Primer novinarja, ki si je izmišljeval zgodbe, je lekcija za medije

Gnila jabolka v novinarstvu mečejo slabo luč na tiste, ki svoj poklic jemljejo resno in so zavezani resnici in odgovornosti

Mladi poročevalec, novinarski zvezdnik, nekdo, ki je poskušal poseči v kolesje zgodovine, je dejansko slepar in ponarejevalec. Claas Relotius, tako mu je ime, je priznal, da je v svojih reportažah prirejal dialoge, si izmišljal sogovornike, ponarejal dejstva. Ugledni nemški tednik Der Spiegel, njegov zdaj že nekdanji delodajalec, to afero označuje kot »najnižjo točko svoje 70-letne zgodovine«. Claas je ogrozil vrednote, ki jih uteleša Spiegel: temeljite preiskave, kakovostno pisanje, dejstva, ki so trdna kot skala. Članke Spiegla objavljamo tudi v tiskani Mladini, poudariti pa moramo, da v vseh teh letih nismo nikoli objavili nobenega članka omenjenega novinarja Claasa Relotiusa. Medij Spiegel svojo zgodbo nadaljuje brez "gnilega jabolka", proti nekdanjemu sodelavcu Relotiusu pa je že napovedal tudi kazensko ovadbo.

Afera, ki jo je zakuhal Claas Relotius, je v današnjem času lažnih novic in kritike medijev pomembna za novinarstvo nasploh. Ponarejevalec med tisoči poštenih novinarjev je dovolj za to, da celotna panoga postane sumljiva. V vsaki panogi se dogajajo napake, vendar novinarstvo ni panoga, ki je enaka drugim. Ker je pes čuvaj, ima posebno odgovornost. Kdor kritizira druge, pogosto tudi ostro in neusmiljeno, je tudi sam pod lupo in pri tem ni nič narobe.

Ljudje se navadijo, da imajo nekateri politiki taktičen odnos do resnice, da se včasih tudi zlažejo. Naloga novinarjev je, da poročajo, kako politiki lažejo, v demokraciji imajo funkcijo nadzornika, razkrivali naj bi, ko tisti, ki so na oblasti, zlorabljajo svojo moč. 

Claas Relotius pa ni poročal le za Spiegel, temveč za številne medije, je dobitnik številnih nagrad, zadnjo je dobil samo dva tedna pred razkritjem, da je slepar in ponarejevalec. Vse to kaže, da je sicer dramatična izjema, ki pa je pomembna za celotno panogo.

Od oddaje do objave članka v Spieglu je dolga pot. Avtor ga pošlje pristojnemu področnemu uredništvu, kjer ga obdelajo, od tam ga pošljejo v pravni oddelek, odgovornemu uredniku, v centralno uredništvo in v dokumentacijo. Na svetu morda ni boljšega aparata za preverjanje dejstev na področju novinarstva. V Spieglovi dokumentaciji 60 ljudi pred objavo preverja številke, imena in citate v člankih. Podobno natančno počnejo le pri ameriškem New Yorkerju. Spieglov aparat Relotiusa kljub temu ni mogel ustaviti. Kako se je to lahko zgodilo?

Odgovor na to vprašanje je povezan z razvojem novinarstva v zadnjih dveh desetletjih, ki je privedel do absurdne tekme za najbolj spektakularne reportaže. Reportaže, ki temeljijo samo na opažanjih poročevalca na licu mesta, tudi najboljša dokumentacija na svetu težko preverja, še posebej pri poročanju iz tujine, kar je delal Relotius. Nekateri Spieglovi pregledovalci v oddelku dokumentacija v tem primeru ustrezno mesto v rokopisu označijo z »R«, drugi pripišejo »lastna preiskava«.

Pri takšnih zgodbah praviloma ni dokumentov, dokazov, so samo opažanja avtorja. Prav tako ni upoštevano pravilo, da morata informacijo potrditi vsaj dva med seboj neodvisna vira. Medtem ko v New Yorkerju zaposleni, ki preverjajo dejstva v rokopisu, sogovornike še enkrat pokličejo, da citate uskladijo z virom, so se v Spieglu v primeru Relotiusa zadovoljili s tem, da pred objavo le z avtorjem še enkrat preberejo besedilo.

»Svoje zgodbe poskušam pisati tako, kot bi jih sam rad bral,« je Claas Relotius dejal leta 2015, ko je že pisal za Spiegel, a tudi za druge časopise. Tako je vzpostavil poseben način prilagajanja resnice: kjer z novinarskimi sredstvi ni mogel naprej, je poskušal realnost oblikovati z uporabo lastne domišljije. Bil je na lovu za perfektno zgodbo. Življenje je zanj bilo velik Trumanov šov. 

Toda novinarstvo ne sme biti perfektno, če hoče prikazovati sliko sveta. Življenje je polno nasprotij, vzpetin in lukenj. Novinarstvo je le približek temu, dobro novinarstvo čim natančnejši približek. Želja novinarstva, da hoče biti konkurenčno v svetu, kjer se vse dogaja v živo, v svetu, v katerem smo se navadili, da je realnost prikazana v neposrednem prenosu, ni samo zmota, ampak v sebi nosi jedro problema. Novinarstvo v tiskani obliki tega ne more prikazati. Te tekme ne more dobiti. Novinarstvo v tiskani obliki mora biti bolj premišljeno, lotevati se mora globljih preiskav in zaradi tega mora biti tudi počasnejše.

Novinarji ne morejo vedno vsega vedeti, napovedati in biti povsod zraven. Lahko pa tisto, kar je bilo, precizno in nepodkupljivo opišejo in dodajo do takrat nepoznana dejstva, dogajanje umestijo v kontekst in ga tako predstavijo. Ni naključje, da se pri velikih dogodkih relativno nova novinarska oblika »kar do zdaj vemo« uvršča med najbolj brano in uspešno ponudbo. To novinarstvo niti ne poskuša predstavljati vsevednosti, ampak skuša čim bolj natančno dokumentirati tisto, kaj je v določenem trenutku znano. V najboljšem primeru uspe uredništvu najti dejstva, ki niso znana in odkrivati nepravilnosti. To zahteva trud, čas in denar ter ne zagotavlja vedno uspeha.

Afera Relotius ni konec reportaže. Je pa oblika popolne, pretirane reportaže, ki bralcem predstavlja, da je celoten svet mogoče razlagati skozi usodo ene osebe, s figuro vsevednega avtoritarnega pripovedovalca pa ga skuša prepričati, da je mogoče biti zraven, ko poka, gori, se kadi. Te filmske umetniške oblike mora biti najkasneje zdaj konec. Za seboj ima lepotno tekmovanje, ki se kot takšno ne sme več nadaljevati, pravi Holger Stark.

Članki od Claasa Relotiusa so bili velik kino. Z iskanjem resnice ali vsaj dejstvi so imeli malo skupnega ali nič. Da je zato dobil številne novinarske nagrade, pove veliko o hrepenenju panoge po ultimativni zgodbi. Kot je nekdanji glavni urednik Spiegla Georg Mascolo pred kratkim napisal v Süddeutsche Zeitung, kakovostni mediji zaposlujejo novinarje, za katere je stavek »ne vem« spodbuda za preiskavo, novinarje, ki vedo, da je poenostavljanje dejanskega stanja umetnost, a le toliko časa, dokler ne ponaredijo vsebine. Mascolo še opozarja, da je to, da mnogi novinarski izdelki iz dneva dan predstavljajo dramo, ustvarjajo vzburjenost, »eden od pomembnih razlogov za uspeh populistov«. Stark dodaja, da to velja tudi za izmišljene zgodbe, saj tudi te krmijo predsodke populistov, ki neradi odgovarjajo na novinarska vprašanja.

To, da novinar ne hiti, ko ni prepričan, in ne stremi k blišču, je pot do več skrbnosti. V primeru dvoma, velja dvom, ne poliranje. Okvirčki o transparentnosti, v katerih je navedeno, katere preiskave so bile narejene za članek, sodijo k sodobnemu novinarstvu enako kot redno priznavanje in popravljanje napak, ki se prikradejo v članke.

Claas Relotius ni prvi slepar, ki se je povzpel pod plaščem novinarstva in ne bo zadnji. Kakšne bodo posledice afere za novinarstvo nasploh, ni odvisno le od Spiegla, ampak od panoge, ki je hitro pripravljena posploševati, lastne napake pa skuša čim bolj skriti.

Nagrajeni Relotiusov članek o sirskem dečku, ki menda verjame, da je izzval državljansko vojno, bo po besedah glavne urednice Deutsche Welle Ines Pohl gotovo vključen v učbenike. Holger Stark pa dodaja, da morajo to biti učbeniki novinarskih šol, v katerih bo predstavljen kot primer, ki se v novinarstvu nikoli ne sme zgoditi.