Demokratične vlade v povprečju na oblasti ostanejo tri leta, populistične pa kar šest let in pol

Populisti so usposobljeni za to, da se obdržijo na oblasti. Obenem pa predstavljajo veliko nevarnost za demokratične institucije.

Ko je desničarski populist Jair Bolsonaro, ki je javno povedal, da občuduje vojaško diktaturo, ki je v državi vladala med letoma 1964 in 1985, oktobra 2018 zmagal na predsedniških volitvah v Braziliji, so bila mnenja o posledicah te odločitve deljena. Nekateri strokovnjaki so svarili, da je grožnja za demokracijo, drugi so bili prepričani, da bodo močne institucije vključno z močnimi mediji in neodvisnim sodstvom njegove avtoritarne težnje držale na vajetih.

Te razprave so slika akademskih razprav o tako imenovanih populistih povsod po svetu, v Atlanticu pišeta Yascha Mounk z univerze Harvard in Jordan Kyle z inštituta Tonyja Blaira za globalne spremembe. Nekateri strokovnjaki trdijo, da so populisti skorumpirani, z uporabo moči jemljejo legitimnost opoziciji in demokratičnim institucijam v svojih državah povzročajo dolgoročno škodo. Nekateri strokovnjaki ocenjujejo, da so populisti nekompetentni, zato je njihova oblast kratkega dosega. Tretja skupina strokovnjakov izpostavlja pozitivni potencial populizma, kritiki populizma pa so po njihovih besedah branitelji propadlega statusa quo.

Zdaj štiri države z največ prebivalci  (z izjemo Kitajske, ki je po številu prebivalcev še vedno na prvem mestu) vodijo populisti. To so predsednik indijske vlade Narendra Modi, predsednik ZDA Donald Trump, indonezijski predsednik Joko Widodo in brazilski predsednik Jair Bolsonaro. Zato je pomembno, katera skupina strokovnjakov ima prav.

Samo 17 odstotkov populistov, ki so med letoma 1990 in 2015 prišli na oblast, je zapustilo pisarno, ko so bili poraženi na demokratičnih in poštenih volitvah.

Najlažje je to mogoče ugotoviti s preučitvijo preteklih populističnih vlad. Yascha Mounk in Jordan Kyle sta s svojo raziskavo izbrala 46 populističnih voditeljev ali strank, ki so bili na oblasti v 33 demokratičnih državah od leta 1990 do danes. Rezultat, do katerega sta prišla, je zaskrbljiv: populisti so zelo usposobljeni za to, da se obdržijo na oblasti, in predstavljajo veliko nevarnost za demokratične institucije.

Demokratične vlade v povprečju ostanejo na oblasti tri leta, šest let po prvi izvolitvi so morale štiri od petih nepopulističnih vlad oditi z oblasti. Populistične vlade se ohranijo na oblasti v povprečju kar šest let in pol. Ni samo večja verjetnost, da so populisti enkrat ali dvakrat vnovič izvoljeni, ampak tudi, da ostanejo na oblasti precej več kot deset let, pišeta Yascha Mounk in Jordan Kyle.

Ta ugotovitev sama po sebi po njunih besedah ni največja skrb. Huje je, da je samo 17 odstotkov populistov, ki so med letoma 1990 in 2015 prišli na oblast, zapustilo pisarno, ko so bili poraženi na demokratičnih in poštenih volitvah. Prav tako 17 odstotkov jih je odšlo z oblasti potem, ko zaradi zakonske omejitve števila mandatov niso več mogli kandidirati. Potem, ko so bili odstavljeni oziroma si bili prisiljeni odstopiti, jih je odšlo z oblasti 23 odstotkov. Preostalih 30 odstotkov populističnih voditeljev je še vedno na oblasti, od tega jih je bilo 36 odstotkov izvoljenih v zadnjih petih letih,  polovica jih je na oblasti že devet let.

Ključnega pomena ni, koliko časa so populisti na oblasti in kdaj zapustijo pisarno, ampak, kaj počnejo na oblasti. Tudi v tem primeru ugotovitve analize, ki sta jo naredila Yascha Mounk in Jordan Kyle niso spodbudni. V mnogih državah so spremenili volilno zakonodajo in si tako omogočili obstanek na oblasti. Kar 50 odstotkov si je to zagotovilo s spremembo ustave ali z novo ustavo.

Ključnega pomena ni, koliko časa so populisti na oblasti in kdaj zapustijo pisarno, ampak, kaj počnejo na oblasti. V mnogih državah so spremenili volilno zakonodajo in si tako omogočili obstanek na oblasti. Kar 50 odstotkov si je to zagotovilo s spremembo ustave.

Raziskava je prav tako pokazala, da se je z vladavino populistov v državah svoboda tiska znižala za 7 odstotkov, stopnja svoboščin je padla za 8 odstotkov, stopnja političnih pravic pa za 13 odstotkov. Pri populistični vladi je štiri krat večja verjetnost za oškodovanje demokratičnih institucij kot pri nepopulističnih vladah.

Pa so vsi populisti enako nevarni? Od leta 1990 je bilo izvoljenih 13 desničarskih populističnih vlad, od katerih je pet občutno zmanjšalo demokracijo.  V istem obdobju je bilo izvoljenih 15 levičarskih populističnih vlad od katerih je prav tako pet občutno zmanjšalo demokracijo. Yascha Mounk in Jordan Kyle na tej podlagi navajata, da levičarski populizem ni odgovor za desničarski populizem. Njuna raziskava je tudi pokazala, da je bilo od leta 1990 izvoljenih 17 populističnih vlad, za katere ni mogoče nedvomno reči, da so bodisi desničarske bodisi levičarske. Tudi med temi vladami je pet občutno zmanjšalo demokracijo.

Populisti na volitvah večinoma zmagujejo z obljubo, da bodo odpravili korupcijo. Raziskava je pokazala, da so v veliki meri še bolj skorumpirani kot tisti, ki jih obtožujejo korupcije. Med populisti, ki so bili izvoljeni od leta 1990, je 40 odstotkov skorumpiranih. Korupcija se je v času vladavine populistov v povprečju povečala, zmanjšala se je raven temeljnih pravic, povečalo oškodovanje demokratičnih institucij.

Yascha Mounk in Jordan Kyle  izpostavljata še, kar njuna raziskava ni pokazala. Pretekla ravnanja niso nujno napoved ravnanj v prihodnosti. S spremembo razmer, kot je ideološki razvoj populističnih gibanj ali povečanje vpliva socialnih medijev, se možnosti za to, da populistična vlada zmanjša demokracijo lahko povečajo ali zmanjšajo. Bogate države z dolgo demokratično tradicijo lažje kljubujejo populističnemu predsedniku in povprečja malo povedo o posameznih državah.