Polona Lovšin, ilustratorka nežnih podob …

V njeni družini iz Trzina pri Ljubljani se z umetnostjo ni ukvarjal nihče, a že pri treh letih je govorila, da bo slikarka. Pri dveh bratih je bila v družini tista, ki je vedno mirila prepire. Kljub trudu je niso sprejeli na Srednjo oblikovno šolo in po nasvetu staršev se je vpisala na Ekonomsko šolo, a kljubovalno si je mislila: »Boste že še videli.« Pri šestnajstih letih je v Kamniku prišla v družbo pesnikov, spoznala Uroša Potočnika, danes igralca, in se iz pridne deklice prelevila v darkerko, s Potočnikom je prvič vstopila v ŠKUC in K4, poslušala je Nicka Cava, pri tem pa ves čas ustvarjala in risala.

Študij je nadaljevala na oddelku za likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti, in ko ji je Herman Gvardjančič dejal, naj poskusi na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, so jo tja sprejeli v prvem poskusu. Pod mentorstvom slikarja Janeza Bernika ji je šlo dobro, pri Gustavu Gnamušu pa se je malo izgubila. Bila je predstavnica akademije v študentskem parlamentu in pomagala pri pridobivanju sredstev, s katerimi so študentje potovali v London, kasneje se je pridružila tudi letniku Metke Kraševec na poti v New York. Podaljšala je izlet v Chicago in tam ostala še kakšen teden. Akademija je hitro švignila mimo in vmes sta že v četrtem letniku posegla nova ljubezen in takojšnje materinstvo, ki se mu nikakor ni želela odpovedati. Nastala je družina. Na akademiji so njeno nosečnost dobro sprejeli, le Metka Krašovec ji je rekla: »Z vami je pa konec.« Polona je spet kot bikec Ferdinand pomislila: »Boste že videli!«

Takoj po rojstvu hčere je zašla v svet ilustracije, saj ji zanjo ni bilo treba odhajati v atelje in je lahko ilustrirala doma. Šla je k izviru, k Pavletu Učakarju na Mladinsko knjigo, in sprejel jo je k delu. Najprej je – ker se ilustracije loteva na slikarski način – ilustrirala leposlovje, nato pa tudi Ciciban, Cicido in drugo. Nastajati so začele značilne, ljubke in mehke podobe s prepoznavno slikarsko noto.

Za ilustracije slikanice Bobek in barčica so jo leta 2006 predlagali za nagrado izvirna slovenska slikanica, dve leti kasneje je to nagrado dobila za ilustracije slikanice za dislektike Medo reši vsako zmedo. Leta 2005 je ugotovila, da lahko z ilustracijo preživlja družino. Takrat so bili honorarji še solidni, mirno je ustvarjala in na svet je prišla druga hči.

Drugače od večine ilustratorjev ustvarja stoje in morda so njene ilustracije zato nekoliko večje. In nikdar ne ustvari skice; kar riše, barva, briše in se ne boji popravkov. Pri ilustraciji je prava packa, pove. Učakar ji je dal tudi koristen nasvet: »Sprosti se.« Tega se drži še danes. Zagnana je leta 2003 svoje ilustracije poslala na knjižni sejem v Bologno. Tja je sicer niso sprejeli, a jo je takratni direktor Giuseppe Fini umestil na razstavo poučne ilustracije, kjer je razstavljalo 50 ilustratorjev z vsega sveta.

Leta 2008 so se honorarji strahovito znižali, vsaj v oddelku za učbeniško gradivo. Našla si je agenta v mednarodnem prostoru, kjer neposreden stik med založbo in ilustratorjem ni več vsakdanja praksa. Njena prva naročila so bila precej nenavadna, voščilnice in podobno, a okrog leta 2010 so začele kapljati dobre ponudbe za slikanice založb Pan Macmillan, Penguin Books in Templar Publishing. Zanimivo je, da so ji najbolje plačevali naročniki, ki se ukvarjajo z versko vsebino, kot so Tyndale house, Zonderkids, Copenhagen house. A delo za trg je kljub dotoku sredstev ni zadovoljevalo, saj se ni mogla razvijati in izražati, kot je hotela.

Invalidsko se je leta 2009 upokojila zaradi posledic bolezni, polovično pa dela kot samozaposlena kulturnica. Ko ji je leta 2014 razpadel zakon, je zaradi šibkega zdravja potrebovala dve leti, da se je spet postavila na noge. Potem je v ospredje postavila sebe. Marsikdo je ni razumel. Vrnila se je k domačemu trgu, kjer je ustvarjalne svobode več. Prav zdaj ilustrira pesmi Nika Grafenauerja, Pavle Učakar pa jo je izbral tudi za ilustracije h knjigi Tomaža Pengova. Zato se te dni tu in tam poda na Ljubljansko barje in fotografira – za spremembo pa se je odločila, da bo tokrat delala tudi skice.

Živi v Trzinu z dvema odraščajočima hčerama in novo pridobitvijo gospodinjstva, psičkom. Ves čas ustvarja, prostor je poln njenih ilustracij. Od letošnjega leta ima novo agentko v Švici. Čeprav so honorarji v ZDA boljši, bi rada delala za evropski trg. Sicer pa ima ta hip toliko dela, da se novih naročil skorajda boji. Izbira tako, da ima čim več svobode pri tem, kaj ustvarja. Ne več le tistih ljubkih medvedkov, levčkov in zajčkov – želi si, da bi kdaj ilustrirala kakšno grozljivko, saj jih obožuje. Na kaj mračnega čaka, na primer na Allana Edgarja Poeja. Gotovo ji bo enkrat uspelo. Boste že videli!