Ljubezen

Miša, 25-letna študentka Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je na izmenjavi v Berlinu, je na Tinderju pred časom spoznala Thomasa. Nedolžno dopisovanje in flirtanje je, ko sta ugotovila, da imata kar nekaj skupnih zanimanj, preraslo v bolj poglobljene pogovore. Začela sta se celo dogovarjati, da se bosta lotila skupnega umetniškega projekta. »Zaradi projekta sva se nato tudi sestala, da bi se o zasnovi pogovorila na štiri oči. Vendar je ’sestanek’ trajal šest ur in od tega je bilo projektu namenjenih kakšnih deset minut. Res sva se nepopisno ujela. Sledilo je še nekaj srečanj, med katerimi se je občutek naklonjenosti med nama počasi krepil,« pripoveduje Miša. Postajalo je jasno, da odnosa nobeden od njiju ne želi ohraniti zgolj na prijateljski ravni, in nekako takrat je Thomas Miši povedal, da je pravzaprav poročen. Z ženo sicer nista v »običajnem« zakonu, ampak imata odprto zvezo: ona je že približno tri leta v razmerju s še enim moškim, kar pa nikakor ne vpliva na njen zakon s Thomasom ali pozornost, ki jo namenja njuni triinpolletni hčerki. Tudi Thomas ima seveda proste roke, da si išče še druge partnerice (ali partnerje), vendar do Miše ni naletel na nobenega človeka, s katerim bi se želel vezati.

Miši je odkrito povedal, da želi biti z njo, a mora biti prepričan, da ji nekonvencionalno razmerje, s kakršnim bi se morala sprijazniti, če bi se odločila poskusiti z njim, ustreza. »Rekel mi je, da če nisem stoodstotna, da se mi zdi to v redu, se v zvezo ne bova spuščala, raje ostaneva samo prijatelja,« se spominja. Po naravi je odprtega duha, zato ni videla razloga, da ne bi vsaj poskusila. Priznava sicer, da je imela na začetku nekaj pomislekov. »Predvsem zato, ker slišimo čisto preveč zgodb o tem, kako vezani moški lažejo ženskam. Zaradi tega sem mu postavila dva pogoja, prvi je bil, da žena ve za to razmerje od prvega trenutka, drugi pa, da sem obravnavana enako kot ona. Prosila sem ga, naj iz mene ne dela neumne ljubice, ki ji lahko prodaja malo morje zgodbic, prireja resnico, predvsem pa obljublja nemogoče.

Zahtevala sem popolno odkritost. Imela pa sem tudi nekaj pomislekov glede otroka, ne zato, ker otrok ne bi marala, predvsem me je skrbelo, da bi Thomasu še eno razmerje odvzelo čas in pozornost, ki bi morala biti namenjena hčerki. Na začetku sem se pravzaprav žrla zaradi veliko stvari, ker o marsičem sploh nisem imela predstave. A čez čas ugotoviš, da razmerje deluje enako kot vsa razmerja.«

S Thomasom sta tako že nekaj mesecev par – in to zelo srečen par. »Na to gledam tako: v bistvu imava čisto normalen odnos, samo malo več nas je,« se pošali Miša. »Tako imenovana pravila se čisto nič ne spremenijo. Še vedno veljajo zaupanje, iskrenost, ljubezen, skrb ... Edino, kar je drugače kot pri monogamnih odnosih, je to, da si človeka ne lastiš. Treba se je zavedati, da čustva in odnos osebe z nekom drugim ne spremenijo čustev in odnosa te osebe do tebe. Če to povem nazorneje: če te imam rada, te nimam nič manj rada, če imam rada še koga. Za večino ljudi je to povsem normalno, ko gre za prijatelje ali otroke, pri partnerjih pa se nekako zatakne. Verjetno predvsem zato, ker nam je že od otroštva vsiljena predstava nuklearne družine: ena mati, en oče, otroci. Odnos, kot ga imava s Thomasom, ne pomeni, da vsi spimo kar z vsemi povprek, niti nimamo divjih trojčkov, kar je tako rekoč vedno eno izmed prvih vprašanj ljudi, ki jih zanima, kako takšna zveza deluje. Gre samo za to, da imaš rad več ljudi in da so vsi seznanjeni s tem. Če imaš recimo vzporedno z nekim razmerjem še odnos z drugo osebo in za to ne poveš partnerju, je to varanje. Pri takšnem odnosu pa gre predvsem za zelo dobro komunikacijo.«

Kaj je naravno?

Mišinemu in Thomasovemu razmerju strokovno rečemo poliamorija in je samo ena od sodobnejših oblik ljubezenskih odnosov, v katerih se danes lahko znajdemo oziroma si jih izberemo. Ideja poliamorije ni sama po sebi nič posebno revolucionarnega – konec koncev so imeli ljudje v vseh zgodovinskih obdobjih po več partnerjev, posebej v tem pogledu izstopajo seksualna revolucija v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in hipijevske komune. »Multipla intimno-partnerska razmerja v različnih oblikah, bolj ali manj konsenzualna, so vedno obstajala, tudi v družbah, kjer je bila oziroma je uzakonjena monogamija, to je red, ki dovoljuje samo eno zakonsko partnerko oziroma enega zakonskega partnerja. Mislim, da je danes novo predvsem to, da se o tem veliko govori, da so taka razmerja vse pogosteje predmet znanstvenih razprav, da so deležna precejšne medijske pozornosti, predvsem pa, da se bolj kot kadarkoli poudarja enakost spolov v teh razmerjih, tudi v tem smislu, da spol partnerk in partnerjev ni pomemben,« pravi psihologinja dr. Metka Mencin Čeplak, docentka na Fakulteti za družbene vede. »V delu feminizma poliamorija velja za osvoboditev žensk od prisilne monogamnosti, ki je v patriarhalnih družbah nekako usoda večine žensk – v nasprotju z moškimi, ki so si praviloma lahko vedno privoščili več intimno-partnerskih razmerij hkrati brez kakšnih večjih tveganj za ekonomski, družbeni in moralni status,« še dodaja.

A morda je poliamorija (in druge »nevsakdanje« oblike razmerij, kot so prijateljstvo z ugodnostmi, partnerstvo dveh, ki živita v ločenih stanovanjih, razmerja »on-off«, v katerih se posamezniki sestajajo in spijo skupaj vsakih nekaj tednov ali mesecev, medtem pa nimajo stikov, varanje, svingerski pari ipd.) trenutno na udaru kot nekaj nevsakdanjega, eksotičnega in »skrenjenega« zaradi tega, ker je današnja družba precej bolj konservativna, kot je bila denimo družba v sedemdesetih ali osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Od seksualne revolucije leta 1968 smo pravzaprav naredili velik korak nazaj – o tem nas poučijo številni članki z naslovi, kot je »Milenijci seksajo veliko manj kakor njihovi starši« in podobno. Vsaj delni razlog se gotovo skriva v milenijski prilagodljivosti na trgu dela, ki vodi tudi v to, da ob desetih zvečer raje odpisujejo na službeno elektronsko pošto, kot da bi se ukvarjali s partnerjem, a še pomembnejše je nekaj drugega. Retradicionalizacija, h kateri družba zdaj teži, se pozna tudi v razmerjih. Desna politika vsepovsod po svetu zahteva vzpostavitev reda in tradicionalnih vrednot, na eni strani tega je varovanje nacionalnih meja, na drugi propagiranje tistega, kar je znotraj države, tako rekoč njeno jedro – idealne družine z dvema (heteroseksualnima) staršema in kupom otrok, ki bodo skrbeli za povečanje rodnosti naroda, to pa malo teže dosežemo, če smo na primer v poliamoričnem razmerju ali smo vse življenje v razmerjih »on-off«, ki ne vodijo nikamor. Zvestoba je danes celo više na lestvici vrednot, potrebnih za uspešen partnerski odnos, kot je bila včasih – raziskava Slovensko javno mnenje 2017 kaže, da se je delež posameznikov, ki jo imajo za »zelo pomembno«, v 15 letih, torej od leta 1992 do 2017, povečal kar za 7 odstotnih točk – takrat jo je za zelo pomembno označilo približno 80 odstotkov anketirancev, danes pa 87 odstotkov.

Seveda imata obe plati medalje, trdna monogamna zveza, ki sčasoma preraste v zakon, in poliamorično ali kakšno drugo svobodnejše razmerje, vsaka svoje prednosti  – prva posamezniku zagotavlja varnost in zaslombo, druga nekaj novega in razburljivega. Pri poliamoriji ali odprtih zvezah večinoma tudi ni posmeha konvencionalnim razmerjem in malomeščanskim vzorcem »starši, dva otroka, velika hiša in pes«, kar je bilo morda značilno za nekatere umetnike, ki so živeli v razmerjih, danes označenih za poliamorična (Simone de Beauvoir in Jean-Paul Sartre, Gala in Paul Éluard in pozneje Salvador Dalí, Raoul Hausmann in Hannah Höch ...), in bili ponosni na svojega svobodnega duha. Prav tako poliamorija in druge oblike sodobnih razmerij niso več nekaj, kar bi obstajalo zunaj kapitalizma, tako kot na primer komune, ampak v njih pogosto najdemo ljudi, uspešne v kapitalističnem svetu.

Ne gre več za upor proti sistemu, ampak za sebičnejše vzgibe – predvsem za to, da si vsak najde način ljubezni, ki mu ustreza, in iz tega ne dela prevelike drame. Težko pa je govoriti, kaj je tisto, kar je za nas »boljše« ali »naravnejše«. »Monogamija je za človeka energetsko ena boljših rešitev, ker je vzdrževanje več partnerjev ekonomsko, pa tudi časovno naporno. Ne bi pa rada presojala, ali je to naravno ali ni,« meni psihologinja Katarina Veselko. »Ljudje smo v osnovi v konfliktu med potrebo po varnosti, ki nam jo ponuja monogamna zakonska zveza, in vznemirjenjem ter dogodivščinami, ki nas čakajo v svetu zunaj. Smo si pa različni v tem, kaj pri nas prevladuje. Za tiste, pri katerih je bolj izražena potreba po varnosti, je monogamija popolnoma naravna in tega nikakor ne doživljajo kot družbeni pritisk. Ljudje z večjo potrebo po divjem in nenehnih dražljajih pa se bodo v monogamni zvezi ali zakonu počutili omejene, ne glede na to, da se jim morda zdi fino, da imajo doma koga, h komer se lahko vračajo.« Kako pa to vpliva na klasična razmerja? »Kar se bo verjetno spremenilo v zvezi z monogamijo, je to, da se bodo morali ljudje o tem vse več pogovarjati, ker vse te stvari postajajo manj samoumevne. Konec koncev včasih ni obstajal pogovor: ’Ej, kaj sva zdaj midva?’ Danes pa se mora vsak par na neki točki dogovoriti, kakšen je njegov status. Če samo pomislimo, da je včasih to, da se pogovarjaš z neko žensko ali ji pobereš robček s tal, pomenilo, da se moraš z njo poročiti, danes pa lahko spiš z nekom ali pa imaš z njim celo otroka, pa boš nazadnje še vedno prišel do pogovora: ’Kaj sva midva?’ Zaradi tega je čisto vse v razmerju zdaj odprto za pogajanja. In kolikor to prinaša veliko svobode, prinaša tudi veliko težav. Ljudje se bomo morali torej precej več ukvarjati s tem, da bomo v razmerju, ki si ga že izberemo, pa naj bo kakršnokoli, zadovoljni.«

Podobno meni Metka Mencin Čeplak: »Zadovoljstvo partnerk in partnerjev v intimno-partnerskih razmerjih in zvezah je bolj kot od ekskluzivnosti odvisno od tega, kaj od te zveze oziroma drug od drugega vsak od partnerjev pričakuje; kako se ta drugi na to odziva, kako vsi skupaj in vsak zase iluzije nekako uskladimo z mejami mogočega. To velja za monogamne in poliamorične zveze, pa tudi za druge oblike multiplih intimno-partnerskih razmerij in zvez. Dolžina zveze in monogamnost sami po sebi zagotovo nista dokaz, da se ljudem v taki zvezi dobro godi.«

Pri poroki je temeljno, da je obred, obredi pa so zelo pomembni za duševno blaginjo ljudi, delujejo kot neko socialno lepilo.

Zadovoljstvo pomeni, da se, ko izberemo neko obliko razmerja, zavedamo, da pač nismo izbrali nečesa drugega – in smo s tem pomirjeni. »Če izberem varnost znotraj zakonske zveze, nisem izbrala svobodnega seksa vsenaokrog. Oziroma se s partnerjem odkrito pogovorim, morda celo dogovorim za neko razmerje med tema dvema potrebama. Za to je potrebnih veliko pogajanj o mejah – kaj je še v redu zate, kaj zame in tako dalje. Če sem izbrala samskost in potovanja po svetu, pa se nimam kaj pritoževati, da sem osamljena. Psihično so današnja razmerja veliko napornejša, zanje so potrebne neke druge kompetence, zmožnosti in lastnosti, kot pa recimo to, da se zadovoljiš s tem, kar ti je dano,« še doda Katarina Veselko.

V iskanju idealnega partnerja

Zakoni in zveze so bili še ne tako davno res pogosto sklenjeni zato, ker sta si bila človeka zemljepisno blizu, ker sta se družini poznali ali ker se je zveza ekonomsko izplačala. Ti vidiki zakona so v sodobnih družbah manj pomembni, pomembno je, da partner zadovoljuje vse naše telesne in duševne potrebe. »Ker skupnost razpada, pričakujemo od enega partnerja, da je tako rekoč vse. Včasih so vse te potrebe zadovoljevali v vsej vasi – nekaj prijatelji, nekaj družina, nekaj sosedje itd., danes si želimo partnerja, ki je hkrati najboljši prijatelj, odličen oče ali mati, izvrsten spolni partner, finančno kompatibilen z nami. To je veliko teže, zato pa vpliva na spreminjanje koncepta partnerstva,« razloži Katarina Veselko. Odločitve za »idealnega« partnerja nam prav nič ne olajšuje to, da živimo v kapitalističnem svetu, kjer imamo tudi v ljubezni, tako kot povsod drugod, pestro izbiro. O tem veliko govori filozofinja Renata Salecl, ki se je trgovanja, med drugim z ljubeznijo, pred časom dotaknila v intervjuju za Mladino. »Če pogledamo v zgodovino, vidimo, do kakšnih sprememb v družbi, na primer v ameriški, je prišlo, ko so se tam odprle prve veleblagovnice. Prvič se je oblikoval javni prostor nakupovanja, v katerem si videl celo množico drugih potrošnikov in se z njimi začel primerjati. Nastal je tudi nov način identifikacije s produkti in prodajalci. Potem se je oblikovala ideja družbe, ki bo vsa delovala kot velika trgovina. Rodila se je utopična misel, da bomo nekoč v trgovinah vzeli vse, kar potrebujemo. Sedanji čas pa je še eno obdobje postindustrijskega kapitalizma, ki nenehno potrebuje nezadovoljenega in nezadovoljnega posameznika, ki išče neki ideal, ki se identificira s tem, kar mu slikajo mediji. Nezadovoljstvo in občutek krivde sta gonilo trženja.«

Ker smo naravnani tako, da smo ves čas nezadovoljni s tem, kar nam kapitalizem ponuja, se je teže odločiti za zvezo. »Živimo v iluziji, da če obstaja toliko ljudi, ki jih imamo na voljo, je gotovo kje kdo, ki bo za nas popolnoma pravi. Obsesivno iščemo tega enega, pri tem pa nismo pripravljeni na kompromise. Mainstreamovski mediji nam z različnimi nasveti v tej smeri ne pomagajo preveč – ne smeš zniževati pričakovanj, ne smeš sklepati kompromisov ... prav, potem pa bodi samski do konca življenja oziroma preživljaj serijo kratkih razmerij, v katerih si v prvem letu zaljubljen in ne vidiš, da je s partnerjem karkoli narobe, nato pa ugotoviš, da ima tudi on svoje težave, in greš naprej v iskanje novega ideala. Težko je biti z nekom 30 let, če pa imaš po dveh letih občutek, da sploh ni pravi zate,« še pove Katarina Veselko. Tega, kakšen paradoks je danes ljubezen, se je v intervjuju za Mladino dotaknil tudi nemški sociolog Ulrich Beck. »Živimo v svetu, v katerem je toliko možnosti za ljubezen, kot jih ni bilo še nikoli prej, pa vendar je ljubezen postala popolnoma nemogoča. Paradoks je verjetno v tem: v današnji najčistejši definiciji ljubezni predpostavljamo, da ta ne prihaja zaradi neke prisile, ampak iz absolutne svobode drugega. Seveda, mi nočemo ljubezenskega avtomata. Ampak če ta drugi že ima to svobodo, zakaj pa bi se sploh moral neprestano vračati k tebi? S tem se drama poveča v neskončnost. Pričakovanje je na začetku gromozansko, hkrati pa samo pričakovanje zahteva poznejšo ločitev.«

Ne glede na to, kako močno si želimo seksualne in osebne svobode, v nas je očitno še vedno prisotna želja po tem, da bi živeli znotraj neke enote.

Kaj pa čustvena podpora?

Poliamorija, odprta razmerja in podobno delujejo kot dober način, da se pritiska izbire in strahu pred omejevanjem absolutne svobode drugega osvobodimo. Vendar se tak tip ljubezni pri medsebojni podpori ne obnese tako dobro kot monogamna zveza. Kakor je dejala Katarina Veselko, je monogamija energetsko najugodnejša rešitev za človeka: v večpartnerski skupnosti se naša pozornost, energija, konec koncev pa tudi ljubezen razdelijo na več partnerjev, kar je zahtevneje – in tudi možnosti, da bo porazdelitev enakomerna, so v resnici majhne. Morda imamo lahko »enako radi« dva človeka, a kaj če nas bosta oba potrebovala sočasno, ko bosta doživljala bolezen, čustveno stisko itd.? Zato je odločitev za več partnerjev pogosto hkrati delitev na partnerja za »resnejše razmerje« in »zabavo«, prijateljstva z ugodnostmi in različne oblike zvez »on-off« pa so sploh zasnovani tako, da posamezniku ne zagotavljajo nobene podpore, samo užitek. Takšno razmerje s seboj ne prinaša nikakršnih obveznosti do človeka, s katerim spimo – človeka zunaj tega razmerja obstajata vsak v svojem svetu. To je po svoje pozitivno, ker vsak od njiju obdrži individualnost in način življenja, ki ji/mu ustreza, hkrati pa takšni odnosi lahko razočarajo, ko eden od partnerjev ugotovi, da se na človeka, s katerim je pravzaprav zelo intimno povezan, ne more zanesti v trenutkih, ko bi si to morda želel.

Miša sicer nima občutka, da bi ji Thomas namenjal kaj manj pozornosti kot ženi. »Gotovo je potrebnega malo več razporejanja časa, a se mi ne zdi, da bi bilo to prezahtevno. Vsa družina zaradi Thomasovih in ženinih službenih obveznosti zdaj veliko potuje. A kadar je Thomas v Berlinu, se vidiva tako rekoč vsak dan vsaj za kakšno uro ali dve, po navadi več. Sicer pa sva ves čas v stiku po telefonu, zdi se mi celo, da z njim kakovostno preživim več časa kot z marsikaterim drugim partnerjem prej. Nimam občutka, da sem kadarkoli zapostavljena, vem, da je Thomas človek, na katerega lahko računam, če bom potrebovala pomoč, saj mi vedno pomaga brez vprašanj in zadržkov – tudi ko sem bila nazadnje bolna, je ves čas skrbel zame.«

Miša ima morda srečo, da je naletela na človeka, ki spoštuje njene želje in potrebe enako kot ženine – vsi, ki si partnerja delijo še s kom, pa te sreče nimajo ali pa je niso imeli. Filozofinja Hannah Arendt, ki je imela pri 18 letih razmerje s poročenim filozofom Martinom Heideggerjem, svojim profesorjem, se je, če gre verjeti zgodovinskim virom, v razmerju ves čas počutila zapostavljeno. »Sicer drži, da jo je ljubil in ji s tem, ko jo je pehal stran od sebe, pomagal, da se je uveljavila, vendar se je trmasto upiral, da bi zaradi nje spremenil življenje. Ustvarila sta si svoj svet, vendar je bil ta sestavljen iz bežnih trenutkov. Čas, ko je ona ’glavna’, je omejen na srečanja ’od petih do sedmih’, zanj je to udobno, njej se trga srce,« beremo v knjigi Filozofi in ljubezen francoskih avtoric Aude Lancelin in Marie Lemonnier. Ne glede na to, da naj bi bila Arendtova »strast njegovega življenja« (čeprav je imel prej in pozneje še razmerja s študentkami), je oseba, v odnos s katero je bil pripravljen tudi kaj vložiti, ves čas ostajala žena Elfrida. Hannah je kasneje našla zadovoljstvo v zakonu s filozofom Heinrichom Blücherjem, ki je imel sicer hkrati razmerje s pisateljico Rose Freitelson. Vendar sta se zakonca dogovorila, da med njima ne bo nobenih skrivnosti in obsojanja; tako je nastala skupnost, v kateri nihče ni skušal nadvladati drugega, temveč je spoštoval njegovo individualnost in skrbel za njegovo blaginjo.

Danes lahko z nekom spiš ali pa imaš z njim celo otroka, pa boš nazadnje še vedno prišel do pogovora: »Kaj sva midva?«

Tudi odprta zveza Simone de Beauvoir in Jean-Paula Sartra, nekakšnih idealov svobodne ljubezni, po nekaterih pričevanjih ni bila tako idealna, kot smo mislili doslej. »Pisateljica Doris Lessing je nekaj dni po tistem, ko je oktobra 2007 dobila Nobelovo nagrado za literaturo, zatrdila, da ni nikdar verjela v njun model ’domnevno revolucionarnega para’, saj se je v njenih očeh Simone de Beauvoir vselej obnašala ’kot ženska’, Sartre pa ’kot moški’. Večno sobivanje babjeka in mučenice, takšna je, bi se zdelo, zadnja beseda feministke o odnosu med moškim in žensko,« pišeta Aude Lancelin in Marie Lemonnier. Sartre je imel v času njune zveze nešteta kratkotrajna razmerja, Simone de Beauvoir le nekaj daljših razmerij, hkrati pa jo je, kot je razvidno iz dnevnikov, ob Sartrovih eskapadah mučilo hudo ljubosumje. Poleg tega je tu še vprašanje tretjih in četrtih oseb, ki so se znašle v njunem odnosu – za katere se je tudi Simone de Beauvoir sama zavedala, da ureditev znotraj odnosa do njih ni najpravičnejša. »Midva s Sartrom sva bila ambicioznejša; hotela sva spoznati te naključne ljubezni; toda tu je vprašanje, ki sva se mu lahkomiselno izogibala: kako se je tretji prilagodil najinemu aranžmaju?« je zapisala v spominih. Ameriški pisatelj Nelson Algren, njena velika ljubezen poleg Sartra, je bil na primer zaradi tega, ker z njo ni mogel vzpostaviti trdnih temeljev za skupno življenje, zelo prizadet in je slednjič z njo prekinil stike.

»Naturalizacija katerekoli oblike intimno-partnerskega razmerja je problematična, ker v ta razmerja vstopamo iz različnih razlogov, vzgibov, potreb, pričakovanj. Vanje nas ne sili narava, ampak to še ne pomeni, da gre za prostovoljno izbiro, predvsem šibkejši člen ima v razmerju bolj malo izbire – in v patriarhatu je šibkejši člen vsekakor ženska, ki iz razmerja tako rekoč ni mogla izstopiti brez hudih ekonomskih in socialnih posledic,« pravi Metka Mencin Čeplak. Če je bila v patriarhalnem razmerju ženska res šibkejši člen, lahko glede na vse zapisano sklenemo, da je v nekonvencionalnih modernih razmerjih šibkejši člen tisti, ki mu je ta svobodna oblika zveze manj blizu. Za poliamorijo in odprte zveze, pa tudi prijateljstva z ugodnostmi in razmerja »on-off« pobudo tako rekoč vedno da eden od partnerjev, drugi pa se mu prilagodi. Sicer pa je ne glede na to, kako močno si želimo seksualne in osebne svobode, v nas očitno še vedno prisotna želja po tem, da bi živeli znotraj neke enote, in temu se je težko upreti. Zato je pomembno, da se o željah in pričakovanjih nenehno pogovarjamo, meje pa si postavimo že na začetku.

Kaj pa poroka?

Spremembe trendov v razmerjih bi lahko sčasoma vodile tudi v to, da se bo vse manj ljudi odločalo za poroko. To se deloma že dogaja – statistični podatki, pridobljeni z raziskavo Slovensko javno mnenje 2017, kažejo, da danes 25 odstotkov Slovencev soglaša s trditvijo »Zakon je zastarela institucija«, leta 1992 jih je to menilo približno 15 odstotkov. Institucija zakona konec koncev izhaja iz časov, ko je »do konca svojih dni« pomenilo 20 let, danes, ko živimo 80 let ali še dlje, pa lahko, če se odločimo ostati s prvim resnejšim partnerjem, ki ga v povprečju spoznamo okoli 20. leta, pomeni tudi 60 let. Poroka tako ni več obred, ki bi posameznika povezal za vedno, ampak še ena priložnost za dober žur – pa četudi čez dve leti ne bomo več z istim človekom. »Institucija zakona ima vedno manjšo veljavo, že to, da imaš v zunajzakonski skupnosti skoraj enake pravice, kot če si poročen, veliko pove. Kar se mi torej zdi pomembno v zvezi s poroko, je to, da je obred, obredi pa so zelo pomembni za duševno blaginjo ljudi, delujejo kot neko socialno lepilo,« pravi Katarina Veselko. »To, da organiziramo dogodek okoli tega, da se nekaj zgodi, vpliva na to, kako to doživljamo. Obredi poleg tega niso namenjeni samo tistim, ki so v njihovem središču, ampak tudi vsem, ki so jim priča, dejansko povezujejo skupnost. Zaradi tega se mi zdi, da ljudje, ki se danes odločijo za poroko, to odlagajo, dokler si ne morejo poročnega obreda privoščiti na tak način, kot si želijo – ker je obredna vrednost poroke pač tako pomembna. Skupnih obredov je predvsem pri nevernih ljudeh zelo malo, dandanes je torej ključni element tega, da se poročiš, da pripelješ skupaj ljudi.«

Filozofi in ljubezen

Pred kratkim je pri Zavodu za aplikativne študije OPRO izšel prevod knjige Filozofi in ljubezen – ljubiti: od Sokrata do Simone de Beauvoir francoskih literarnih kritičark in filozofinj Aude Lancelin in Marie Lemonnier. Knjiga se posveča ljubezensko-erotičnim praksam slovitih filozofov, kot so Platon, Immanuel Kant, Arthur Schopenhauer, Friedrich Nietzsche ali že omenjena Jean-Paul Sartre in Simone de Beauvoir, ki so bile pogosto v nasprotju z njihovo filozofsko mislijo. Schopenhauer, na primer, priporoča prostovoljno vzdržnost, ki naj bi bila prvi korak na poti k askezi, hkrati pa priznava, da jo je težko prakticirati – sam je to še kako dobro vedel, saj se je v življenju zapletel v precej bežnih razmerij in imel z dvema ženskama otroka (kljub prepričanju, da je svet prekrut, da bi bilo človeško vrsto sploh smiselno nadaljevati), ki ju ni priznal. Vsaj glede monogamije si ni delal utvar: njegov predlog urejene intimne skupnosti je majhna komuna, v kateri »bi imela mlada ženska, dokler ne bi ’ovenela’, dva moška hkrati, čez nekaj let pa bi skupnosti dodali bolj svežo priležnico, recimo drugo ženo, da bi ju ’tešila do njune starosti’.«