Sarah Davachi: Gave in Rest

+ + + +

Če ste te dni pregledovali lestvice najboljših lanskih plošč, ste na njih verjetno zasledili ime Sarah Davachi. Kanadska skladateljica in multiinstrumentalistka, ki je pred petimi leti izdala prvenec, se je s ploščami, ki so mu sledile, prikupila poznavalcem resnejše glasbe. Z Gave in Rest, deveto ploščo, je zdaj pritegnila tudi pozornost širšega občinstva. Zaradi akustične zvočne podobe je ta že na prvi posluh izrazito drugačna od njenih prejšnjih sintovskih plošč, toda zaradi izraza in razpoloženja hitro postane očitno, da so skladbe plod skladateljskega raziskovanja Davachijeve, enaintridesetletne samooklicane samotarke.

Samota ima v ustvarjalnem procesu Davachijeve pomembno vlogo. Čeprav je že v otroštvu začela igrati klavir ter pozneje diplomirala iz elektronske glasbe in snemalnih medijev, si je ključno znanje pridobila, ko je bila vodnica v muzeju glasbil. Ta v zimskem času ni imel veliko obiskovalcev, zato pa ji je družbo delala zbirka vintidž analognih sintetizatorjev. Meditativno se je utapljala v raziskovanju njihovih zvokov, to pa je močno zaznamovalo minimalistični, dromljajoči in prostorni izraz, s katerim mojstrsko druži svoje akademske izkušnje in metafizično, duhovno čuječnost. Oboje je zdaj botrovalo plošči Gave in Rest, osupljivi zvočni kontemplaciji brez newagerskega balasta.

Osnutek plošče je sestavila, potem ko je predlansko poletje preživela v Evropi, kjer je večkrat nastopila v cerkvah in lapidarijih. Tam so jo bolj kot verski motivi zanimale akustika, arhitektura, zgodovina in vloga teh prostorov kot zatočišča pred hrupnim okoljem. Ker se je ravno v tistem času vpisala na doktorski študij muzikologije na UCLA, je kot naročeno dobila še priložnost, da se poglobi v raziskovanje srednjeveške in renesančne glasbe. Zadnje, ključno poglavje ustvarjanja plošče je sledilo z odločitvijo, da jo posname v kultnem montrealskem studiu Hotel2Tango s tamkajšnjimi glasbeniki, kot so denimo Godspeed You! Black Emperor in Thee Silver Mt. Zion.

Zaradi vsega tega je Gave in Rest obveljala za eno najizvirnejših lanskih plošč in je Davachijevo upravičeno potisnila na površje aktualne avantovske glasbe. Čeprav si je elemente izposodila v neštetokrat reinterpretirani in revitalizirani klasični glasbi iz daljne preteklosti, so z njenim skladateljskim postopkom, radovednostjo pri raziskovanju zvoka in moderno snemalno tehniko dobili izrazito sodobne značilnosti. Ampak naj vse skupaj ne zveni preveč akademsko: ključna atributa plošče sta najprej zagotovo skrivnostna, očarljiva senzibilnost Davachijeve in njen izvrstni občutek za ustvarjanje kontemplativnih razpoloženj.