Transspolno dekle, ki si želi postati balerina 

Navdih za film Dekle je režiser našel v časopisnem članku o mladem dekletu, ki se je rodila v telesu fanta

Od 1. januarja 2019 dalje bo v Cankarjevem domu v Ljubljani na ogled film Dekle, prvenec belgijskega režiserja Lukasa Dhonta, ki je v Cannesu dobil nagrado za najboljši prvenec in nagrado Fipresci Evropske filmske akademije za odkritje leta 2018. Gre za portret odločnega dekleta, ki mu do izpolnitve sanj o baletni karieri stoji na poti le ena ovira: njeno telo.

V filmu spremljamo zgodbo 15-letne Lare, ki si želi postati profesionalna balerina. Družina jo pri tem podpira, zato se z očetom in bratom preseli v bližino ene najboljših belgijskih plesnih akademij, da bi tam nadaljevala šolanje. Toda postopoma ugotovi, da se njeno telo ne bo tako zlahka uklonilo strogim zahtevam učiteljev. Lara je bila namreč rojena kot fant, in čeprav jo do ženskega telesa ločuje le še korak, se njene najstniške frustracije in nepotrpežljivost vse bolj stopnjujejo.

Režiser je navdih za film našel v časopisnem članku o mladem dekletu, ki se je rodila v telesu fanta, a je bila prepričana, da je v resnici dekle, čeprav je biologija govorila drugače. "V meni je takoj vzbudila občudovanje. Navdušila me je ideja, da bi o takšnem liku posnel film. O pogumni mladenki, ki postavi pod vprašaj družbo, v kateri sta biološki in družbeni spol neizogibno povezana. Tako se je začela zgodba o Dekletu. Spregovoriti sem hotel o našem dojemanju spola; o tem, kaj je žensko in kaj moško. Predvsem pa sem skušal prikazati notranji boj mlade junakinje, ki je pripravljena svoje telo spraviti v nevarnost, da bi lahko postala človek, kakršen hoče biti. Notranji boj dekleta, ki se odloči, da bo tisto, kar je v resnici – in tako pri rosnih petnajstih naredi nekaj, za kar drugi potrebujejo vse življenje."

"Lukas Dhont se raje kot na morebitne zunanje prepreke, ki bi lahko stale na poti Larine tranzicije, osredotoči na njeno osebno pot ter pogumno in ganljivo razišče notranje demone, ki jo preganjajo. Ne okolica ne pogledi od zunaj ne ovirajo njene preobrazbe in gledalec jo spremlja skozi psihično bolečino, ki jo prinaša njen boj s samo sabo. Zanjo je ovira le čas – ampak kakšna ovira! Kako naj se nekdo sredi najstniških let sprijazni s spremembo, ki je tako postopna, da se zdi skoraj nedosegljiva?" je o filmu zapisala Aurore Engelen, Cineuropa.

Lukas Dhont je na umetniški šoli KASK v Gentu diplomiral iz avdiovizualnih umetnosti. Njegova kratka filma Corps perdu in L’infini sta prejela številne nagrade; slednji je bil tudi belgijski nominiranec za oskarja za najboljši kratkometražec. 

Kdzu26tnUTc