje, saj je Slovenija postala natanko takšna, kot si jo je želel. Kot vidimo, je samostojna, neodvisna in socialna, stopila je »med druge narode«, ni več »zadnja v vrstah«, ne pobira več le »ostankov«, ima svojo kulturo, na oblasti je liberalna sredina, država in verske skupnosti so ločene, svoboda, enakost, demokracija, vladavina prava in človekove pravice so temelji.

Človek ima v sanjah pogosto občutek, da je sam na svetu. Slovenija je zdaj v takšnih sanjah, le da so realnost – Slovenija je liberalni otok, obdan z neliberalnimi družbami. Miru je konec.

Poglejte južno od Slovenije – Hrvaški vlada desnica. Poglejte vzhodno od Slovenije – Madžarski vlada Viktor Orban, samozvani »neliberalni demokrat«, ki mu ni težko pomahati z antisemitsko konspirologijo (begunce na Madžarsko skrivaj uvaža George Soros, da bi spremenil demografsko sliko!). Še malce bolj vzhodno so vojne. Poglejte severno od Slovenije – Avstriji vlada populistična, skrajno desna koalicija, v kateri dela družbo ekstremizirani, protiimigrantski, islamofobični ljudski stranki svobodnjaška stranka (FPÖ), ki so jo ustanovili simpatizerji nacizma in nekdanji esesovci. Še malce bolj severno – na Poljskem, Češkem in Slovaškem – vladajo Orbanovi feni. Nekateri hočejo prevzgojiti nacijo, drugi državo vodijo kot podjetje, spet tretji Jude in muslimane prikazujejo kot »večne tujce«, ki se ne bodo nikoli integrirali. Poglejte zahodno od Slovenije – Italiji vlada populistična, skrajno desna koalicija, v kateri je stranka (Salvinijeva Lega Nord), ki ne skriva svojih neofašističnih simpatij. In če smo že ravno zahodno od Slovenije – v Nemčiji, na Nizozemskem in Švedskem se vse bolj krepijo populistične, skrajno desne, nativistične, neonacistične stranke, prepričane, da rešujejo Zahod. Populiste – s totalitarnimi ambicijami – imate povsod: od Amerike do Brazilije, od Filipinov do Turčije, od Singapurja do Mjanmarja in Indije. Slobodan Milošević in Sadam Husein nista imela sreče – danes bi bila slavljena. Ja, bila bi Trumpova prijatelja. In ja, gostila bi Jordana Petersona.

Liberalna demokracija, ki ji je Francis Fukuyama v knjigi Konec zgodovine in zadnji človek, objavljeni po padcu berlinskega zidu in »koncu ideologij«, napovedoval neskončno, večno prihodnost (»liberalna demokracija bo končna oblika človeške vladavine«), očitno razpada. Kar je bilo še pred nekaj leti nepredstavljivo. Še bolj nepredstavljivo pa je bilo, da bi bilo lahko ob tem vsem povsem vseeno. Zdaj je namreč natanko tako: nihče nima nič proti.

Spomnite se le, kaj se je zgodilo leta 2000, ko so se v avstrijsko vlado prebili Haiderjevi svobodnjaki: številne države so proti Avstriji uvedle diplomatske sankcije, Avstrijo pa so zajele množične demonstracije. Danes ni ne diplomatskih sankcij ne demonstracij. Jean-Claude Juncker je skušal Viktorja Orbana, ki izgleda kot fotorobot politične nekorektnosti, pred katero so študente svarili profesorji kulturnih študij, izključiti iz Evropske ljudske stranke, a mu ni uspelo – še Janševi evroposlanci so bili proti. Že to, da z razpadom liberalne demokracije razpada tudi tisti sveti, božanski, tako slavljeni mednarodni liberalni red, ponos novega, mirnega, varnega, stabilnega sveta (nikoli več!), ki je nastal po II. svetovni vojni (četudi je bil le sinonim za ameriško imperialno dominacijo), da se zaradi tega nihče ne žre in da so lani na Svetovnem ekonomskem forumu v Davosu za novega voditelja mednarodnega liberalnega reda »okronali« Xija Jinpinga, voditelja kitajskega kapitalizma ( ja, avtokratskega kapitalizma brez demokracije), pove vse. Fašisti in rasisti lahko spet »ponosno« paradirajo.

Liberalna demokracija je že tudi kdaj prej zašla v hudo krizo, a se je pobrala, tako da se bo tudi zdaj, pravijo, toda vprašanje je, kdaj in če sploh, kajti vse hujši strahovi pred begunci, demografskimi spremembami, avtomatizacijo, robotizacijo, statusom drugorazrednega državljana in zamujanjem za vedno novimi in novimi trendi delajo za populiste, zanje pa dela tudi to, da so avtokratski režimi – nedemokracije, antidemokracije in postdemokracije – gospodarsko vse močnejši in da gospodarsko zlahka tekmujejo z demokracijami, in to tako zlahka, da si Trump – ameriški predsednik! – iz strahu, da bi Savdska Arabija preklicala naročila ameriškega orožja, ni upal reči, da je dal savdskega novinarja umoriti savdski princ.

Razredna vojna v Franciji

Zakaj se dogaja to, kar se dogaja, zakaj se svet – in posebej Evropa – vse bolj fašizira, zakaj je Slovenija obkoljena s skrajno desnimi vladami, zakaj je v Ameriki zmagal Trump, zakaj lahko Rodrigo Duterte na Filipinih počne, kar hoče, zakaj lahko Orban Madžarsko spreminja v dolg sovražni govor in zakaj se v stabilnih evropskih državah – kot so Nemčija, Nizozemska in Švedska – krepi skrajna desnica, izredno lepo – povsem jasno in razločno, tako rekoč šolsko, laboratorijsko – pojasni dogajanje v Franciji, ki jo je streslo in šokiralo protestno gibanje »rumenih jopičev« (gilets jaunes).

Kot smo videli, so množice protestnikov v »rumenih jopičih« večkrat preplavile ulice francoskih mest (in francoskih čezmorskih teritorijev, predvsem otoka Réunion), ceste in celo avtoceste, blokirale križišča in promet, se spopadale z robocopi, z velikim užitkom razgrajale, razbijale, plenile in uničevale tuje imetje (avtomobile, luksuzne trgovine, butike, nadzorne kamere, banke, davčne urade ipd.). Policija je aktivirala oklepnike in solzivec. Veliko je bilo ranjenih, še več aretiranih. A »rumeni jopiči« so se vrnili. Znova in spet.

Vsi pa so bili presenečeni – predsednik Emmanuel Macron, levica, desnica, skrajna desnica, sindikati, sociologi in mediji so le strmeli. Kaj je zdaj to? Od kod? Zakaj? Organiziral jih je internet, so rekli. Kar je tako, kot če bi rekli, da jih je organiziral resentiment – ali nemoč. Ali maščevanje. Kul: zgodili so se, kot se zgodi »ljudstvo«. Zakaj so si nataknili rumene fluorescentne jopiče? Da bi bili končno enkrat vidni. In slišani. Ergo: imajo se za »nevidne«. To so zapostavljeni, izključeni, neslišni ljudje – ljudje s socialne, ekonomske, kulturne, politične periferije. Trump – a ne le on – bi rekel, da gre za »pozabljene ljudi«. Sami so rekli, da so »apolitični« in da prvič protestirajo.

Kaj jih je sprožilo? Previsoke cene goriva. Cene goriva so se letos v Franciji občutno zvišale (dizel za 23 odstotkov, navadni bencin za 14 odstotkov), napovedali pa so nove podražitve. Ali lahko previsoke cene bencina ljudi poženejo na ulice – in v tak bes? Absolutno. »Rumeni jopiči« so ljudje iz nižjih slojev, slabo plačani delavci in srednji razred, ljudje na minimalcih in pragu revščine, prekarci, upokojenci, ruralci in brezposelni, ljudje s socialne periferije – podražitev bencina jim podraži gibanje, ali bolje rečeno: podražitev bencina jih dela socialno manj mobilne, manj svobodne. Še manj, kot so bili že prej. Da bi preživeli, da bi imeli in ohranili službe, da bi bili »konkurenčni« in socialno gibljivi, da bi se torej prebili iz meseca v mesec (ne, od plač ne morejo več živeti!), se morajo namreč voziti – številni zelo daleč, ponižujoče daleč. Podražitev bencina jih še dodatno poniža. Kar pomeni, da ne morejo »normalno« živeti, še manj dostojno – in to nenehno poudarjajo. Imeti hočejo dostojno življenje. Zato so vstali. Razredni boj, ki naj bi se s padcem berlinskega zidu za vedno končal, se je brutalno in odločno vrnil – na odprto sceno.

In tu je problem: kaj je njihovemu življenju vzelo dostojnost? Kaj je njihovemu življenju vzelo življenje? Kaj jih je v resnici sprožilo? Kaj jih je dejansko pognalo v bes in revolt? Prisluhnite jim – davčni sistem ni pravičen, poudarjajo. In to je refren. Davčni sistem ni pravičen! In podražitev bencina je del tega nepravičnega davčnega sistema. Prav res: podražitev bencina je dodatna obdavčitev (»ogljični davek«), ki je višji, sploh pa najvišji sloji – elite – ne čutijo. Niti malo. A natanko takšna je logika neoliberalnega – nepravičnega – davčnega sistema: bogati, najvišji sloji, elite so obdavčeni tako, da tega sploh ne čutijo. Še več: natanko takšna – neoliberalna, nepravična, regresivna – je bila Macronova logika »reformiranja« Francije: Macron, samozvani »patriot«, ki je pred volitvami nastopal kot anti-Orban in anti-Trump, je namreč takoj po prevzemu oblasti davčno razbremenil bogate ter korporacije in podjetja, z multinacionalkami vred, kmalu zatem pa je uvedel še enotno davčno stopnjo, ki je kapital dodatno razbremenila. Bogati davkov ne čutijo več, nižji sloji pač – vse bolj. O vseh tistih novih, dobro plačanih delovnih mestih in vsej tisti blaginji, ki naj bi jih ustvarile davčne razbremenitve elit, korporacij in kapitala, ni ne duha ne sluha. Da je Macron, nekdanji bančnik, podražitev goriva razglašal za »podnebni davek«, s katerim naj bi financirali francoski prehod na čisto, brezogljično energijo, pa itak kaže, da je neoliberalni blef res brez meja – poskus tipične neoliberalne razlastitve nižjih slojev so prikazali kot skrb za podnebje in čisto okolje!

»Rumeni jopiči« se imajo za žrtve. In to povsem upravičeno, saj so nedvomno in nedvoumno prav to: žrtve neoliberalnih politik, žrtve neoliberalnih ukrepov. Z neoliberalnimi »reformami« jih že leta stiskajo, davijo, dušijo, pustošijo in siromašijo – zdaj pa jih je »reformiral« še Macron. Skrčil jim je socialne storitve, spremenil je delovno zakonodajo (da bi bilo delo »fleksibilnejše« in da bi bilo delavce lažje odpustiti), omejil je moč sindikatov, zaostril pogoje za visokošolski študij, zaprl je bolnišnice, šole, pošte, železniške linije in tako dalje. In če ni šlo drugače, je neoliberalne »reforme« vsilil na silo – s pomočjo represije, ki je utišala in nevtralizirala protest in revolt. Nižji sloji so se tako znašli v povsem degradiranem socialnem okolju.

Premoženje bogatih – najvišjih slojev, elit – se je v zadnjih dvajsetih letih drastično povečalo (desetkratno!), kupna moč nižjih slojev pa se je drastično zmanjšala. Macron ni bil diametralno nasprotje Viktorja Orbana in Donalda Trumpa, temveč diametralno nasprotje Robina Hooda, pravi Aurélie Dianara (Jacobin): kradel je revnim in dajal bogatim!

Politiki, mediji in komentatorji so se zgražali nad nasiljem »rumenih jopičev«, a ironično – nihče se ni zgražal nad nasiljem neoliberalnih politik. Neoliberalne oblasti, z Macronom vred, so se znesle nad »rumenimi jopiči«: svojega tipično (neo)liberalnega prezira do nižjih slojev – do »neumne«, »zabite«, »nerazgledane« socialne periferije – niso mogle skrivati. Revolt proti neoliberalizmu je treba zatreti! »Rumeni jopiči« so morali klečati, smo videli. Tudi spletni komentariat jih je le psoval in poniževal: »divjaki«, »barbari«, »francosko dno«, »idioti«, »prašiči«, »bebci«, »jokli«. Vsi so videli ogenj, ki so ga prižgali »rumeni jopiči«, nihče pa ni hotel videti neoliberalnih politik, ki so prižgale ta ogenj.

Premoženje bogatih – najvišjih slojev, elit – se je v zadnjih dvajsetih letih drastično povečalo (desetkratno!), kupna moč nižjih slojev pa se je drastično zmanjšala.

Zadnja leta na veliko govorijo o tem, kako zelo se je v zadnjih letih in desetletjih poglobila ekonomska neenakost – Thomas Piketty je o tem napisal celo globalni bestseller Kapital v 21. stoletju. No, »rumeni jopiči« so natanko razred, ki ga je ustvarila in razbesnela ekonomska neenakost. Razred, ki so ga ustvarile neoliberalne politike. Razred, ki ga je ustvarila socialna neobčutljivost elit. Razred, ki ga je, kot bi rekel Édouard Louis (Les Inrockuptibles), radikaliziralo spoznanje, da za njegovo trpljenje niso krivi priseljenci, begunci in geji, temveč »razredni sistem, Emmanuel Macron in premier Édouard Philippe«. Razred, ki ga je formirala neoliberalna aroganca. Razred, ki so ga leta in desetletja neoliberalnih »reform« pripravila na revolt – in politični prevzem.

Ideologija razlaščevanja

Vprašanje je bilo le: kdo ga bo prevzel? Stebri opozicije – levičar Jean-Luc Mélenchon (France Insoumise), nacionalistka Marine Le Pen (Rassemblement National), suverenist Nicolas Dupont-Aignon (Debout la France), tudi sindikalisti – so »rumene jopiče« resda zlagoma, šele po globokem zajetju sape, podprli, toda prav tu reči postanejo res intrigantne in usodne: kdo bo odpeljal »rumene jopiče«? Pred leti bi »rumene jopiče« in podobne deklasirane množice odpeljala socialdemokracija, ki bi jih zaščitila pred socialno smrtjo, toda danes je vse drugače – socialdemokracija je namreč že davno skrenila na »tretjo pot«, nižje, delavske sloje pa prepustila neoliberalnim politikam, ki so jih preformirale v »nevidno«, »pozabljeno« množico, zrelo za populistični prevzem. Steve Bannon ni daleč stran.

Predstavljajte si, da Macron zdajle pade in v Franciji priredijo predčasne volitve – koga bi »rumeni jopiči« volili? Mélenchona ali Marine Le Pen? Levico ali populiste? Socialiste ali francoskega Trumpa, francoskega Orbana? Čigavi bodo »rumeni jopiči«? Koga bodo volili? Mar nismo med njimi slišali tudi nativističnih, rasističnih, homofobičnih in antifeminističnih glasov? A po drugi strani – je bil proletariat, ko je še volil levico (socialdemokracijo, socialiste ipd.), res »čist«? Je bil brez homofobov, ksenofobov, antifeministov, nacionalistov, rasistov?

Kdo jih bo torej prevzel?

Vemo, kako je bilo drugod: v Ameriki jih je prevzel Trump, na Madžarskem Orban, v Italiji Salvini, na Filipinih Duterte in tako dalje. In vse te »pozabljene« množice, ki so jih prevzeli, so ustvarila leta in desetletja neoliberalnih politik, ki jim levičarske, socialistične, socialdemokratske stranke niso nasprotovale, ampak so jih celo same – ko so bile pač na oblasti – promovirale in uveljavljale. Ekonomske enakosti, socialne pravičnosti, sindikatov in prerazporejanja družbenega bogastva niso več omenjale. Rekli so jim, da vse te reči le zavirajo razvoj in blaginjo. Zato so – v skrbi za »narodov blagor« – posvojile neoliberalno glorificiranje svobode, ki je, kot vemo, le sinonim za svobodo trga, in oznanile: čas je, da gremo naprej! Čas je, da se moderniziramo! Čas je, da gremo s časom! Če hočeš s časom, pa moraš paziti, da ne užališ trga – ali elit. Ista reč. Zato so pazile, da elit ne bi žalile z davki in regulacijami. Zato so izvajale privatizacije, šibile socialno državo in ignorirale sindikate. Zato so družbeno bogastvo prerazporedile – navzgor. Zmagovalec je dobil vse. In vse je dobil tako, da je razlastil večino. Neoliberalizem je ideologija razlaščevanja. Zgodovinar Niall Ferguson v knjigi Trg in stolp, ki je nedavno izšla tudi pri nas, opozarja na nenavadno lahkoto, s katero so nacisti v tridesetih letih prejšnjega stoletja razlaščevali Jude. Nacizem je bil – ob vsem – tudi ideologija razlaščevanja Judov. Neoliberalizem je ideologija razlaščevanja 99 odstotkov.

Ker so torej stranke, ki so bile levo od centra (in ki so ljudstvo nenehno nadlegovale s svojo »ljubeznijo« in »odprtostjo« ter za Kačurjem ponavljale: »Velik je poklic človeka, ki ve, da ne živi zase, temveč za druge«), politično oblast prepustile neoliberalnim elitam, se je bogastvo koncentriralo v rokah elit, ki so postale vladajoči razred – jasno, njihova ideologija, neoliberalizem, je postala vladajoča ideologija, ta pa je ustvarjala vse hujše ekonomske neenakosti, ksenofobijo, ekstremizem in antidemokracijo. Tako je bilo v Ameriki (od Clintona do Obame), na Madžarskem (tik pred Orbanom), na Filipinih (tik pred Dutertejem).

Vsi ti primeri povsem jasno kažejo, da neoliberalne politike ustvarjajo deklasirane, obupane, jezne množice, ki jih potem – kot za stavo – prevzemajo skrajno desni, ksenofobični, etnonacionalistični, celo fašistoidni populisti. Ali bolje rečeno: neoliberalne reforme ustvarjajo volivce populističnih, skrajno desnih, totalitarnih, fašistoidnih strank. Neoliberalci delajo za populiste. In obratno, se razume. Z eno besedo: neoliberalci in populisti delajo skupaj.

Ali kot pravi Aurélie Dianara: »Identitetni in ksenofobični populizem, ki cveti po Evropi, ni alternativa neoliberalnim politikam, temveč njihovo razširjenje.« Stebri skrajno desne Alternative za Nemčijo in avstrijske skrajne desnice so zelo trdno povezani z združenjem Mont Pèlerin, ki velja za inkubator, štab in centralni komite neoliberalizma. Populistične, skrajno desne vlade le izpolnjujejo želje agresivnih neoliberalnih elit: ko italijanska skrajno desna vlada uvaja enotno davčno stopnjo, s tem le kaže, da sta identitetni, ksenofobični, rasistični populizem in neoliberalizem eno, da sta torej zlita in srečno poročena. »Njun skupni cilj je, da kapitalu omogočata kroženje in da ljudem blokirata pot. Evropa, kot si jo želita Salvini in Orban, je identitetno razširjenje neoliberalne Evrope, ne pa njeno nasprotje.«

Fašistoidni populizem je le perverzija neoliberalizma. Trik je torej na dlani: neoliberalne politike ustvarijo kaos, kar na oblast pripelje populiste, ki potem poskrbijo, da neoliberalne politike ostanejo brez alternative. Ob tem v imenu neke nove morale in »ljudstva« omejijo demokracijo, svoboščine, civilno družbo, delovanje nevladnih organizacij in medije: če hočemo napredovati, uveljaviti ljudsko voljo in izkoreniniti korupcijo (»izsušiti močvirje«, bi rekel Trump), moramo biti odločni in disciplinirani, po potrebi trdi in represivni! Pravico do besede ima po novem le izvoljena – enopartijska – večina. Tako demokracijo vidi Trump – in tako jo vidi Orban. Neoliberalizem slej ko prej postane škorenj.

Macron ni bil diametralno nasprotje Viktorja Orbana in Donalda Trumpa, temveč diametralno nasprotje Robina Hooda, pravi Aurélie Dianara: kradel je revnim in dajal bogatim!

Lažje tudi razumete, zakaj se neoliberalci ne bojijo finančnih in gospodarskih kriz, ki jih bolj ko ne povzročajo sami – ker se prekleto dobro zavedajo, da se ljudje po krizi itak vedno oklenejo prav desnice, ki obljublja zakon, red in stabilnost. Manuel Funke, Moritz Schularick in Christoph Trebesch so pred nekaj leti objavili študijo (Going to Extremes: Politics after Financial Crises, 1870-2014), ki je pokazala, da desne stranke po finančnih krizah dobijo 30 odstotkov glasov več kot prej. Po petih letih se vrnejo volilni vzorci, ki so veljali pred krizo, in skrajna desnica izgubi moč. Toda zdaj je drugače – predkrizni volilni vzorci se nočejo in nočejo vrniti. V vseh teh populistih ni nič karizmatičnega ali hipnotičnega, ravno nasprotno, izgledajo kot slabi, prenapihnjeni, groteskni gledališki igralci – le neoliberalne politike, tovarne nenehnih šokov in kriz, delajo za njih. Non-stop. Iz dneva v dan ustvarjajo nove in nove šoke. Razlog več, da populisti ne potrebujejo političnega programa. Tudi Hitler ga ni potreboval. Še malo, pa mu bomo lahko očitali le še to, da je holokavst izvršil brez dovoljenja.

Ladja norcev

Slovenija je otok. Verjetno zato, ker neoliberalne »reforme« pri nas niso bile tako brutalne in ekstremne kot drugod, ker nismo vsega kar takoj prodali, ker nismo nasedli ravno čisto vsaki »zavezi«, ker smo trojki dali le nekaj kosov mesa. Toda nenehno imamo občutek, da Slovenija hodi po robu – da je torej tik pred sprejemom neoliberalnega evangelija. Kaj se zgodi, ko se to zgodi, vemo.

Neoliberalna demagogija je pač nihilistična: ustvari hudo ekonomsko neenakost, družbene napetosti, rasizem, etnonacionalizem, neofašizem, hkrati pa poskrbi, da sile, ki bi lahko zrušile status quo, pristanejo v »varnem« objemu populistične desnice, ki jim potem – tako kot zdaj – dopoveduje, da je demokracija problem, da je kriva za njihovo revščino, za njihovo izključenost, za njihovo nevidnost, za njihovo eksistencialno negotovost, za njihovo identitetno paniko. Demokracija je kriva, da izgubljate identiteto! Demokracija je kriva, da smo zašli! Demokracija je kriva, da vam gre slabo! Demokracija je kriva, da vas hočejo zamenjati z begunci, priseljenci, tujci!

Demokracija je res problem, saj omogoča izvolitev tistih, ki jo hočejo odpraviti.

Evropa je na začetku 17. stoletja svoje tedanje ekstremne nestrpneže – »romarje«, angleške puritance, popolne fundamentaliste, prepričane, da se je inkvizicija prehitro končala, kot je opozoril Abel Cohen (CounterPunch) – naložila na ladjo Mayflower in jih poslala v Ameriko, kjer so lahko mirno obešali »čarovnice«, terorizirali »drugačne«, zasužnjevali črnce in klali staroselce.

Zdaj so ostali v Evropi.