Nezanesljivost obstoja v sodobni družbi

Sedemnajst primerov sodobne fotografije v Sloveniji, katerih skupna lastnost so podobe in situacije, ki dajejo vtis nezanesljivega okolja

V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani bodo 9. januarja ob 20.00 odprli razstavo Nezanesljiva okolja - 17 primerov sodobne fotografije v Sloveniji, na kateri se predstavlja 17 avtorjev (Uroš Abram, Jaka Babnik, Goran Bertok, Vanja Bučan, Jon Derganc, Tomaž Gregorič, Klemen Ilovar, Peter Koštrun, Borut Krajnc, Tanja Lažetić, Peter Rauch, Matjaž Rušt, Bojan Salaj, Jane Štravs, Aleksandra Vajd in Hynek Alt, Tadej Vaukman, Tanja Verlak). Skupna lastnost razstavljenih del so podobe in situacije, ki dajejo vtis nezanesljivega okolja in s tem odražajo tudi nezanesljivost obstoja v sodobni družbi. Kustosinja razstave: Ana Mizerit.

Razstava sodobne fotografije v Sloveniji bo na ogled v dvorani sredi razstave del iz zbirke Arteast 2000+, ki predstavlja umetnost vzhodnoevropskih držav od šestdesetih let do danes. Sedemnajst primerov sodobne fotografije v tej navezavi posredno ponuja razmislek o sodobnem okolju in o tem, kako nas je to oblikovalo s pogoji dela in življenja v različnih sistemih v zadnjih 60. letih, od socializma preko tranzicije do zdaj že vse obvladujočega kapitalizma.

"Nezanesljivo okolje je fragilno, pogojevano s konflikti in interesi moči, v njem končni izid ni le neznan, ampak težko predvidljiv ali sploh nepredvidljiv, saj je zunaj nadzora posameznika. Tako okolje je nestabilno, preteče, celo ogrožajoče. V njem se ne moremo več zanesti na trajne oblike človeških odnosov, ki postajajo vse bolj fleksibilni, niti na svoje prihodke, niti na svojo percepcijo aktualnega sveta, ki je nenehno motena z vse pogostejšimi dražljaji. Težko se zanesemo tudi na svojo preteklost in zgodovinski spomin, saj se spreminjata v instrument politike ali materialnosti odnosov, vse težje je v obstoječih pogojih razmišljati o tem, kako bomo živeli v prihodnosti. Vse to vpliva na splošno krizo identitete in občutek pripadnosti," je zapisala kustosinja Ana Mizerit.

"V nestabilnem okolju se ne moremo več zanesti na trajne oblike človeških odnosov, ki postajajo vse bolj fleksibilni, niti na svoje prihodke, niti na svojo percepcijo aktualnega sveta, ki je nenehno motena z vse pogostejšimi dražljaji."

Uroš Abram v seriji Požrešnost (2014) obravnava problem hiperprodukcije vizualnega skozi pojem požrešnosti. Za izhodišče je uporabil domačo kuhinjo in jo v celoti prekril s svojimi fotografijami, ki s kvantiteto izgubijo pomen. 

Fotografska serija Jaka Babnika z naslovom Heroji mojega časa (2016-2017) postavlja pod vprašaj relevantnost nekaterih pomembnih dogodkov in posameznikov polpretekle zgodovine, ki so danes odrinjeni iz javnega diskurza. V soočanjih arhivskih posnetkov z mesta dogodka in ponovnih dokumentiranj kraja se avtor osredotoča na drevesa, ki so bila priča dejanjem.

Intimni fotografski portreti iz serije Preživeli (2013) avtorja Gorana Bertoka, ki so nastali več kot šestdeset let po izkušnji nacističnih in fašističnih taborišč, prikazujejo preživele kot žive pričevalce ultimativnega zla. Kljub temu da v portretih ne najdemo eksplicitnih znakov preteklega nasilja, je avtor poudaril prisotnost zavesti te izkušnje z učinkom temnjenja in izginjanja površine podob.

Vanja Bučan v seriji Mauerhasen (2017) s performativno fotografijo, insceniranimi prizori in vizualnimi metaforami tematizira geopolitično zgodovino fizičnih omejitev ozemlja. Kljub temu da se naslov serije navezuje na poimenovanje zajcev, ki so naselili mejno območje med notranjim in zunanjim berlinskim zidom, prizori na fotografijah prikazujejo zlitje človeških teles z arhitekturno površino. 

Cikel fotografij Brezna (2010-2011) avtorja Jona Derganca predstavlja travmatični zgodovinski dogodek povojnih pobojev na Slovenskem. Avtor prikazuje ponavljajoči se motiv brezen, naravnih objektov, ki so neposredno povezani s temi dogodki. 

Fotografije Tomaža Gregoriča iz serije Periferije, prikazujejo ljudi in pokrajine z obrobij mest, nastajajo pa že vse od leta 1997. Pri tem ne gre le za periferijo mest, temveč za periferijo njegove zavesti. Vsaka posamezna fotografija je tako rezultat dela podzavesti, celota pa skrbno grajen avtoportret.

Praksa Klemena Ilovarja temelji na funkcionalističnem grajenju ali razgradnji podobe, ki teži k minimalistični estetiki praznine. Vrsta sporočil (2017) so podobe hrbtnih strani obvestil, ki stranke obveščajo o kratkih prekinitvah delovnega časa. Motiv, ki je predmet avtorjevega zanimanja, pa je običajno izgubljen v ozadju zgodbe. 

Fotografije Kup gnoja (2016) iz serije Slutnja avtorja Petra Koštruna opozarjajo na pasti človeške percepcije v odnosu do lastnega okolja. Podobno se tudi fotografija Kup gnoja ne vzpostavlja z neposrednim komentarjem nekega konkretnega dogajanja, temveč s prizorom, ki že v naslednjem trenutku spremeni svojo pojavnost.

Projekt Praznine (2007) avtorja Boruta Krajnca predstavlja topografsko beleženje praznih oglasnih površin, ki le za kratek vmesni čas razkrijejo pogled na belino in na izkušnjo praznine. 

Serija fotografij Tanje Lažetić z naslovom Bencinske črpalke, ponovno (2016) se navezuje na ikonično knjigo Eda Ruschaja Twentysix Gasoline Stations. Avtorica je leta 2010 fotografirala bencinske črpalke na poti iz Ljubljane do Sarajeva, pri čemer ji je to potovanje pomenilo vračanje v družinsko zgodovino in obenem tudi vračanje v središče razpada prejšnje države. 

Postavitev Petra Raucha Ti si najdražji (2018) sooča dela iz različnih obdobij in kontekstov, ki se osredinjajo okoli materializacije nekega odnosa, vpisa razmerja v objekt in/ali vzpostavitve razmerja zaradi objekta. 

Raziskovalne fotografije Novi svet (2016-2017) avtorja Matjaža Rušta beležijo življenje in delovanje slovenske diaspore v ZDA, Argentini in Avstraliji. Avtorja zanimajo predvsem vizualni označevalci slovenstva, s katerimi izseljenci izkazujejo svojo kulturno identiteto.  

Bojan Salaj z delom Palimpsest (Mirujoče živo) (2015) predstavlja v smolo odlito spominsko kartico, na kateri je shranjen digitalni zapis prizora, ki ga je fotograf dokumentiral, čeprav ga ne bi smel. Salaj nas z razstavljenim objektom opozarja na nekaj, kar se ne bi smelo dogajati, obenem pa izpostavlja tudi problem navidezne obstojnosti in varnosti informacij v dobi digitalizacije.

Fotografije Janeta Štravsa iz serije Motel Balkan (2010) niso zasnovane kot dokumentaren zapis, ampak kot konceptualno opazovanje. Osredotočajo se na razmerja moči, ki se kažejo preko arhitekture. Povojno stanje fotograf beleži posredno, s krhkostjo arhitekture in posledičnim psihološkim učinkom pomanjkanja zavetja. 

Aleksandra Vajd se skupaj s Hynekom Altom v seriji Brez naslova (luči v ateljeju) (2012) sprašuje o fotografiji kot mediju, pri tem pa kot njeno bistveno lastnost izpostavlja stanje fluidnosti ter brezosebnosti. Ravno ta spremenljivost in nezanesljivost stanja jima namreč omogoča, da s fotografijo kreativno razpolagata.

Motiv fotografije Piramida (2012) Tadeja Vaukmana je iz serije Dick Skinners, za katero je značilno neposredno dokumentiranje divjih, vulgarnih prizorov ter dekadentnih in ekshibicionističnih trenutkov v krogu njegovih tesnih prijateljev ter njihovega popolnega zavračanja sistema in življenja v skladu z ustaljenimi družbenimi normami. 

Tanja Verlak v seriji ZOO (2004-2006) izpostavlja temo svobode in našega odnosa do nje. Serija vsebuje melanholične portrete živali v ujetništvu, namenjene prikazovanju javnosti, ki jim je avtorica sledila na poteh med Balkanom in južnim Walesom.