Evropo je težko razstaviti ter obenem ohraniti in reformirati

Po francoskem ekonomistu Thomasu Pikettyju, ki je objavil nov manifest za rešitev Evrope, je svojo rešitev ponudil nekdanji grški finančni minister Janis Varoufakis

Če je brexit dokaz, da izstop iz EU ni sprehod po parku, ki so ga obljubljali evroskeptiki, težave, s katerimi se sooča francoski predsednik Emmanuel Macron, dokazujejo, da je slepa zvestoba Evropi enako nerealistična. Janis Varoufakis v Guardianu pojasnjuje, da razlog tiči v tem, da je Evropo težko razstaviti ter obenem ohraniti in reformirati.

V Veliki Britaniji je politični razred iz brexita naredil kaos, na kontinentalnem delu Evrope pa se elita sooča z enako velikim neuspehom pri reformi območja z evrom, zaradi česar se je razmahnila ksenofobna skrajna desnica.

Emmanuel Macron je bil zadnje upanje evropske elite. Kot kandidat za francoskega predsednika je izrecno povedal, da bo območje evra brez napredka razpadlo. Predlagal je načrt za reformo območja z evrom z evropskim skladom za jamstvo varčevalcem propadlih bank, s katerim bi prekinili povezavo med državami oziroma proračuni in bankami v težavah, finančnega ministra s skladom za financiranje panevropskih naložb in nadomestil brezposelnim ter hibriden parlament z nacionalnimi in evropskimi člani, ki bi zagotovil predlaganemu zbiranju in delitvi sredstev demokratično legitimnost.

Po prevzemu položaja je Macron doma v Franciji poskušal »ponemčiti« trg dela in z varčevalnimi ukrepi tudi državni proračun, da bi pridobil soglasje nemške kanclerke Angele Merkel za njegovo reformo območja z evrom. Ta račun se mu ni izšel, kajti, ko Berlin v prvi fazi nekaj dobi, po Varoufakisovih besedah v drugi fazi  v zameno ni sposoben ali noče sprejeti nič vsebinskega. Zaradi tega so protesti rumenih jopičev v Franciji neizogibni.

Zgodovinarji bodo Macronov poraz obravnavali kot prelomni trenutek v EU, ta prelom bo morda še večji kot brexit, kajti z njim je konec upanja Francije, da z Nemčijo lahko vzpostavi fiskalno unijo. Opuščanje te želje je že mogoče videti v zadnjem manifestu za rešitev Evrope, ki ga je s podporniki objavil ekonomist Thomas Piketty in ga je mogoče prebrati v zadnji številki Mladine.

Predlog za obdavčitev premožnih in onesnaževalcev okolja je odličen, ni pa dovolj za rešitev krize, v kateri je Evropa. Evropa potrebuje »zeleni nov dogovor« (Green New Deal) z letnim proračunom 500 milijard evrov, od tega niti evra ne bi zbrali z dodatnimi davčnimi obremenitvami.

Piketty je manifest za reševanje Evrope in druge predloge za rešitev Evrope v preteklosti že objavil, zato je zanimivo pogledati, kaj je predlagal. Leta 2014 je predlagal samostojni proračun za območje z evrom, ki bi ga polnili z enotnim davkom na podjetja, sredstva pa bi delili revnejšim državam območja z evrom v obliki naložb, raziskav in socialnih podpor. Prav tako je predlagal združevanje javnega dolga držav z evrom, da bi Nemčija, Nizozemska in druge manj zadolžene države pomagale Grčiji, Italiji in drugim najbolj zadolženim državam znižati javni dolg. Njegov tretji predlog je bil hibriden parlament iz evropskih in nacionalnih članov. Leta 2014 je Piketty torej predlagal nekaj podobnega kot je po izvolitvi za francoskega predsednika dal na mizo Macron.

V letošnjem predlogu je Thomas Piketty iz leta 2014 ohranil le hibriden parlament. Namesto skupnega proračuna in delitve javnega dolga predlaga, da bi države z evrom 800 milijard evrov zbrale s 37-odstotnim enotnim davkom na podjetja, z višjo stopnjo dohodnine za 1 odstotek najpremožnejših, novim davkom na premoženje, ki bi ga plačevali vsi, ki imajo več kot 1 milijon evrov vredno premoženje, in z davkom na izpuste toplogrednih plinov v višini 30 evrov za tono.

Ta denar bi porabili v državah, kjer bi ga zbrali, torej ne prek nacionalnih meja. Janis Varoufakis ob tem sprašuje, v čem je smisel hibridnega parlamenta, ki naj bi nadziral zbiranje in porabo tega denarja, če bo porabljen znotraj nacionalnih držav.

Varoufakis predlaga model, po katerem bi Evropska investicijska banka (EIB) izdala obveznice v omenjeni vrednosti, Evropska centralna banka (ECB) pa bi jih na sekundarnih trgih (to je od kupcev teh obveznic) odkupila, kolikor bi bilo potrebno. 

Predlog za obdavčitev premožnih in onesnaževalcev okolja je odličen, ni pa dovolj za rešitev krize, v kateri je Evropa. Evropa potrebuje »zeleni nov dogovor« (Green New Deal) z letnim proračunom 500 milijard evrov, od tega niti evra ne bi zbrali z dodatnimi davčnimi obremenitvami.

Janis Varoufakis predlaga model, po katerem bi Evropska investicijska banka (EIB) izdala obveznice v omenjeni vrednosti, Evropska centralna banka (ECB) pa bi jih na sekundarnih trgih (to je od kupcev teh obveznic) odkupila, kolikor bi bilo potrebno. Varoufakis na podlagi velikega povpraševanja po varnih naložbah trdi, da bi se te obveznice prodajale kot vroče žemljice.

Šele po ozelenitvi Evrope bi po njegovih besedah bil čas za obdavčitev izpustov ogljikovega dioksida, bogatih, tehnoloških podjetij in tudi za vzpostavitev evropskega demokratičnega nadzora.