Duhovniki politiki

Lokalne volitve so odprle vprašanje vloge duhovnikov v predvolilni politični agitaciji. Tokrat se je zgodilo na Dolenjskem, v Šentrupertu, kjer naj bi župnik Jakob Trček med jutranjo in drugo nedeljsko mašo 25. novembra »pozival vernike k odločitvi volivcev na volitvah za določenega kandidata«. Tako piše v protestnem pismu 15 občanov, ki pravijo, da je »nedopustno in etično sporno, da se gospod župnik Jakob Trček politično opredeljuje«. V tamkajšnjem drugem krogu lokalnih volitev sta se soočila dolgoletni župan in neodvisni kandidat Rupert Gole in protikandidat stranke SDS Andrej Marin Kostelec. Župnik Trček se brani, da »nikogar ni poimensko imenoval«, saj se je le »zavzel za spremembe«.

Poleg tega naj bi bil župnik tudi član neimenovane stranke. Na to je v oddaji Tarča namignil tudi dotedanji župan Rupert Gole: »Nenavadno je tudi, da je župnik član stranke, saj bi moral biti župnik vseh občanov.« Trček v oddaji članstva ni niti zanikal niti potrdil. O tem smo ga povprašali tudi sami, a na vprašanje ni želel odgovoriti. Dodal je, da »se na volitvah pač moramo opredeliti strankarsko in to je tudi moja pravica«.

Kako je urejeno to področje – so lahko duhovniki člani strank? Iz Slovenske škofovske konference so nam sporočili, da »članstvo v strankah za duhovnike ni prepovedano«, da pa morajo pridobiti predhodno dovoljenje škofa. Od duhovnikov pričakujejo, »da v javnosti izrekajo podporo tistim kandidatom, ki zagovarjajo načela družbenega nauka cerkve«.

Takšno in drugačno formalno politično udejstvovanje duhovščine Sloveniji ni tuje. Za primer si lahko vzamemo Antona Korošca, politika in duhovnika, ki je več let vodil Slovensko ljudsko stranko, med letoma 1924 in 1927 pa bil tudi minister za notranje zadeve.

A to je bilo skoraj 100 let nazaj. Po drugi svetovni vojni je prišlo do večjih sprememb tudi v katoliški cerkvi, ki jih je zarisal predvsem drugi vatikanski koncil. Dokument plenarnega zbora cerkve na Slovenskem denimo navaja, »da je koncil jasno razmejil pristojnosti cerkve in države ter s tem tudi vlogo duhovnika, ki ga ne vidi kot političnega aktivista. Sodelovanje pri izvajanju političnega življenja je duhovnikom prej ovira kot pomoč pri opravljanju versko-moralnega poslanstva cerkve.«

Tudi na uradu za verske skupnosti so opazili problematiziranje politične vloge duhovnikov. Pravijo, da gre pri tem za »nepravilno razumevanje ustavnega načela ločitve države in verskih skupnosti, ki ga večinska javnost napačno razume kot samostojno ustavno načelo«. Urad v pojasnilih navaja odločbo ustavnega sodišča, po kateri je »človekova pravica do svobode vesti temelj urejanja položaja verskih skupnosti in da ima v tem smislu prednost pred ustavnimi načeli, ki opredeljujejo položaj verskih skupnosti v razmerju do države«. Zaključijo, da vse tisto, kar sodi v okvir izvrševanja pravice do svobode verskega prepričanja iz 41. člena ustave, ne more biti v neskladju z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti. Načelo ločitve države in cerkve se torej ne nanaša na izražanje stališč podpore duhovnikov posameznim političnim strankam.

Šentruperški župnik ni edini, ki se je politično opredelil v predvolilnem boju. Podobno je storil tudi župnik v Šmarjeških Toplicah Jože Nemanič. Ta pravi, da je med mašo govoril o »nepoštenosti dosedanje občinske politike«. Novinarki televizijskega Dnevnika je ob nadaljnjih vprašanjih o politični vsebini njegove maše dejal, »naj se pobere stran«.