Pregled leta: Stabilnost na kolenih

Oblast so prevzeli z geslom »Stabilnost«. In res je bila Hrvaška leta 2018 stabilna država, stabilna na kolenih. Predsedniku Hrvaške demokratske skupnosti in predsedniku vlade je uspel precedens – celo za hrvaške razmere. Uspešno, kar do kolapsa, je omrtvil politično demokracijo, tako da je s takšnim ali drugačnim koruptivnim trgovanjem uničeval opozicijske stranke, s čimer je resnično zagotovil stabilnost v smislu fundamentalistične ideološke enotnosti. Po propadu Socialdemokratske stranke, najmočnejše opozicijske stranke, in pojavitvi razdrobljenih malih levih strank se je prostor na široko odprl za vzpostavitev ideološke desničarske stabilnosti, to pa je pomenilo prevzem nadzora nad vsemi segmenti javnega sektorja, imenovanje partijskega kadra na ključne položaje v državnih in javnih ustanovah, pa tudi nadaljnje uničevanje že tako ali tako instrumentaliziranega pravosodja, osredotočenega na pasiviziranje medijev z drakonskimi denarnimi kaznimi, izrečenimi maloštevilnim opozicijskim novinarjem.

Posledica takšne »stabilnosti«, v kateri ena partija, ena cerkev in en vodja narekujejo splošni družbeni razvoj in dušijo svobodo posameznika in demokratične procese, je popolni zdrs Hrvaške v desno, v žrelo zgodovinskega revizionizma in klerofašizma, pojavov, ki sta se vzpostavila kot stabilni družbeni projekt.

Za gospodarstvo sta značilna brezpravnost delavcev in smrt industrijske proizvodnje v celoti, saj so še zadnjemu velikemu podjetju, ladjedelnici Uljanik, šteti dnevi, delavci že več mesecev niso dobili plače, propad Uljanika pa pomeni tudi nestabilnost mesta Pulj, ki se je vzpostavljalo in raslo prav okrog svoje ladjedelnice. Leta 2018 je Hrvaška »stabilizirala« tudi zdravstvo, v katerem je pomanjkanje zdravnikov že zdaj skrb zbujajoče, uničila je kulturne in založniške ustanove in močno okrepila konservativno-klerikalni odnos do žensk, za katere zdaj pripravlja še strožji zakon o splavu. Takšno »stabilno« državo, v kateri vlada nevarno strupeno družbeno ozračje, ljudje, posebej strokovnjaki, množično zapuščajo in odhajajo v države, kjer imajo parlamentarna demokracija in individualne svoboščine še vedno veljavo. Kajti neomajna politična stabilnost nikakor ni jamstvo za družbeni napredek, v resnici skoznjo vodi najhitrejša pot v totalitarizem, gospodarsko represijo in omejevanje človekovih pravic. Ravno zato se leto 2018 tu končuje prav kakor v Severni Koreji, s kanoniziranjem diktatorja, ksenofoba in začetnika brezpravne države, predsednika Franja Tuđmana, ki so mu v Zagrebu postavili veličasten spomenik. Točno na dan človekovih pravic in – kako ironično – na dan njegove smrti.