Vesel božič, Melania!

Donald Trump je 11. decembra poskrbel za najbizarnejšo in najpatetičnejšo epizodo svojega mandata – v Ovalno pisarno je povabil Nancy Pelosi in Chucka Schumerja, prvaka demokratske stranke, ter ju potem pred televizijskimi kamerami, v neposrednem prenosu, prepričeval: odobrite mi denar za gradnjo zidu na ameriško-mehiški meji ali pa bom ustavil financiranje delovanja vlade! In to je potem ponavljal: »Če ne bomo dobili tega, kar hočemo, bom ustavil delo vlade.« Dajte mi denar za zid ali pa bom javni sektor preprosto zaprl! To bom storil s ponosom! V imenu varnosti!

Kaj je zdaj to, so se spraševali reporterji – začudeni, zgroženi, šokirani. Nič, Trump je le zganjal trušč in hrušč, vik in krik, da bi preglasil izrek sodbe Michaelu Cohenu, ki je bil tik pred vrati. Naslednji dan so namreč Cohena – Trumpovega dolgoletnega odvetnika – zaradi davčne utaje, finančnih prevar, laganja kongresu in kršitve zakona o financiranju predvolilnih kampanj obsodili na tri leta ječe. Tudi Melania Trump je skušala preglasiti obsodbo Cohena, zato se je na TV-kanalu FoxNews pojavila plavolasa – očitno je pričakovala, da bodo ljudje namesto o obsodbi Trumpovega odvetnika govorili o njeni novi pričeski.

A Cohen si je oddahnil: zdaj, ko gre v ječo, je končno svoboden, je rekel – končno se je znebil Trumpove ječe. »Odkar sem začel delati za Trumpa, sem živel v osebni in mentalni ječi,« je rekel po izreku sodbe. Trump ga je zvlekel na »mračno pot«, na kateri je moral početi »umazane reči« – še več pa jih je moral prikriti, kot je rekel.

Cohen ni bil le Trumpov odvetnik, ampak je bil njegov osebni odvetnik, celo več kot le osebni odvetnik – consigliere! Dobro desetletje je skrbel, da so težave, afere in podobne neprijetnosti izginjale. Cohen, ljubitelj porschejev in bentleyjev, nekdanji »ambulance chaser« (ste se v restavraciji polili z vročo kavo? pokličite me! iztožil bom blazno odškodnino!!), je za Trumpa urejal reči – bil je njegov fixer, njegov svetovalec, njegov tiskovni predstavnik, njegov fen, njegov lojalist, njegov jurišnik, njegov pitbull. Če ni šlo drugače, je grozil. »Če kdo stori kaj, kar gospodu Trumpu ni všeč, naredim vse, da situacijo rešim v korist gospoda Trumpa. Če boste storili kaj takega, bom prišel k vam, vas zgrabil za vrat in ne bom vas spustil, dokler z vami ne opravim,« je rekel v nekem intervjuju.

Trumpovo avtobiografijo Art of the Deal – okej, Trumpov Mein Kampf – je prebral dvakrat, da bi pokazal pripadnost, je od Trumpa kupil več nepremičnin (še celo očeta in mamo je prepričal, da sta si v Trumpovem stolpu kupila stanovanje!), samega Trumpa pa je imenoval kar »naš patriarh«. Vedno se je zdelo, kot da ga je Trumpova organizacija »posvojila« – tako kot so Corleoneji »posvojili« odvetnika Toma Hagna (ki ga je v Botru igral Robert Duvall).

In res, v Trumpovem krogu so ga klicali »Tom«. Razlog več, da pozna notranji ustroj Trumpove organizacije, njeno delovanje, njene trike, njene umazanije, njene okostnjake. Cohen je tipični mož, ki preveč ve. V filmih, ki jih kanalizira, ne bi živel tako dolgo.

Ko je Trump napovedal predsedniško kandidaturo, ga je takoj podprl. In ko se je predvolilna kampanja razbesnela in ko so sondaže kazale, da Trump občutno in že kar usodno zaostaja za Hillary Clinton, je – viralno, to je že treba reči – oznanil, da to sploh ni res in da ima Trump prednost pred Hillary. Tega mu ni tedaj verjel nihče. Vsi pa so mu verjeli, da bi s svojim telesom prestregel kroglo, ki bi letela proti Trumpu. Natanko to je namreč tedaj rekel.

Po Trumpovi izvolitvi se ni preselil v Zahodno krilo Bele hiše, a nikoli ni bil daleč stran, vedno pripravljen, da skoči pred atentatorjevo kroglo. Videli so ga v Beli hiši, videli so ga v Trumpovem floridskem klubu Mar-a-Lago. Mediji so razkrivali, da naj bi se bil z Rusi pogajal o gradnji Trumpovega stolpa v Moskvi in da naj bi se bil ob koncu avgusta 2016 z Rusi skrivaj, zarotniško sestal v Pragi (na temo, kako poplačati ruske hekerje, ki so med ameriško predsedniško kampanjo shekali mejle Nacionalnega komiteja demokratske stranke), kar je sam odločno zanikal: ne, ni res – poglejte potni list! Ni češkega žiga!

Cohen je za Trumpa urejal reči – bil je njegov fixer, njegov svetovalec, njegov tiskovni predstavnik, njegov fen, njegov lojalist, njegov jurišnik, njegov pitbull.

Michael Cohen je izgledal kot odvetnik, ki je zmagal. Dokler ni na lepem vsega izgubil. In ko je dramatično izgubil, je začel dramatično izgubljati tudi Trump.

Mož, ki bi dal življenje za Trumpa

FBI je na začetku aprila opravil racijo v Cohenovi newyorški pisarni in njegovi sobi v hotelu Loews Regency. Zaplenil mu je vse dosjeje, datoteke, davčne papirje, poslovne listine in e-sporočila, a tudi – in to predvsem! – vse komunikacije med njim in Trumpom ter vso dokumentacijo, povezano s pornoigralko in striptizeto Stormy Daniels (alias Stephanie Gregory, alias Stephanie Clifford, alias Stormy Waters), ki je malce prej razkrila, da je leta 2006 seksala s Trumpom in da ji je Cohen oktobra 2016 – tik pred volitvami – za molk o tem seksu plačal 130 tisoč dolarjev. Pred tem naj bi ji bili Trumpovi ljudje tudi grozili, v podpis zaveze molčečnosti pa naj bi jo bili prisilili. V Trumpovem imenu, se razume.

Cohen, ki je odprl celo posebno slamnato podjetje, Essential Consultants, prek katerega je izpeljal transakcijo, je po preiskavi panično poklical Trumpa in ta je takoj sporočil, da je FBI »vlomil« v Cohenovo pisarno, da ministrstvo za pravosodje nadaljuje »lov na čarovnice« in da je to, kar se je zgodilo, »sramotno«. Še huje: preiskava Cohenove pisarne je »pravi napad na našo deželo«. Ha! Cohen je še enkrat ponovil, da bi s svojim telesom prestregel kroglo, ki bi letela proti Trumpu, Trump pa je besnel in norel. Mimogrede je opsoval še pravosodnega ministra Jeffa Sessionsa, ker se je izločil iz »ruske« preiskave, FBI, ker raje ne preiskuje »zločinske« Hillary Clinton, in ekipo posebnega preiskovalca Roberta Muellerja, »najbolj pristransko skupino ljudi na svetu«, ki vodi Russiagate, preiskavo o ruskem vpletanju v ameriške volitve. Racija sicer ni bila neposredno povezana z Muellerjevo »rusko« preiskavo, toda Trump je zagrozil, da bo Muellerja zdaj zdaj odpustil. »Bomo videli, kaj se bo zgodilo. Mnogi so rekli, da bi ga moral odpustiti.« Malo verjetno je bilo, da ga bo odpustil – če bi ga, bi namreč krivdo priznal. Ljudje bi le dahnili: res so ga izvolili Rusi!

»Ministrstvo za pravosodje je s tema racijama odprlo novo fronto v preiskovanju Donalda Trumpa in njegovih sodelavcev,« je tedaj poudaril New York Times. Ne brez razloga: ministrstvo za pravosodje je imelo tedaj odprtih že kar nekaj protitrumpovskih front – proti Paulu Manafortu, nekdanjemu vodji Trumpove predvolilne kampanje, so vložili obtožnico (zaradi davčnih in bančnih prevar, pranja denarja, neprijavljenega lobiranja za tujo državo ipd.), Michael Flynn, nekdanji Trumpov svetovalec za nacionalno varnost, je priznal krivdo ( ja, FBI-ju se je zlagal, da ni imel stikov z ruskim ambasadorjem Sergejem Kisljakom in da z njim ni govoril o odpravi ameriških sankcij, in ja, v Ameriki je skrivaj lobiral za Turčijo), Muellerju sta krivdo priznala tudi George Papadopoulos in Rick Gates, nekdanja člana Trumpovega predvolilnega štaba ( ja, lagala sta FBI-ju, delala za Ruse ipd.). In seveda, preiskovati so začeli tudi finančne, bančne posle Jareda Kushnerja, Trumpovega zeta. Kushner sicer krivde ni priznal, pa tudi z Muellerjem ni začel sodelovati, vsi drugi pa so storili natanko to – začeli so sodelovati z Muellerjem. V zameno za skrivne, zaupne informacije naj bi dobili milejše kazni. Kar je bila slaba novica za Trumpa, ki je ponavljal: »To je lov na čarovnice!«

Cohen je namočil Trumpa. Rekel je tudi, da je pripravljen v kongresu povedati vse, kar ve o Trumpu, in da pod nobenim pogojem ne bi sprejel Trumpove pomilostitve.

Trump je zanikal, da bi kdaj seksal s Stormy Daniels in da bi kaj vedel o kakem plačilu, Cohen pa je pridno trdil, da je pornoigralki plačal iz lastnega žepa, ne z denarjem za predvolilno kampanjo, tako da o kršitvi zakona o financiranju predvolilne kampanje ni govora. Njegovo plačilo ne more šteti kot nezakonita donacija Trumpovi predvolilni kampanji, navsezadnje, Trumpova predvolilna kampanja – niti Trumpova organizacija – mu tega denarja ni vrnila. Vsaj tako je trdil. A čakajte: če Trump ni seksal s pornoigralko, zakaj ji je potem Cohen plačal za molk? »Michael Cohen je moj odvetnik – to boste morali vprašati njega,« je odvrnil Trump, prepričan, da iz vsega skupaj ne bo nič. Tudi Cohen je bil prepričan, da je tako teflonski kot Trump in da mu v resnici nič ne morejo – oh, in če bi ga že ravno obtožili in obsodili, ga bo Trump itak pomilostil. In Trump je dajal vtis, da bo to tudi res storil.

Od človeka, ki je rekel, da bi za Trumpa naredil to, kar je Clint Eastwood naredil za ameriškega predsednika (Na ognjeni črti), Kevin Costner za Whitney Houston (Telesni stražar), pes za Toma Hanksa (Turner & Hooch) in apaški poglavar Winnetou za Old Shatterhanda (Winnetou III), ni pač nihče pričakoval, da bi lahko zažvižgal in zapel. Ne, nihče ni niti v najbolj norih sanjah pričakoval, da bi lahko »Tom« priznal krivdo in obenem za nameček še razkril, da je kriminalno grešil na zahtevo samega Donalda Trumpa. Spomnite se le Botra – predstavljajte si, da bi se Tom Hagen prelevil v žvižgača! Tožilci bi komaj nesli.

A zgodilo se je prav to.

Mož, ki za Trumpa ne bi dal življenja

Najprej so začeli po tistih racijah iz omare padati vse strašnejši okostnjaki. Sredi aprila so mediji – McClatchy – razkrili, da je Cohen ob koncu avgusta 2016 vendarle bil v Pragi, njegov potni list pa je brez češkega žiga zato, ker na Češko ni pripotoval z letalom, temveč z avtom (iz Nemčije). Robert Mueller ima vse potrebne dokaze, so dodali.

Mesec kasneje je BBC razkril, da so posredniki ukrajinskega predsednika Porošenka Cohenu izplačali približno pol milijona dolarjev, ker naj bi bil zrežiral srečanje Trump-Porošenko. Julija, ko Cohen tudi uradno ni bil več Trumpov odvetnik, pa je New York Times razkril, da magnetofonski posnetki, ki so jih zaplenili med racijo (Cohen je skrivaj snemal pogovore s svojimi klienti!), kažejo, da sta se Trump in Cohen pred volitvami dogovarjala, da je treba za molk o seksu s Trumpom plačati še eni ženski – Playboyevi lepotički in manekenki Karen McDougal, ki je trdila, da je imela v letih 2006–2007 daljše razmerje s Trumpom. To finančno transakcijo – 150 tisoč dolarjev – naj bi bili izpeljali na zapleten način, pretežno prek podjetja American Media Inc., ki izdaja tabloid National Enquirer. Preprosto rečeno: podjetje American Media Inc. je Karen McDougal za njeno »zgodbo« plačalo 150 tisoč dolarjev, obenem pa se je Cohenu in Trumpu zavezalo, da njena »zgodba« pred volitvami ne bo prišla v javnost.

Cohen je za potrebe te »operacije« ustanovil še slamnato podjetje Resolution Consultants. Tako kot je malo prej ustanovil podjetje Essential Consultants, da bi lažje izplačal Stormy Daniels (Trump mu je denar – obročno! skrito! zavito! zvito! – vrnil), toda kot se je izkazalo v času, ko so leteli okostnjaki, so na račun tega slamnatega podjetja potem prihajala denarna nakazila številnih velikih korporacij (Novartis, AT & T ipd.), ki so se očitno skušale prek Cohena lobistično približati Trumpu. No, da bodo podjetju Essential Consultants visoke zneske nakazale tudi firme (npr. Columbus Nova), ki zastopajo poslovne interese ruskih oligarhov (npr. Viktorja Vekselberga), je bilo neizbežno.

Tako kot je bilo neizbežno, da se bo Cohen pod težo vseh teh šokantnih razkritij zlomil. Da ga bo rešil Trump, ni več verjel. Ko je sporočil, da bo dal družini in domovini prednost pred Trumpom, je ta vedel, kam pes taco moli, zato je tvitnil: »Če hočete dobrega odvetnika, potem se ognite storitev Michaela Cohena!« Trump si je omislil novega odvetnika – republikanca Rudyja Giulianija. Tudi Cohen si je našel novega odvetnika – demokrata Lannyja Davisa.

In 21. avgusta se je naposled vdal FBI-ju in priznal krivdo. Toda priznal ni le, da je utajil davke, prevaral banko in lagal zveznim finančnim institucijam, temveč tudi, da je na zahtevo predsedniškega kandidata – Trumpa – za potrebe njegove predvolilne kampanje nezakonito priskrbel visok znesek, s katerim je skušal kandidat vplivati na izid volitev. Z eno besedo: Cohen je priznal, da je na Trumpovo zahtevo kršil volilno zakonodajo – denar, ki ga je skrivaj spravil do Stormy Daniels in Karen McDougal, je bil nezakonit prispevek Trumpovi predvolilni kampanji.

Kaj vse je Cohen razkril Robertu Muellerju, si lahko le mislimo, a gotovo se ni zadrževal.

Cohen je namočil Trumpa. Rekel je tudi, da je pripravljen v kongresu povedati vse, kar ve o Trumpu, in da pod nobenim pogojem ne bi sprejel Trumpove pomilostitve. Toda to, da je Trump kršil volilno zakonodajo, in sicer tako, da bi ga lahko kazensko preganjali (in tožilci navadno v takih primerih začnejo kazenski pregon), je le vrh ledene gore. Cohenov primer je vodilo in sprocesiralo newyorško tožilstvo, povsem neodvisno od Muellerjeve preiskave, toda Cohen je od konca avgusta do sredine oktobra z Muellerjem in njegovimi preiskovalci sedel več kot 50 ur, kar seveda pomeni, da je Robertu Muellerju, ki je doslej vložil obtožnice že proti 33 osebam (tudi proti ruskim hekerjem in operativcem ruske vojaške obveščevalne službe, četudi bolj ko ne zgolj simbolično, saj na to, da bi Rusi svoje hekerje in obveščevalce izročili Ameriki, ne more računati), že povedal vse, kar ve o Trumpu, navsezadnje, v okviru priznanja krivde je privolil tudi v neformalno sodelovanje z Muellerjem. In kot rečeno: Cohen ve veliko – o Trumpovih stikih z ruskimi oligarhi in Kremljem, o Trumpovih zvezah z ruskimi hekerji, o Trumpovem pranju ruskega denarja, o tem, kako so se Paul Manafort, Jared Kushner in Don Trump Jr. julija 2016 v Trumpovem stolpu skrivaj sestali z Rusi, ki so ponujali »umazanije« o Hillary, in o ruskem vpletanju v ameriške predsedniške volitve. Če malce bolje pomislite: Rusi so se v ameriške volitve vpletali ravno tedaj, ko se je Cohen z Rusi v Trumpovem imenu dogovarjal o gradnji Trumpovega stolpa! Cohen je lahko Muellerju optimalno razkazal notranjost Trumpove organizacije.

A to še ni vse: 29. novembra, ko je portal BuzzFeed razkril, da je skušal Trump podkupiti Putina (v moskovskem Trumpovem stolpu, ki bi gotovo potreboval odobritev Kremlja, naj bi mu podaril 50-milijonski penthouse!), je Cohen priznal, da je v kongresu – pred senatno komisijo in pred komisijo predstavniškega doma – lagal, ko je pod prisego izjavil, da se je z Rusi o gradnji Trumpovega stolpa v Moskvi dogovarjal in pogajal le do januarja 2016, v resnici pa se je z njimi – v Trumpovem imenu in s Trumpovo vednostjo! – dogovarjal in pogajal še vse tja do junija 2016, ko je bil Trump že sredi predvolilne kampanje in ko je tako rekoč že dobil tudi predsedniško nominacijo republikanske stranke. Kar pomeni, da je imel Trump vendarle poslovne in politične stike z Rusijo. Ne pozabite: Trump, ki se je leta 2014 hvalil, da mu je Vladimir Putin leto prej, med tekmovanjem za Miss Universe, ki je potekalo v Moskvi, poslal »lepo darilce z lepim posvetilom«, je to vztrajno in odločno zanikoval. »V Rusiji nimam nobenih poslov,« se je glasil njegov refren. Ali: »V Rusiji ne poslujem.« Ali pa: »Nič nimam z Rusijo. In kolikor vem, ne poslujem z nikomer, ki bi imel kaj z Rusijo.« Lagal je. V Rusiji je imel posle. Še več: te dni so razkrili, da je Trump leta 2015 podpisal celo pismo o nameri! Toda ko je Cohen razkril, da se je z Rusi dogovarjal za gradnjo Trumpovega stolpa, je Trump tvitnil, da je bil njegov ruski projekt »zelo zakonit in zelo kul«. Kot da je to že itak ves čas govoril. In kot da se mu je prej le malce nerodno zareklo, tako da ga niso razumeli. Kaj me zdaj lovite za besedo? »Sad!« Poleg tega pa: »Četudi bi to storil, ne bi bilo nič narobe.« To je v času afere Watergate trdil tudi predsednik Richard Nixon: vse, kar stori predsednik, je zakonito! Če predsednik krši zakon, potem to stori na zakonit način.

A po drugi strani: Trump je prav tako vztrajno in odločno zanikoval, da je kdaj seksal s Stormy Daniels in da bi kaj vedel o kakšnem plačilu za njen molk. No, 23. avgusta, dva dni po Cohenovem priznanju krivde, je Trump že rekel, da je za to »tajno« plačilo izvedel šele kasneje. »Šele kasneje sem izvedel, kaj je storil – toda plačal ni z denarjem moje predvolilne kampanje. In to je glavno.« Spet je lagal – to je že ves čas vedel. Zdaj, ko ne zanika več, da ni vedel za plačili, pa vztrajno ponavlja, da Cohenu ni naročil, naj počne nezakonite reči. »Michaelu Cohenu nisem nikoli rekel, naj krši zakon. Bil je odvetnik in moral bi poznati zakone.« Spet laže – kot kažejo oni magnetofonski posnetki, je bil prav on ta, ki je zahteval, da pred volitvami obe ženski, ki sta seksali z njim, utišajo s podkupnino. Če namreč pred volitvami zahtevaš, da se kdo utiša z denarjem, pomeni, da skušaš s tem vplivati na volitve. Da so skušali s tem vplivati na volitve, pa ni priznal le Cohen, temveč – nedavno prav tako pod prisego! – tudi podjetje American Media Inc., ki je »v sodelovanju s Trumpom, po posvetu z njim in sporazumno z njim« izplačalo in utišalo Karen McDougal.

Trump obeh žensk ni utišal iz osebnih, temveč iz političnih razlogov. Ali bolje rečeno: ni ju utišal zato, da Melania ne bi izvedela, temveč zato, da javnost ne bi izvedela. In ko to storiš pred volitvami, s tem nezakonito – in zarotniško – financiraš svojo predvolilno kampanjo. Kar je kaznivo. Ne, to ni le »preprosta zasebna transakcija«, kot pravi Trump. Cohen bo zdaj zaradi tega sedel. Tu vidite, kaj se zgodi, če Trumpu slepo verjameš.

Trumpovo življenje po Cohenovem padcu

Vsi Trumpovi možje – Michael Cohen, Michael Flynn, George Papadopoulos, Rick Gates itd. – so priznali, da so lagali, Trump, ki trdi, da Cohen vse to »priznava« le zato, da bi ga kompromitiral, pa še naprej laže. Očitno se še vedno zanaša na prodajno in promocijsko vrednost laži – in fantazij. V knjigi Art of the Deal pravi, da stvari – recimo nepremičnine – lažje prodajaš tako, da igraš na fantazije. »Ljudje hočejo verjeti, da je nekaj največje in najboljše in najspektakularnejše. Temu rečemo resnična hiperbola. To je nedolžna oblika pretiravanja in zelo učinkovit način promocije.«

A Trumpove »resnične hiperbole« in »nedolžne oblike pretiravanja« imajo hude posledice, pravita Chris Megerian in Eli Stokols (Los Angeles Times): »Trump je recimo trdil, da sta s kitajskim predsednikom sklenila ‘neverjeten trgovinski dogovor’. Kmalu zatem je moral trditev preklicati, to pa je prispevalo k silovitemu znižanju vrednosti delnic.«

Proti Trumpu poteka vse več preiskav. In da bi bila mera polna in smer prava, je Wall Street Journal te dni razkril, da zvezno tožilstvo preiskuje, kaj se je zgodilo z denarjem (s 107 milijoni), ki se je stekel v sklad za Trumpovo inavguracijo. Za Trumpovo inavguracijo so zbrali nenavadno veliko denarja (dvakrat več kot za Obamovo), veliko denarja pa je potem izginilo neznano kam. New York Times je že februarja poročal, da se je 26 milijonov preselilo na račun podjetja WIS Media Partners, ki ga je nekaj tednov prej ustanovila Stephanie Winston Wolkoff, članica inavguralnega odbora, načrtovalka inavguracije in svetovalka/prijateljica Melanie Trump. Sama Wolkoffova je za svoje »delo« pobrala 1,62 milijona!

Tožilstvo sumi, da se je v Trumpovem inavguralnem skladu toliko denarja nabralo le zato, ker so se skušali tisti, ki so vanj vplačali, približati novemu predsedniku, očitno še kako dovzetnemu za takšna koruptivna »približanja«. So pa hitro odkrili, poročata WNYC in ProPublica, da se je del tega Trumpovega inavguralnega sklada pod taktirko Ivanke Trump prelil kar na Trumpov račun – v Trumpov washingtonski hotel, ki je gostil in ekscesno zaračunal inavguralna kosila, slavnosti in žurke (150 tisoč dolarjev na dan za najem »Predsedniške plesne dvorane«). Kaj če so v inavguralni sklad vplačali tudi tuji državljani, recimo državljani Katarja, Savdske Arabije in Združenih arabskih emiratov? Tudi to preiskujejo.

Logično, Trumpi – Donald, Ivanka in Melania – so najprej rekli, da nimajo z vsem tem nobene zveze in da za to sploh niso vedeli. Še malo pa bodo rekli, da jim odvetniki niso povedali, da je korupcija nezakonita.

Vse te preiskave so za Trumpa – in za Trumpe – vse pogubnejše. Cohen je kar »bomba« – o tem ni dvoma. Toda povsem mogoče je, da bodo to »bombo« kmalu zasenčile še hujše »bombe«. Kaj vse je Cohen razkril Robertu Muellerju, si lahko le mislimo, a gotovo se ni zadrževal. Z Muellerjem so sodelovali tudi drugi Trumpovi možje, ki se prav tako niso zadrževali, navsezadnje, Michael Flynn se je z Muellerjem sestal 19-krat. Pa se bo še. Sodnik Emmet Sullivan naj bi mu prejšnji torek izrekel kazen, a je izrek kazni prestavil za 90 dni. Flynnu je – na sodišču, na odprti sceni – rekel, da je »prodal domovino«, da se mu njegovo početje »gnusi« in da bo kazen, ki jo bo izrekel, odvisna od njegovega sodelovanja z Muellerjem v naslednjih 90 dneh. Ergo: Flynn se bo moral res izkazati. Slabo za Trumpa.

Če pomislite, da so predstavniški dom na nedavnih kongresnih volitvah s precejšnjim naskokom osvojili demokrati, se zdi, da se vse skupaj šele začenja – zdaj se bodo vse te pikantne preiskave preselile še v kongres. Vsaj v predstavniški dom.

Dokler je Trump v Beli hiši, tožilstvo proti njemu ne more vložiti obtožnice. Takšen je protokol.

A ker so predstavniški dom osvojili demokrati, bi se lahko v kongres po dolgih letih vrnilo še nekaj – impičment predsednika, ustavna obtožba. Impičment morata podpreti oba kongresna domova – v predstavniškem domu zadošča navadna večina, v senatu pa je potrebna 67-odstotna večina. Demokrati bi ga lahko zdaj, ko imajo večino, sprožili.

Nima smisla, pravijo. Demokrati v 100-članskem senatu, v katerem imajo le 47 senatorjev, ne bodo zbrali 67-odstotne večine! Nehajte – kdo ve, kaj bodo rekli republikanski senatorji, ko bo na mizo enkrat prišlo Muellerjevo poročilo, od katerega je bolj ko ne odvisno, ali bodo demokrati sprožili impičment.

Trump, ki sicer pravi, da bi se njegovi volivci impičmentu »uprli« (»Človeka, ki je ustvaril največjo ekonomijo v zgodovini Amerike, ne moreš odstaviti«), bi bil četrti ameriški predsednik, ki bi ga skušali odstaviti z impičmentom. Pred njim je impičment doletel Andrewa Johnsona (1867), Richarda Nixona (1974) in Billa Clintona (1998). Johnsona in Clintona senat potem ni obsodil (impičment je podprlo premalo senatorjev), Nixon pa je po vložitvi impičmenta v predstavniškem domu raje odstopil – v zameno za takojšnjo pomilostitev. Gerald Ford, novi predsednik, ga je namreč odrešil vseh pregonov.

A zmotno je prepričanje, da impičment ni še nikoli uspel – impičment Nixona je povsem očitno uspel! Nixon je pač preštel glasove in izračunal, da bi ga senat obsodil in odstavil, zato je raje sklenil kupčijo.

Kaj če bo nazadnje to prisiljen storiti tudi Trump, mojster kupčij, avtor knjige Art of the Deal?

Dokler je Trump v Beli hiši, tožilstvo proti njemu ne more vložiti obtožnice (takšen je protokol), toda ko se mu bo mandat iztekel in ko bo postal bivši predsednik, bo tožilstvo proti njemu neizbežno vložilo serijo obtožnic, kar pomeni, pravi Darren Samuelsohn (Politico), da ga lahko pred obtožnicami reši le ponovna izvolitev.

Toda: glede na to, da ima na grbi toliko preiskav in da se mu bo mandat slej ko prej – čez dve leti ali pa čez šest let – iztekel, bo moral s tožilstvom na neki točki skleniti kupčijo.

Tu si rečete: hej, lahko da bo v zameno za imuniteto – v izogib ječi – odstopil od ponovne kandidature! Še bolje: lahko da bo v zameno za imuniteto odstopil že pred volitvami!

A obstaja tudi hujši scenarij: kaj če bo volitve leta 2020 izgubil in volilnega izida ne bo priznal?

V nedavnem skeču ameriške komične serije Saturday Night Live, sicer parodiji božične filmske klasike Življenje je čudovito (1946), ste lahko videli, kako angel popelje Donalda Trumpa (Alec Baldwin) skozi alternativni svet, v katerem ni postal predsednik – svet je lepši, vsi so srečnejši, Trumpovim sinovom gre brez Trumpa bolje kot z njim, še celo Melania se loči od njega. Še več: brez Trumpa se ima tako fajn, da izgubi celo naglas!

Trump, ki je Michaela Cohena razglasil za »podgano« ( ja, natanko tako govorijo mafijci, pravi senator Chris Coons), je ponorel in tvitnil, da je to nezakonito – in da bo serijo Saturday Night Live tožil. Je kaj bizarnejšega? In patetičnejšega?