Rejvanje z zavoro

Zakaj K4 po treh desetletjih delovanja ohranja primat med ljubljanskimi klubi s plesno elektronsko glasbo, razkrije že bežen pogled na program, s katerim so v kleti na Kersnikovi vstopili v jubilejno sezono. Od septembra smo tam slišali legendarne veterane, ki so plesno elektroniko postavljali na noge (Luke Vibert, Roman Flügel), producente in didžeje, ki njeno podobo narekujejo danes (Helena Hauff, Kasra), in kopico tistih nekje vmes, tudi ob konsistentni podpori domačih ustvarjalcev. Nekoliko so sicer upravičene kritike tistih, ki bi si tam želeli slišati več drznejših, najaktualnejših klubskih muzik. Je pa hkrati očitno, da tudi techno, house, drum and bass in electro, okoli katerih je (z nekaj izjemami) zasidrana štirkina ponudba, ohranjajo vitalnost. Lep primer tega je tudi nemški producent Bryan Müller, bolj znan kot Skee Mask, ki je zadnjo petkovo noč minulega leta K4 obiskal na krilih svoje nove, izjemno odmevne plošče Compro.

Če ne že prej, je to, da se je z njo očitno prikupil širšemu občinstvu, postalo jasno prav v času njegovega postanka v Ljubljani. Compro se je namreč znašel na številnih lestvicah najboljših plošč lanskega leta, med drugim tudi po izboru Radia Študent in portala Pitchfork. Ali je temu bolj botrovalo to, da Müller svojo glasbo močno naslanja na ponovno zelo aktualno rejversko elektroniko iz začetka devetdesetih, ali to, da je plošča, predvsem s poudarjeno atmosferičnostjo, ukrojena tudi za intimnejše poslušanje v domači dnevni sobi, niti ni pomembno. Dejstvo je, da plošča v lanski beri plesne elektronske glasbe hitro pade v oči, manj prepričljivo pa se je Müller s svojim izborom tokrat znašel na plesišču.

V prvi del triurnega seta je precej nepovezano natrosil atmosferične, ritmično razmeroma podrte skladbe iz svojega kataloga in podobno glasbo starejšega in novejšega datuma drugih ustvarjalcev. Tempo in plesno energičnost je v drugem delu nato sicer dvignil z breakbeatovskim technom, pri čemer pa ni zares razvil njegovega potenciala. Izbor je bil preveč monoton, brez izstopajočih skladb, za nameček pa časa ni izgubljal niti z miksi, ki tovrstno glasbo ponavadi pokažejo v njeni pravi, rejverski podobi. V plus mu lahko pripišemo brezkompromisnost pri izboru, s katerim se je na široko izognil iztrošenim plesnim hitom in techno pumpanju na prvo žogo, kar pa na koncu vendarle ni bilo dovolj za to, da bi se njegov set vtisnil v dolgoročni spomin. Soliden plesni odziv (predvsem na trši techno) dobro napolnjene štirke je sicer ponujal bolj optimističen vtis. Je pa ob tem treba vzeti v zakup dejstvo, da so v partijaškem decembru podobno utripali vsi ljubljanski klubi. Se bo enako razpoloženje zavleklo v sredino januarja, ko nas v K4 pride razvajat legendarni londonski acid, electro, IDM in sintpop mojster DMX Krew?